Jedro

Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po 2. točki prvega odstavka 62. člena ZSSloV, ki določa, da se poleg odpovednih razlogov, navedenih v 94. členu ZObr, vojaški osebi lahko pogodba o zaposlitvi enostransko odpove med drugim: (2. točka) - če je bila neupravičeno odsotna z dela zaporedoma tri delovne dni in se ne vrne na delo - z zadnjim dnem, ko je bila še na delu. Sodišče prve stopnje je upravičeno odsotnost z dela enačilo s priznanim bolniškim staležem, pri tem pa ni raziskalo, ali je bila tožnica v času (ne)odsotnosti dejansko zmožna za delo, kot je to navajala v postopku in tudi v pritožbi. Ugotovitev, da tožnici za sporno obdobje ni bil odobren bolniški stalež (ali letni dopust), samo po sebi še ne pomeni, da je tožnica z dela izostala neupravičeno. Če za delo ni bila zmožna, z dela ni izostala neupravičeno, tako da sodišče ni v zadostni meri raziskalo, ali je utemeljen očitek o odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neupravičenega izostanka skladno z 62. členom ZSloV, na podlagi katerega je tožena stranka tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba v izpodbijanem delu se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 8. 2013 in ... z dne 6. 11. 2013 razveljavita v delu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja pred 1. 8. 2013 (I. točka izreka). Razsodilo je, da tožnici delovno razmerje preneha z dnem 31. 7. 2013 (II. točka izreka). V nadaljevanju je toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožnici bruto plačo za obdobje od 17. 7. 2013 do 31. 7. 2013 v višini vsakokratne osnove, pomnožene s količnikom plačilnega razreda, povečano za pripadajoče dodatne količnike iz naslova dodatkov, vse na podlagi Pravilnika o plačah in drugih prejemkov delavcev Ministrstva za obrambo, tako da oddvoji in izplača mesečne prispevke in davke pristojnemu organu, tožnici pa izplača mesečno dospelo neto plačo, skupaj z zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu do izplačila (III. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

Tožnica vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe ter zoper sklep o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka, kršitev materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti in toženi stranki naloži v plačilo stroške celotnega postopka. Tožnica se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je bila od 18. 7. 2013 neupravičeno odsotna z dela, bistveno torej je, da se je tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz razloga, ker je tožena stranka stala na stališču, da je bila v času od 17. 7. 2013 do 31. 7. 2013 neupravičeno odsotna z dela. Med postopkom se je ugotovilo, da je bila tožnica v tem času upravičeno odstotna, saj za delo ni bila sposobna iz zdravstvenih razlogov in je za to predložila tudi ustrezno potrdilo. Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu pravilna, vendar pa je sodišče prve stopnje kljub temu odločilo, da je tožnici prenehalo delovno razmerje z dnem 31. 7. 2013. Svojo odločitev je utemeljilo z dejstvom, da ima tožnica upravičeno odsotnost le do 31. 7. 2013, njena nadaljnja odsotnost pa naj ne bi bila več upravičena, zato je štelo, da je delovno razmerje tožnici prenehalo z dnem 31. 7. 2013. Ni točna in je tudi protispisna navedba sodišča, da je tožena stranka v obrazložitvi ugotovitvenega sklepa zapisala, da je bila tožnica od 17. 7. 2013 dalje vse do izdaje sklepa z dne 27. 8. 2013 neupravičeno odsotna z dela. Sodba je v tem delu obremenjena z bistvenimi kršitvami pravil postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, pri čemer je sodišče svojo odločitev sprejelo izven okvira trditvene podlage. Sodišče je o tem, ali je bila tožnica po 31. 7. 2013 dejansko neupravičeno odsotna, tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je samo na podlagi pričevanja tožničine osebne zdravnice dr. A. A. ugotovilo, da so tudi v času od 1. 8. 2013 dalje obstajali zdravstveni razlogi za opravičeno odsotnost z dela, ki pa jo zdravnica ni priznala, ker tedaj še ni imela potrebne zdravstvene dokumentacije. Iz zaslišanja zdravnice namreč izhaja, da je ob pregledu tožnice z dne 17. 7. 2013 posumila na zlom prsta na nogi in ji izdala napotnico za travmatologa, pri katerem je bila tožnica pregledana 27. 8. 2013, ko je bilo tudi ugotovljeno, da gre dejansko za zlom. Zdravnica A. A. je tudi izpovedala, da se v primeru zloma lahko odobri stalež tudi za štiri do šest tednov in da ji kljub temu, da je tožnici rekla, da bi ji lahko odobrila bolniški stalež tudi za avgust 2013, tega ni storila, ker ji tožnica tedaj ni posredovala potrebne zdravstvene dokumentacije. Očitno je torej, da je bila tožnica dejansko nezmožna za delo zaradi ugotovljene poškodbe zloma na nogi že od 16. 7. 2013, ko je bila na pregledu pri zdravnici A. A. in tudi še ves avgust 2013, glede na to, da je travmatolog ugotovil zlom še ob pregledu 27. 8. 2013. Pojasnilo zdravnice, da ni odobrila bolniškega staleža za avgust, ker ji tožnica ni posredovala potrebne zdravstvene dokumentacije, je neprepričljivo in tudi formalistično, ob tem da je sama prejela izvid od travmatologa dne 5. 9. 2013 in da se je vse odvijalo in dogajalo v času letnih dopustov, na katere se sklicuje tudi zdravnica sama. Materialna resnica torej je, da je bila tožnica zaradi zloma upravičeno odsotna z dela tudi po 1. 8. 2013. Dejstvo, da tožnici ni bil odobren bolniški stalež (ali letni dopust), samo po sebi še ne pomeni, da je bila neupravičeno odsotna. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja pritožbo zoper sodbo, kot navaja zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izrek sodbe v III. točki je nerazumljiv in kot tak neizvršljiv. Izrek je tudi nesklepčen, saj iz njega ni razvidno, koliko znaša osnova oz. plačni razred, prav tako ni jasno zapisano oz. nerazumljivo zapisano "povečano za dodatne količnike iz naslova dodatkov". Točka III. bi morala biti bolj natančna oz. določno konkretizirana. Sodba ima torej takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izrek sodbe pa je tudi nerazumljiv, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Takšen izrek ne zagotavlja ustreznosti izvršilnega naslova. Prav tako gre za zmotno uporabo materialnega prava, saj se izrek sklicuje na Pravilnik o plačah in drugih prejemkov delavcev Ministrstva za obrambo, ki pa je skladno z 52. člena ZSPJS prenehal veljati. Napačna je tudi odločitev o plačilu zakonskih zamudnih obresti od 5. dne v mesecu dalje. Delodajalec oziroma tožena stranka pride v zamudo šele naslednji dan po preteku plačilnega dneva (plačilni dan je 5. dne v posameznem mesecu) oz. naslednji dan po prvem delovnem dnevu, če je bil plačilni dan dela prost dan, torej je tožena stranka prišla v zamudo v posameznem mesecu 6. dne v mesecu.

Pritožbi tožnice in tožene stranke sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče storilo zatrjevano bistveno kršitev pravil postopka in je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje.

K pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je izrek sodbe v točki III. nerazumljiv in nesklepčen, saj iz njega ni razvidno, koliko bi morala tožena stranka plačati tožniku za obdobje za čas od 17. 7. 2013 do 31. 7. 2013. Glede na to, da je tožbeni zahtevek v tem delu nesklepčen, bi moralo sodišče preden je odločalo o njem, zahtevati od tožnika, da popravi tožbeni zahtevek. Navedeno bo sodišče moralo odpraviti v ponovljenem postopku. Prav tako je utemeljen pritožbeni ugovor, da plače pri toženi stranki zapadejo 5. dne v mesecu, tako da je tožena stranka prišla v zamudo 6. dne v posameznem mesecu, navedeno pa predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Tako bo moralo sodišče v ponovljenem postopku, v kolikor bo ugodilo tožbenemu zahtevku, upoštevati zapadlost plače in glede teka zamudnih obresti šteti, da le-te tečejo prvi naslednji dan po zapadlosti, torej od 6. dne v mesecu dalje. Prav tako je utemeljena pritožbena navedba, da III. točka izreka sodbe kot taka ne zagotavlja ustreznost izvršilnega naslova. Prav tako je utemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče moralo pri odločitvi kot pravno podlago upoštevati Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS 56/2002 s sprem. ZSPJS), ki v 52. členu določa, da z dnem njegove uveljavitve prenehajo veljati vse določbe zakonov in drugih predpisov, ki urejajo plače zaposlenih v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti ter drugih oseba javnega prava, ki se urejajo s tem zakonom, razen določb področnih zakonov, ki določajo dodatek za starost javnim uslužbencem oziroma uradnikom s posebnimi pooblastili.

K pritožbi tožeče stranke: Utemeljen je pritožbeni ugovor tožnice, ki se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, saj iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, zlasti z zaslišanjem lečeče zdravnice dr. A. A. izhaja, da tožnica ni dobila bolniškega lista, na kar opre sodišče prve stopnje svojo odločitev, pri čemer pa iz ugotovitvenega sklepa št. ... z dne 27. 8. 2013 in sklepa ... z dne 6. 11. 2013 izhaja, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi ... z dne 21. 7. 2008 z aneksom ... z dne 4. 6. 2009 iz razlogov po 2. točki prvega odstavka 62. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS 68/2007 - ZSSloV), ki določa, da se poleg odpovednih razlogov, navedenih v 94. členu Zakona o obrambi, vojaški osebi lahko pogodba o zaposlitvi enostransko odpove med drugim: (2. točka) - če je bila neupravičeno odsotna z dela zaporedoma tri delovne dni in se ne vrne na delo - z zadnjim dnem, ko je bila še na delu. Sodišče je upravičeno odsotnost z dela enačilo s priznanim bolniškim staležem, pri tem pa sodišče ni raziskalo, ali je bila tožnica v času (ne)odsotnosti dejansko zmožna za delo, kot je to navajala v postopku in tudi v pritožbi. Ugotovitev, da tožnici za sporno obdobje ni bil odobren bolniški stalež (ali letni dopust), samo po sebi še ne pomeni, da je tožnica z dela izostala neupravičeno. Če za delo ni bila zmožna, z dela ni izostala neupravičeno, tako da sodišče ni v zadostni meri raziskalo, ali je utemeljen očitek o odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neupravičenega izostanka skladno z 62. členom Zakona o Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 - ZSloV), na podlagi katerega je tožena stranka tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu najmanj preuranjena. Res je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo delodajalec delavcu poda, lahko negotovo, ali bo delavec v postopku pred imenovanim zdravnikom oz. zdravstveno komisijo uspel z ugotovitvijo, da je bil v času, ko mu je v izredni odpovedi očitan neupravičeni izostanek z dela, dejansko zdravstveno nezmožen za delo in tako upravičeno odsoten z dela zaradi bolezni, vendar to ne pomeni, da ne bi mogel v sodnem postopku dokazovati svoje opravičene odsotnosti z dela.

Iz zaslišanja tožničine lečeče zdravnice dr. A. A. (list. št. 29 in 30) namreč izhaja, da je le-ta 5. 9. 2013 dobila izvid travmatologa, iz katerega je bilo razvidno, da je bila tožnica na pregledu 27. 8. 2013, kot tudi da gre dejansko za zlom, kar je tudi že sama predhodno posumila, ko je bila tožnica pri njej na pregledu 16. 7. 2013. S tožnico sta govorili po telefonu in ta jo je prosila za bolniški list. Kot je izpovedala lečeča zdravnica dr. A. A., je tožnici pojasnila, da ji lahko odobri bolniški stalež od 16. 7. 2013 do konca meseca, za dalj časa pa ne. Izrecno je tudi poudarila, da ni imela nobene informacije, da bi tožena stranka tožnici vročila kakšen sklep, da če bi imela kakršnekoli informacije, bi se obrnila na delodajalca, kar je njena običajna praksa. Glede njene strokovne odločitve v zvezi z upravičenostjo do bolniškega staleža pa bi sicer ravnala enako. Ko ji je bilo predočeno, da je tožnica v svoji izpovedi povedala, da bi ji lahko odobrila bolniški stalež tudi za avgust, je le-ta poudarila, da se v primeru zloma bolniški stalež lahko odobri tudi za 4 do 6 tednov, vendar pa bi potrebovala zdravstveno dokumentacijo, ki pa je tožnica tedaj ni posredovala. Kot sledi iz izvedenih dokazov, je tožnica dejansko imela zlom noge (sum na zlom noge na pregledu pri lečeči zdravnici 16. 7. 2013 in pregled pri travmatologu 27. 8. 2013, ki potrdi, da gre dejansko za zlom noge) in to v času, ko ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma tri dni in če se delavec ne vrne na delo za čas od 18. 7. 2013 do 27. 8. 2013. Navedeno pomeni, da obstaja velik dvom, ali je bila tožnica ob zlomu noge neupravičeno odsotna z dela.

Sodišče prve stopnje bo tako v ponovljenem postopku moralo ugotoviti, ali je bila tožnica v času od 1. 8. 2013 (odločitev sodišča glede upravičene odsotnosti do 31. 7. 2013 je pravnomočna), pa do izdaje sklepa tožene stranke 27. 8. 2013 (ugotovitveni sklep tožene stranke) sposobna za delo. Tako stališče, da se pri presoji zakonitosti odpovedi dejansko lahko presojajo le mnenja pristojnih zdravnikov za odobritev bolniškega staleža, ki so v času odpovedi znana, bi namreč pomenilo, da je delavcu onemogočeno, da s pravnini sredstvi doseže drugačno odločitev glede začasne nezmožnosti za delo oziroma posledično upravičeno odsotnost z dela. Pritožbeno sodišče se ob navedenem stališču sklicuje na odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevah VIII Ips 158/2012 in VIII Ips 45/2010 ter odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1316/2010. Tako bo moralo sodišče ponovno zaslišati lečečo zdravnico dr. A. A. o tem, ali je bila tožnica v spornem obdobju zmožna za svoje delo po pogodbi o zaposlitvi glede na svoje zdravstveno stanje, in po potrebi izvesti druge predlagane dokaze. Prav tako bo moralo sodišče upoštevati napotila pritožbenega sodišča pri odločanju glede III. točke izreka izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.