Jedro

Če sodišče prve stopnje kljub dokazanemu močnemu deževju na dan prometne nezgode s smrtnimi posledicami ni ugotavljajo možnosti vpliva močnega deževja na zamašitev odtokov, zaradi česar je voda zastajala na vozišču in je zaradi tega oškodovančevo vozilo zaneslo na levi vozni pas v nasprotni vozeči tovornjak, dejansko stanje ni popolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbama zagovornikov odvetnikov J.T. in M. G. se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i ter zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bila obtožena M. A. spoznana za krivo hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po IV. odstavku 255. člena v zvezi s III. in I. odstavkom 253. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije. Izrečena je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo 1 leto in 6 mesecev zapora ter preizkusno dobo 3. let. V plačilo so ji bili naloženi stroški kazenskega postopka v znesku 144.614,00 SIT ter povprečnina v znesku 100.000,00 SIT; za nadaljnje stroške je bila napovedana izdaja posebnega sklepa.

Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožila oba zagovornika.

Odvetnik J.T. jo je izpodbijal zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlagal je razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odvetnik M. G. se je skliceval na vse pritožbene razloge. Predlagal je spremembo izpodbijane sodbe ter izdajo oprostilne sodbe, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno še določitev omiljene kazni v okviru pogojne obsodbe ter skrajšanje preizkusne dobe.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče druge stopnje ni ugotovilo v pritožbi odvetnika J.T. zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Res je IV. odstavek 4. člena bivšega Zakona o temeljnih varnosti cestnega prometa (v nadaljnjem besedilu: ZTVCP) nalagal dolžnost stalnega vzdrževanja cest bivši organizaciji združenega dela, v kateri je bila obtožena M. A. v času te prometne nezgode zaposlena. Vendar je mogoče opustitev te dolžnosti v kazenskopravnem pomenu in storitev obravnavanega kaznivega dejanja očitati samo odgovorni fizični osebi, ki je zadolžena za vzdrževanje cest. Ugotovljeno, pa tudi pritožbeno neizpodbito je, da je imela to lastnost za ta primer obtožena M.A.. V obtožbi, ki je v celoti povzeta v krivdorek izpodbijane sodbe, je konkretno vpisana njena lastnost odgovorne osebe, prav tako pa so konkretizirane vse opustitve, ki so po mnenju okrožne državne tožilke po načelu vzročnosti povzročile to prometno nezgodo. Za pravilnost obtožbe, in posledično za krivdorek izpodbijane sodbe, tako ni potrebno sklicevanje na kršitev določb internega akta vzdrževalne bivše organizacije združenega dela ali drugega predpisa. S takšnim načinom obtoževanja in sojenja na prvi stopnji tako obtožba ni mogla biti prekoračena.

V pritožbi odvetnika M. G. zatrjevana napačna uporaba blanketnega predpisa ni sprejemljiva, čeprav se sodišče prve stopnje resnično ni ukvarjalo z določilom I. odstavka 8. člena bivšega ZTVCP, kar pa niti ni bilo potrebno. Pravkar navedeno določilo se nanaša na organizacijo in nadzorstvo nad stanjem in vzdrževanjem javnih cest, v obtožbi navedeno določilo pa zgolj na vzdrževanje. Ne glede na to, da je bilo tudi to nadzorstvo v pristojnosti obtoženkine nekdanje organizacije združenega dela, je obtožba očitala opustitev dolžnega vzdrževanja.

Ker pa je bila obtožena M. A. odgovorna oseba z delovno dolžnostjo nadzora nad vzdrževanjem cest, pa je po očitku v obtožbi to dolžnost nevestno opravljala, tako z obtožbo v formalnem pomenu ni bilo nič narobe.

Pač pa je pritrditi tej pritožbi, da obstaja v izpodbijani sodbi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku. Po krivdoreku naj bi bila malomarnost obtožene M. A. izražena v treh odločilnih opustitvah, zaradi česar da je zastajala voda na desnem voznem pasu, ki so navedene komulativno. V razlogih izpodbijane sodbe pa je obrazložena možnost odprave zastajanja vode alternativno glede vseh treh očitanih opustitev. Gre za nasprotje v odločilnih dejstvih, zaradi česar je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti.

Pritrditi pa je obema pritožnikoma, da dejansko stanje, ki se nanaša na obtoženkino kazensko odgovornost za obravnavano prometno nezgodo, resnično ni popolno ugotovljeno. Zagovornik odvetnik M. G. je upravičeno opozoril na opustitev ocene v pritožbi navedenih predpisov, ki so se nanašali neposredno na delovno dolžnost obtožene M. A., iz katere tudi izhaja v izpodbijani sodbi pomanjkljivo ugotovljena kazenska odgovornost. S primerjavo predpisanih opravil in opravljenimi deli na tej cesti tega dne, bi bilo šele mogoče ugotoviti, ali je obtožena M.A. res nevestno opravljala svojo delovno dolžnost tako, kakor se ji je očitalo v obtožbi. Tako je bilo po mnenju sodišča druge stopnje vsekakor potrebno uporabiti v pritožbi navedeni zakon in pravilnik. Končno bi tudi primerjava z novim Zakonom o varnosti cestnega prometa iz leta 1998 morda pripomogla k boljši ugotovitvi dejanskega stanja, ki se nanaša na obtoženkino kazensko odgovornost. Pri tem je opozoriti, da je v razlogih izpodbijane sodbe izrecno ugotovljena celo odgovornost za ekstremne, vendar pričakovane razmere na cesti, česar obtožba obtoženi M. A. sploh ni očitala.

Oba zagovornika sta pritožbeno utemeljeno opozorila na izredne vremenske razmere tega dne, ki v izpodbijani sodbi niso ugotovljene, čeprav so dokazane s poročilom H., ki je bilo uporabljeno kot dokaz.

Če je temu tako, se upravičeno postavlja vprašanje, ali in kako so te razmere vplivale na stanje na tem delu ceste; izvedenec gradbene stroke je sicer omenil močno deževje in možnost zamašitve rešetke na odtoku v kratkem času, česar pa sodišče prve stopnje očitno ni upoštevalo. Isti izvedenec je ugotovil tudi vzrok za zamašitev odvodnih jaškov, ki pa ni v padanju listja na cesto in v odtoke, pač pa v nanosu listja in nesnage v tekoči vodi. Drži tudi v pritožbi odvetnika M. G. grajana ugotovitev sodišča prve stopnje o stihijskem delu na tej cesti tega dne, saj je po obtožbi prišlo do zamašitve odtokov šele v večernem času, ko v pritožbi imenovanih delavcev na cesti ni bilo več. Zato je pritrditi temu pritožniku, da bi bila dela v zvezi z odvodnjavanjem v tem ovinku v času njihove prisotnosti opravljena, če bi bila potrebna. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje vsaj za čas, ko so bile te priče na cesti (bodisi kot operativni delavci, bodisi kot nadzorni delavci), obtoženi M. A. ni mogoče očitati nobene malomarnosti.

Sodišče druge stopnje sicer ne dvomi, da je vzrok za to prometno nezgodo s tragičnimi posledicami prav voda na vozišču v ovinku, ko tudi v pritožbi odvetnika J. T. zatrjevane prehitre vožnje pokojnega T. G. ni mogoče dokazati.

Pritrditi pa je obema pritožnikoma, da ni jasno ugotovljeno, ali je obtožena M.A. zanesljivo vedela za zastajanje vode na cestišču prav v tem ovinku. Iz pritožbene razlage policijskega uradnega zaznamka z dne 3. 8. 1988 odvetnika M.G. bi bilo mogoče sklepati drugače, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Razen tega ni ugotovljeno, ali in kako je policija preverila odpravo v njem ugotovljenih pomanjkljivosti na tej cesti do dneva prometne nezgode in do dneva rekonstrukcije propustov v letu 1992. Za čas od uradnega zaznamka do rekonstrukcije tudi ni ugotovljeno, ali in iz kakšnega vzroka je prišlo prav v tem ovinku do prometnih nezgod. Drži tudi pritožbeni očitek obeh pritožnikov, da dejstvo, kje je voda zastajala, tudi s pričami ni zanesljivo ugotovljeno. Tako še vedno obstaja vprašanje, ali je voda na cestišču zastajala pri škarpi ali v ovinku ali pa na obeh mestih. Vsaj vgradnjo drenažnih cevi pri škarpi je obtožena M. A. listinsko dokazala z dnevnikom o izvajanju del z dne 1. 7. in 6. 7. 1988 (priloga pod B5/1). Čeprav je obremenilna priča J.M. trdil drugače, kakor je navedeno v že omenjenem uradnem zaznamku z dne 3. 8. 1988, sodišče prve stopnje sploh ni preverjalo, ali in kako je prometna policija v času od terenskega ogleda v juniju 1988 do obravnavane prometne nezgode preverjala odpravo napak na tem delu ceste, pa tudi v času od prometne nezgode dalje. Sodišče druge stopnje opozarja, da je od terenskega ogleda ceste pa do te prometne nezgode prišlo po več kot dveh letih, pa tudi do rekonstrukcije propustov in vgradnje novega šele leta 1992. Ni nobenega podatka, da bi v tem času prišlo do prometne nezgode prav v tem ovinku zaradi zastajanja vode na vozišču, prav tako ni podatka, da je prometna policija po letu 1988 zaradi tega ovinka kakorkoli ukrepala.

Obtožba je očitala obtoženi M. A. opustitev rekonstrukcije odtokov, da bi lahko voda sproti odtekala. Tega očitka v zahtevi za preiskavo zoper njo z dne 18. 12. 1990 ni bilo in se je pojavil šele v obtožnici z datumom 14. 12. 1994, ko so bili odtoki v tem ovinku že rekonstruirani in je bil zgrajen tudi tretji propust.Očitno je imelo okrožno državno tožilstvo težavo z ugotovitvijo prave odgovorne osebe, ker sta bila v preiskavi poleg obtožene M. A. osumljena še M.B. in A. S.. Tudi opustitev rednega in pravočasnega čiščenja nabrežin je očitek, ki je naveden samo v obtožnici. Obtožena M.A. in priča V. O., pa tudi priča M. B., so pojasnili, da je do čiščenja nabrežin, zlasti pa do rekonstrukcije, prišlo izrecno zaradi te prometne nezgode. Pri tem opozarja sodišče druge stopnje na mnenje izvedenca gradbene stroke J. K.in izpovedbo priče B. H., da je bilo odvodnjavanje v času prometne nezgode standardno in zadostno za normalne vremenske razmere. Ob dejstvu, da je po mnenju istega izvedenca rekonstruirano odvodnjavanje predimenzionirano in ustreza ekstremnim vremenskim razmeram, je res vprašljivo, ali je mogoče vsa opravljena dela po tej prometni nesreči naprtiti obtoženi M.A. kot opustitev na dan prometne nesreče. Sodišče druge stopnje poudarja časovni presledek med prometno nesrečo in opravljeno rekonstrukcijo, čeprav ni dvoma, da je bila slednja opravljena predvsem zaradi te prometne nezgode, kakor je to zatrjevala obtožena M. A..

Nadalje sta oba pritožnika utemeljeno opozorila na popolnoma prezrto dejstvo, da je prav na dan prometne nezgode izredno močno deževalo, pa čeprav se sodišče prve stopnje, sicer v drugačni povezavi, vendar sklicuje na ekstremne, pa pričakovane vremenske razmere, ne da bi to ekstremnost kakor koli obrazložilo. V dokaznem postopku je bilo uporabljeno tudi poročilo H. z dne 22. 3. 1994 (list. št. 128a), ki navaja ekstremno močne padavine prav na dan prometne nezgode. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, v čem je zatrjevana pričakovanost takšnih padavin. Ugotovljena količina dežja sama po sebi postavlja vprašanje, kako da se je obtožena M. A. zavedala teh izjemnih vremenskih razmer in kako bi ob tej zavesti morala opraviti svojo delovno dolžnost, da ji ne bi bilo mogoče očitati kazenske odgovornosti za obravnavano prometno nezgodo. Sledeč očitkom iz obtožbe je bil splošni vzrok za zastajanje vode v neustreznem odvodnjavanju, ki bi ga bilo mogoče odpraviti bodisi z rednim in temeljitim čiščenjem obstoječih odvodov bodisi z rednim in pravočasnim čiščenjem nabrežin zaradi preprečitve padanja listja na vozišče in odtoke, bodisi z njihovo takšno rekonstrukcijo, da bi mogla voda sproti odtekati. Močno deževje v obtožbi ni omenjeno, kakor tudi ne po izvedencu gradbene stroke ugotovljena nanositev listja kot vzrok za zamašitev odtokov v najkrajšem času. Ker je po obtožbi prišlo do zamašitve šele v večernem času, je predvidevati, da je bilo odvodnjavanje do tedaj normalno in voda ni zastajala. Ta ugotovitev izhaja iz izpovedb prič K. A., K. I. in S. A., M.B. in V. O.. Sodišče druge stopnje ob takšni obtožbi ne sprejema dokazne ocene izpovedb teh prič glede stihijskega vzdrževanja te ceste in glede netočnosti izpovedb v času, ko je voda začela zastajati na vozišču. Pritrditi je zato pritožniku odvetniku M. G., da sodišče prve stopnje sploh ni ocenjevalo kazenske odgovornosti obtožene M.A. tudi s stališča višje sile, pa čeprav so bili v spisu tudi o tem zbrani podatki (že omenjeno poročilo hidrometeorološkega zavoda za dne 22. 3. 1994) in dokaz (mnenje izvedenca gradbene stroke).

Iz teh razlogov je bilo potrebno obema pritožbama ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponoviti izvedene dokaze in zaslišati tudi v pritožbi odvetnika J. T.predlagano pričo S. Z.. Na P.C. bo potrebno zbrati podatke o številu in vzrokih za prometne nezgode v tem ovinku v času od junija 1988 do dneva prometne nezgode in do dneva rekonstrukcije v letu 1992. Točen čas rekonstrukcije bo mogoče dobiti v obtoženkinem podjetju. S pričami, ki so izpovedale o zastajanju vode na cestišču, bo potrebno razčistiti, kje je voda zastajala (pri škarpi ali v ovinku ali na obeh mestih). Priči J. M.bo potrebno predočiti neskladje v izpovedbah iz preiskave in na obeh glavnih obravnavah o mestu zastajanja vode in v uradnem zaznamku z dne 3. 8. 1988. J. M. bo moral pojasniti, ali in kako je preverjal odpravo pomanjkljivosti na tej cesti in ali je do dneva prometne nezgode morda koga ustno ali pisno opozoril na zastajanje vode v ovinku. Tej priči bo potrebno izrecno predočiti tudi datum rekonstrukcije odtokov in podatek, da ta ovinek ni bil na seznamu takoimenovanih črnih točk na tej cesti. S pomočjo istega izvedenca gradbene stroke ali morda izvedenca vodnogospodarske stroke, pa bo nujno ugotavljati vpliv ekstremno močnega deževja tega dne na odtekanje vode v odtoke, kakor tudi čas, ki je bil potreben, da je listje v odtekajoči vodi zamašilo oba odtoka na obeh propustih.

Izvedenec ali izvedenca naj tudi ugotovita, ali in kateri opuščeni ukrep iz obtožbe bi zadostoval, da ne bi prišlo do zamašitve odtokov.

Sodišče prve stopnje naj opravi ogled kraja prometne nezgode, tudi zaradi točne lokacije območja zastajanja vode na tem voznem pasu (ob škarpi in v ovinku). Z ugotovitvami krajevnega ogleda bo mogoče natančnejše zaslišanje prič, ki so različno izpovedale o zastajanju vode na vozišču. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presojati kazensko odgovornost obtožene M. A. tudi s primerjavo določb Zakona o javnih cestah in Pravilnika o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest, ki sta citirana v pritožbi odvetnika M. G., kakor tudi Zakona o varnosti cestnega prometa iz leta 1998. Samo na tak način bo mogoče pravilno odločiti o obtožbi.