Jedro

Dedič postane s trenutkom zapustnikove smrti subjekt vseh pravic in obveznosti zapustnika, da pridobi zapuščino, mu ni treba storiti nič, pridobi jo ipso iure. Velja domneva, da dediči dediščino sprejemajo, lahko pa to domnevo izpodbijejo s tem, da izjavijo, da se dediščini odpovedujejo. Če dedič umre pred koncem zapuščinskega postopka, pa se ni dediščini odpovedal, preide pravica odpovedati se dediščini na njegove dediče (134. člen ZD). Tako je, ker dedič postane dedič s trenutkom smrti zapustnika, dedič po kasneje umrlem dediču pa dedič po njem v trenutku smrti kasneje umrlega dediča. Nerelevantno je za odločitev o dedovanju po zapustnici tudi, komu je njen mož namenil premoženje v svoji oporoki. Ker je s trenutkom njegove smrti prešla njegova dedna pravica po zapustnici na njegove dediče in so ti stopili tudi v njegov procesni položaj, ni pomembno niti, ali bi, če bi bil še živ, v zapuščinskem postopku po zapustnici zahteval nujni dedni delež. Pri dedovanju V. V. po zapustnici gre za primer dedne transmisije: kot zakonita dedinja prvega dednega reda je nujna dedinja po svojem očetu (25. člen ZD), možu zapustnice, ki je umrl pred koncem tega zapuščinskega postopka, in je iz naslova dedne pravice po njem v celoti vstopila v njegov pravni položaj v zapuščinskem postopku po ženi. Je njegov univerzalni pravni naslednik in je podedovala vse njegove pravice in obveznosti. Načelo, da ima oporočno dedovanje prednost pred zakonitim, instituta dedne transmisije ne izniči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II/1 izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranke nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v zapuščino po pokojni sodijo nepremičnine parc. št. 663/8, 663/9 in 663/4, k. o. X do 1/2, nepremičnine parc. št. 143, 144/1, 148, 150, 152 in 155, k. o. Y, denarna sredstva na računu zapustnice pri Banki in neizplačani pokojninski prejemki zapustnice (točka I izreka sklepa), za dedinji na podlagi oporočnega dedovanja proglasilo hči E. E., ki podeduje nepremičnine iz k. o. X, in vnukinjo A. A., ki podeduje nepremičnine iz k. o. Y, kot nujno dedinjo pa hčerko zapustničinega pokojnega vdovca V. V., ki na podlagi nujnega dednega deleža do 1/16 podeduje zapustničine nepremičnine v k. o. X in k. o. Y (II/1 izreka sklepa), denarna sredstva pa se dedujejo na podlagi zakonitega dedovanja, in sicer hči E. E. do 1/2 in dedinji po pokojnem zapustničinem vdovcu, hčerki E. E. do 3/8 in V. V. do 1/8. 2. Pritožujeta se dedinji E. E. in A. A. zoper točko II/1 sklepa sodišča prve stopnje, iz vseh pritožbenih razlogov, višjemu sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep razveljavi in kot dedinji nepremičnega premoženja razglasi le njiju kot oporočni dedinji, podredno pa vrne zadevo v ponovno odločanje. Izrecno pritrjujeta ugotovitvam izpodbijanega sklepa o času smrti zapustnice in njenega moža, njunih potomcih, njunih oporokah ter uveljavljanju nujnega deleža. Očitata pa sodišču, da je iz sklepa izostal seznam premoženja, ki sodi v zapuščino po pokojnem možu in opozarjata, da njegova zapuščina ni obsegala pravice iz naslova nujnega deleža pokojne žene ter da tudi iz zapisnika z naroka v zapuščinski zadevi po D. D. ne izhaja, da bi V. V. zatrjevala, da v zapuščino sodijo tudi premoženjske pravice iz naslova nujnega deleža zapustnika do zapuščine pokojne žene. Določilo 134. člena Zakona o dedovanju (ZD) ne more utemeljevati uveljavljanja pravice V. V. do nujnega deleža, ker ni moč enačiti odpovedi dediščini in uveljavitve nujnega deleža. V. V. ni v nobenem sorodstvenem razmerju z zapustnico in ne sodi v krog nujnih dedičev (prvi odstavek 25. člena ZD). Razglasitev V. V. za nujno dedinjo tako nima opore v pravilni uporabi materialnega prava oziroma sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Bistvena kršitev določb postopka je podana tudi, ker se sodišče ni opredelilo do navedb o nepodedljivosti nujnega deleža, podanih na naroku 28. 6. 2019. Iz sklepa VSL I Cp 2760/2014 izhaja, da zahtevek nujnega dediča z njegovo smrtjo ne ugasne le v primeru, če je nujni dedič pred smrtjo podal zahtevo za uveljavljanje nujnega deleža. Poleg navedenega sklepa je v sodni praksi glede tega vprašanja le še sklep VSL II Cp 716/2018, iz katerega smiselno izhaja enako. Pravilo o podedljivosti nujnega deleža le v primeru, ko je takšno izjavo podal nujni dedič, ima oporo tudi v načelo prednosti oporočnega dedovanja pred zakonitim. Sodišče je spregledalo navedbe na zapuščinski obravnavi, da če R. D. v zapuščinskem postopku po pokojni zapustnici ni bilo omogočeno, da uveljavlja nujni delež, potem ima V. V. pravico, da svoj zahtevek iz naslova podedljivosti nujnega deleža uveljavlja v pravdi (člen 220 ZD), ne more pa mimo sklepa o dedovanju in volje nujnega dediča uveljavljati nujni delež v tem postopku. Tako tudi ni odločilno, da V. V. v zapuščinskem postopku po očetu ni zatrjevala, da v zapuščino po njem sodi tudi pravica do nujnega deleža v tem zapuščinskem postopku. Ni mogoče spregledati, da je D. D. vse svoje premoženje oporočno naklonil E. E., medtem ko je V. V. v oporoki popolnoma prezrl, zaradi česar ni prepričljivo, da bi zoper njo uveljavljal nujni delež.

3. Dedinja V. V. je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje prvostopenjskemu sodišču in predlaga, naj višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in pritožnicama naloži povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve, po kateri V. V. kot nujna dedinja deduje po zapustnici, relevantna dejstva so nesporna. V. V. je (nezakonska) hči zapustničinega moža, ki je umrl za zapustnico, a pred koncem zapuščinske obravnave po njej in v zvezi z dedovanjem po pokojni ženi ni podal nobene izjave. Materialnopravna podlaga izpodbijane odločitve je 134. člen ZD, ki si ga je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo. V nasprotju s pritožnicama je višje sodišče našlo kar nekaj sodne prakse, ki smiselno potrjuje pravilnost materialnopravnih stališč izpodbijanega sklepa, in sicer: sodba VSRS II Ips 2/98, sklep VSL I Cp 3696/2010, sklep VSL II Cp 716/2018, sklep VSL I Cp 1727/2014, sodba VSM I Cp 440/212, sodba VSM I Cp 94/2012, sklep VSL I Cp 369/2009, sklep VSM I Cp 485/2006. Dedič postane s trenutkom zapustnikove smrti subjekt vseh pravic in obveznosti zapustnika, da pridobi zapuščino, mu ni treba storiti nič, pridobi jo ipso iure. Velja domneva, da dediči dediščino sprejemajo, lahko pa to domnevo izpodbijejo s tem, da izjavijo, da se dediščini odpovedujejo. Če dedič umre pred koncem zapuščinskega postopka, pa se ni dediščini odpovedal, preide pravica odpovedati se dediščini na njegove dediče (134. člen ZD). Tako je, ker dedič postane dedič s trenutkom smrti zapustnika, dedič po kasneje umrlem dediču pa dedič po njem v trenutku smrti kasneje umrlega dediča. 6. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je zadostna, da ga je mogoče preizkusiti. Zgoraj povzeta relevantna dejstva so v izpodbijanem sklepu izrecno navedena (izrecno jim pritrjuje tudi pritožba), v zadnjem odstavku na 3. strani sklepa pa je sodišče prve stopnje sicer kratko, a razumljivo pojasnilo, da zapustničin mož dedne izjave v zapuščinskem postopku po njej niti ni mogel podati, ker je umrl predno je bila zapuščinska obravnava sploh razpisana, ker pa je postal dedič po zapustnici s trenutkom njene smrti, je v njegov položaj vstopila njegova dedinja V. V., ki se je k dedovanju priglasila in uveljavljala nujni dedni delež, kar ji v opisani situaciji omogoča 134. člen ZD. Ni nujno (pogosto, zlasti v obsežnejših zadevah pa je tudi nemogoče), da sodišče izrecno odgovori na sleherno trditev stranke. Zadostuje, da odgovor izhaja iz celotne obrazložitve. Temu pa izpodbijani sklep zadosti. Nepomembna je graja, ker ne vsebuje ugotovitev o zapuščini pokojnega moža zapustnice. V tem postopku se namreč ne odloča o njegovi zapuščini, pač pa o zapuščini pred njim umrle žene. Pritožbeno sodišče še pripominja, da si v zvezi s tem očitkom pritožba prihaja sama s seboj v nasprotje, saj v točki 9 pritožbe navaja, da to, kaj je zatrjevala V. V. v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu, ni pomembno.

7. Nerelevantno je za odločitev o dedovanju po zapustnici tudi, komu je njen mož namenil premoženje v svoji oporoki. Ker je s trenutkom njegove smrti prešla njegova dedna pravica po zapustnici na njegove dediče in so ti stopili tudi v njegov procesni položaj, ni pomembno niti, ali bi, če bi bil še živ, v zapuščinskem postopku po zapustnici zahteval nujni dedni delež. Pri dedovanju V. V. po zapustnici gre za primer dedne transmisije: kot zakonita dedinja prvega dednega reda je nujna dedinja po svojem očetu (25. člen ZD), možu zapustnice, ki je umrl pred koncem tega zapuščinskega postopka, in je iz naslova dedne pravice po njem v celoti vstopila v njegov pravni položaj v zapuščinskem postopku po ženi. Je njegov univerzalni pravni naslednik in je podedovala vse njegove pravice in obveznosti. Načelo, da ima oporočno dedovanje prednost pred zakonitim, instituta dedne transmisije ne izniči. Sklicevanje pritožnic na zadevo I Cp 2760/2014 in II Cp 716/2018 ni utemeljeno. V prvem primeru gre za (neobrazložen) odstop od sodne prakse, v drugi zadevi pa za razlago sodišča glede triletnega roka za uveljavljanje zmanjšanja oporočnih razpolaganj in vrnitve daril (41. člen ZD) ne pa vprašanje možnosti uveljavljanja nujnega dednega deleža v primeru, ko tekom zapuščinskega postopka umrli dedič v postopku še ni podal nobene izjave v zvezi s sprejemom dediščine.

8. Pritožbene navedbe niso utemeljene, izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP1, ni. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 163. členom ZD).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in 174. členu ZD, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške zapuščinskega postopka.

1 ZPP se v tem postopku uporablja skladno s 163. členom ZD.