Jedro

Toženka dela proge ni uredila v skladu z določbami ZVJS, saj je sredi sicer steptane proge pustila nesteptani sneg, česar tudi ni označila. Po določbi prvega odstavka 9. člena ZVJS morajo biti proge na smučišču pripravljene tako, da ni nevarnih mest. Ker lahko cel sneg na progi, ki je drugod steptana, zaradi drugačnega drsenja smuči povzroči padec smučarja, nesteptani sneg sredi proge tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja nevarno mesto, ki ga na progi ne bi smelo biti oziroma nevarno mesto, ki bi ga morala toženka vsaj označiti tako kot zahteva drugi in tretji odstavek 9. člena ZVJS. Ker toženka ni ravnala s skrbnostjo, ki ji jo nalaga 9. člen ZVJS sta sodišči pravilno zaključili, da se ni uspela razbremeniti svoje odgovornosti. Sodišči sta ustrezno določili tudi delež tožnika, ki ga je ta prispeval k nastali škodi s kršitvijo drugega odstavka 21. člena ZVJS.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku iz naslova nepremoženjske škode 1.536.000 SIT (sedaj 6.409,61 EUR) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbo toženke zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v obsodilnem delu potrdilo. Odločilo je, da toženka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Proti obsodilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča vlaga revizijo toženka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi pritožbenega in prvostopenjskega sodišča razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa da zadevo vrne v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom, da je v 60% soodgovorna za tožnikovo škodo, saj meni, da je zanjo izključno kriv tožnik sam. Če pa bi revizijsko sodišče ocenilo, da je opustila dolžnostno ravnanje in da je soprispevala k nastanku škode, njen soprispevek ne more biti višji od 20%. Pravi, da je smučarjem splošno znano, da se ob robovih prog in vzdolž vlečnice velikokrat pusti nesteptan sneg v cilju zavarovati smučarje in da zato ni bilo potrebno cel sneg na progi ustrezno označiti. Poudarja, da je tudi sodni izvedenec ocenil, da je s tem, ko je na robovih smučišča ob gozdu in ob vlečnici pustila nesteptan sneg, ravnala pravilno, ker je na ta način ločila smučarje od gozda in vlečnice. Tožnik bi nesteptani sneg, ki se je nahajal ob robu gozda, lahko opazil že, ko se je vzpenjal z vlečnico, kot tudi kasneje med smučanjem. Poleg tega smučanja ni prilagodil svojim sposobnostim in razmeram na smučišču. Ker pa je smučal že več ur, je vzrok nezgodi tudi njegova psihofizična nepripravljenost. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena. Toženka v reviziji ni navedla, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo pritožbeno sodišče. Ta nekonkretiziran revizijski očitek je zato neupošteven, saj revizijsko sodišče na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3). Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, saj z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizija s trditvami, da je vzrok tožnikovi poškodbi tudi njegova psihofizična nepripravljenost, nedopustno uveljavlja nepopolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Nižji sodišči namreč nista ugotovili, da je tožnik padel zaradi psihofizične nepripravljenosti, saj toženka tega med prvostopenjskim postopkom niti ni zatrjevala.

Sodišči sta ugotovili, da se je tožnik poškodoval 29.1.1992 med smučanjem na Rudnem polju, pri čemer je utrpel prečni spiralni zlom obeh kosti desne goleni. Smučišče tedaj ni imelo uporabnega dovoljenja in je bilo namenjeno le interni uporabi pripadnikov policije in teritorialne obrambe. Vendar pa je kljub temu toženka smučarske karte prodajala tudi drugim osebam, med njimi tudi tožniku. Ker je dopuščala javni pristop na smučišče, sta sodišči pravilno zaključili, da je bila dolžna poskrbeti za varnost v skladu s takrat veljavnim Zakonom o varnosti na javnih smučiščih (ZVJS, Uradni list SRS, št. 16/77 in 42/86). Sodišči sta ugotovili, da je tožnik padel na spodnjem smučišču, potem ko je prečkal traso zgornje vlečnice in na smučišče spodnje vlečnice zapeljal ob robu gozdička, kjer sneg ni bil steptan. Iz ugotovitev sodišč izhaja, je padel na zgornjem delu spodnje smučarske proge - 2 m znotraj nesteptanega snega in kakih 5 m od teptanega levega roba spodnjega smučišča. Ob ugotoviti, da je padel na smučarski progi, so nepomembne revizijske trditve toženke, da je ravnala pravilno, ker je pustila nesteptan sneg ob robovih smučišča, ob poti pod vlečnico in v bližini gozda. Tožnik je sicer pred padcem, ko je prečkal traso vlečnice, očitno smučal tudi izven proge in čez nesteptan sneg ob vlečnici. Vendar pa je do padca prišlo šele potem, ko je že smučal po spodnji progi. Tega dela proge toženka ni uredila v skladu z določbami ZVJS, saj je sredi sicer steptane proge pustila nesteptan sneg, česar tudi ni označila. Po določbi prvega odstavka 9. člena ZVJS morajo biti proge na smučišču pripravljene tako, da ni nevarnih mest. Ker lahko cel sneg na progi, ki je drugod steptana, zaradi drugačnega drsenja smuči povzroči padec smučarja, nesteptan sneg sredi proge tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja nevarno mesto, ki ga na progi ne bi smelo biti oziroma nevarno mesto, ki bi ga morala toženka vsaj označiti v skladu z drugim in tretjim odstavkom 9. člena ZVJS. Ker pa ni ravnala s skrbnostjo, ki ji jo nalaga 9. člen ZVJS, sta sodišči pravilno zaključili, da se ni uspela razbremeniti svoje odgovornosti (prvi odstavek 154. člena v zvezi 158. členom Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji).

Sodišči sta ustrezno določili tudi delež tožnika, ki ga je ta prispeval k nastali škodi s kršitvijo drugega odstavka 21. člena ZVJS. Ugotovitve, da bi zaplate nesteptanega snega lahko opazil, ker so se nahajale na preglednem delu proge in bi jih lahko tudi pričakoval, ker je pred padcem višje že presmučal nesteptani del snega ter okoliščina, je pred padcem smučal z neprilagojeno hitrostjo, ne utemeljujejo zaključka, da je odgovoren za več kot 40% nastale škode (192. člen ZOR v zvezi z 205. členom ZOR). Sodišči sta zato pravilno odločili, mu je toženka dolžna plačati 60% odškodnine, odmerjene za nepremoženjsko škodo. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sta odškodnino za tožnikovo nepremoženjsko škodo odmerili v skladu z merili iz 200. in 203. člena ZOR.

Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženkino revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.