Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremenita, da se sodba sodišča prve stopnje poslej glasi: "Tožena stranka S. U., je dolžna tožeči stranki J. S., plačati odškodnino v višini 400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.1999 do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo." Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje pravdne stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dosodilo odškodnino v višini 400.000,00 SIT za telesne bolečine in odškodnino za strah v višini 200.000,00 SIT ter jo naložilo v plačilo toženi stranki. Presodilo je, da je toženec poškodoval tožnika in da tožnik sam ni prispeval s svojim ravnanjem nič niti k nastanku škode niti k njenemu obsegu. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in tudi pravno presojo višine dosojene odškodnine.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi revizija v tem, da sodišče ni meritorno odločalo glede zahtevka zoper S. d.d., K., ki je bila tudi tožena stranka. Tožnik je zahteval od obeh toženk nerazdelno plačilo odškodnine, sodišči pa v tej smeri nista odločali. Zaključki prvega sodišča so nepravilni, prav na teh napačnih zaključkih pa temelji odločitev obeh sodišč. Toženec je predlagal soočenje s tožnikom, česar sodišče ni izvedlo. Sodišče je spregledalo bistvene okoliščine, ki so odločilne za zaključek o odgovornosti tožnika. Ta je dejansko prišel k drugotoženi stranki S. d.d., da bi razčistil spore. V pisarno prvotoženca je prišel razburjen in brez dovoljenja, saj se je vratarju izmuznil. Revizija podrobno ponavlja navedbe tožene stranke, na katerih je vztrajala med postopkom, glede poteka dogodka. Trdi, da je poškodba tožniku nastala po njegovi lastni krivdi in zaradi nedopustne aktivnosti in vsiljivosti tožnika. Revizija očita izpodbijani sodbi, da je ostalo odprto vprašanje o tem, ali je tožnik pri opisanem dogajanju sploh dobil kakšne poškodbe. Trdi še, da je bil tožnik že 15x operiran in je ob tem jasno, da so poškodbe dejansko seštevek že prej zadobljenih poškodb in tudi posledic dolgotrajnega zdravljenja. Če tožnik ne bi bil invalid, pri takšnem dogodku tudi ne bi mogel dobiti zatrjevanih poškodb.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočno končanem postopku, in ki predstavlja neizpodbojno dejansko podlago, na katero je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP/77), pokaže, da je bil tožnik poškodovan 1.6.1995, ko je prišel v podjetje STOL d.d., Kamnik, da bi vložil protest zaradi hrupa na tovarniškem dvorišču. Prišel je v pisarno toženca, ta je hotel najprej po telefonu naročiti tajnici, naj pokliče policijo, nato pa si je premislil in sam stopil do tajništva, da bi naročil klic. Prišlo je do fizičnega kontakta s tožnikom, ko je toženec večkrat odrinil tožnika. Ta ga je prijel za suknjič in se ga držal, ker se je bal, da bo padel. Tožniku sta iz rok padla bergla in dežnik, toženca se je držal z obema rokama. Toženec pa je tožnika enkrat ali dvakrat sunil med noge, nato pa ga je z nogo pritisnil ob koleno. Tožnik je slišal, kako je počilo in takrat je izpustil toženca ter se dokončno zleknil na tla. Tožnik je pri tem utrpel zvin levega kolena ter udarnino leve goleni.

Tak potek dogodkov je sodišče ugotovilo na podlagi presoje izvedenih dokazov: zaslišanja pravdnih strank, prič in z izvedenskim mnenjem ter zaslišanjem izvedenca. Revizijske navedbe ne morejo izpodbiti teh ugotovitev. Namreč vsi revizijski očitki so bili že predmet presoje sodišč prve in druge stopnje, ki sta jih presodili in odgovorili na tiste ugovore, ki so pravno odločilni. Izpodbijani sodbi imata razloge tako o poteku dogodka, kakor tudi o odgovornosti toženca za nastalo škodo. Posebej sta se sodišči ukvarjali z morebitnim soprispevkom tožnika k dogodku in obsegu nastale škode, pa je revizija očitno prezrla razloge o tem v izpodbijanih sodbah (3. in 4. stran obeh sodb). Bistvena ugotovitev je: tožnik s tem, ko je prišel v pisarno toženca, ni naredil nič protipravnega. Tudi njegovo siceršnje ravnanje tega dne ni v ničemer vplivalo na nastalo škodo in njen obseg.

Revizija je očitno prezrla, da je bil zahtevek zoper podjetje S. d.d., Kamnik že zavrnjen s sodbo sodišča prve stopnje z dne 20.3.1998, ki je bila v tem delu potrjena s sodbo sodišča druge stopnje z dne 25.2.1999. V novem sojenju o razveljavljenem delu zahtevka zato sodišče ni smelo ponovno odločati o že pravnomočno zavrnjenem zahtevku, saj gre za že razsojeno stvar.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo še (386. člen ZPP/77), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Pokaže se, da revizija neutemeljeno očita izpodbijani sodbi, da vsebuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Revizija je izpodbijala odločitev sodišč prve in druge stopnje v celoti, vendar očitka o zmotni uporabi materialnega prava ni posebej obrazložila. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP/77). V tem delu revizijskega preizkusa se je pokazalo, da sta sodišči zmotno uporabili kriterije za dosojo pravične denarne odškodnine, kot jih določa 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pri preizkusu višine dosojene odškodnine za prestane telesne bolečine in strah se je namreč izkazalo, da v tem postopku odmerjena odškodnina bistveno presega tiste odškodnine, ki so bile dosojene v podobnih primerih. Pri dosojanju odškodnine mora sodišče ugotoviti obseg škode, odškodnino pa odmeriti v taki višini, da poleg pomena prizadete dobrine pazi tudi na namen odškodnine in na dejstvo, da odmerjena odškodnina ne sme biti v nasprotju z njeno naravo in namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR).

Tožnik je utrpel zvin levega kolena in udarnino leve goleni, zdravljenje teh poškodb je trajalo do 23.6.1995. V tem času je tožnik trpel hude telesne bolečine skupno 2 dni, srednje hude skupno 10 dni in še lažje bolečine skupno 17 dni. Nosil je premično oporo levega kolena, zdravil se je ambulantno, v tem času je bil težko pokreten. Tožnik je bil ob dogodku star 52 let, je pa invalid od otroštva in ima 16 cm krajšo desno nogo ter uporablja ortopedsko obuvalo. Te okoliščine na obseg škode niso vplivale. Revizijsko sodišče je presodilo, da je za prestane bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pravična denarna odškodnina 250.000,00 SIT. Višja odškodnina bi bila v nasprotju z njenim namenom: denarno satisfakcijo za prestane bolečine, in neprimerljiva s sodno prakso v podobnih primerih.

Enaka presoja velja za prestani strah. Tožnik je utrpel hud strah takoj ob dogodku in zaradi njega, ki je trajal po oceni izvedenca 3 do 4 dni. Strah za izid zdravljenja naj bi trajal še 3 tedne, vendar srednje hud. Res je, da je tožnik stigmatiziran s svojo invalidnostjo, vendar sta sodišči prve in druge stopnje kljub temu precenili višino denarne satisfakcije, ki je primerna glede na obseg in intenzivnost strahu, s katerim je bil soočen tožnik. Po oceni revizijskega sodišča je pravična denarna odškodnina iz tega naslova 150.000,00 SIT, do višje odškodnine pa tožnik ni upravičen.

Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je moralo revizijsko sodišče delno spremeniti izpodbijano sodbo (prvi odstavek 395. člena ZPP/77) in zavrniti tožbeni zahtevek v delu, ki po presoji revizijskega sodišča presega pravično denarno odškodnino. Ta po oceni revizijskega sodišča, ki je upoštevalo že opisane standarde iz 200. člena ZOR in sodno prakso, predstavlja skupno znesek 400.000,00 SIT.

Delna sprememba odločitve o višini odškodnine je vplivala tudi na izrek o pravdnih stroških. Sprememba sodbe se nanaša le na višino dosojene odškodnine, ne pa tudi na temelj odškodninske odgovornosti, ki ga je tožena stranka sicer v reviziji izpodbijala, vendar neutemeljeno. Višina dosojene odškodnine na prvi oziroma drugi stopnji in višina dosojene odškodnine v revizijskem postopku sta v istem točkovnem razredu odvetniške tarife. Vendar je moralo revizijsko sodišče pri odmeri stroškov pravdnega postopka upoštevati potrebne pravdne stoške v celotnem postopku. Ob tem se izkaže, da je tožeča stranka po temelju uspela v celoti, uspeh glede višine pa je bil v prvem postopku bistveno nižji, v drugem pa (upoštevajoč še sporni del zahtevka) je bil višji. Primerjava uspešnosti celega postopka torej pokaže, da je uspeh pravdnih strank približno enak, zato je revizijsko sodišče odločilo, da vsaka pravdna stranka sama trpi svoje stroške tega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 166. členom ZPP/77).