Jedro

Toženka je po presoji sodišča namreč pravilno ugotovila in odločila, da ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave za tožnika ni mogoče učinkovito izvesti, zato mu je toženka pravilna odredila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce in ga utemeljila.

Pri pridržanju na Center za tujce gre za hud poseg v človekove osnovne pravice, ki mora temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih, pri čemer je treba opraviti strogi test sorazmernosti posegov v človekove pravice, kar pa je v izpodbijanem sklepu

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

O izpodbijanem sklepu

3.Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) je po uradni dolžnosti na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III1 v povezavi s peto alinejo prvega odstavka in četrtim odstavkom 84. člena v zvezi s 7. točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), tožniku omejila gibanje, zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III, na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna in sicer od 21. 2. 2025 od 11:50 do prenehanja razlogov, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko je prenehal veljati odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico, torej od 31. 1. 2025. Odločila je, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku.

4.Toženka je ugotovila: (i) da je tožnik 17. 6. 2024 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja)2 ; (ii) da je bil tožnik vnesen v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito večkrat in sicer 10. 11. 2020 v Kraljevini Danski, 6. 3. 2023 v Kraljevini Nizozemski in 22. 3. 2023 v Zvezni republiki Nemčiji; (iii) da je 2. 7. 2024 pristojni organ prejel odgovor, da Zvezna republika Nemčija sprejema pristojnost za obravnavo prosilca na podlagi c. točke 18. člena Uredbe Dublin III; (iv) da je sklep toženke št. 2142-2676/2024/19 (121-11) s 16. 9. 2024 o zavrženju Prošnje in odločitev, da je za Prošnjo odgovorna skladno z Uredbo Dublin III Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju Sklep 16-9-24) potrjen s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije IU 1651/2024-36 s 14. 11. 2024 in s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 14/2025 z 31. 1. 2025. Toženka se je zato na podlagi Sklepa 16-9-24 dogovorila za predajo prosilca, ki naj bi potekala 21. 2. 2025 na mednarodnem letališču v Frankfurtu. Tožnik se je predaji upiral, ni upošteval usmeritev policistov, ki sta pristojnemu organu nudila asistenco pri predaji. Postopek predaje Zvezni republiki Nemčiji je bil prekinjen, ker se je tožnik še naprej upiral.

5.Toženka je na podlagi ugotovitev: (i) da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v več državah članicah in sicer 10. 11. 2020 v Kraljevini Danski, 6. 3. 2023 v Kraljevini Nizozemski in 22. 3. 2023 v Zvezni republiki Nemčiji, ki pa jih je kasneje zapustil in odšel v druge države članice; (ii) da je tožnik sam navedel, da se je nahajal tudi v Kraljevini Španiji, Francoski republiki, Italijanski republiki, Kraljevini Belgiji, Kraljevini Švedski, Kraljevini Norveški, Republiki Finski, Velikem vojvodstvu Luksemburgu in v Republiki San Marino in, da v nobenih od teh držav ni zaprosil za priznanje mednarodne zaščite; (iii) da je Prošnja zavržena; (iv) da je za obravnavo Prošnje, skladno z Uredbo Dublin III pristojna Zvezna republika Nemčija; (v) da se je tožnik 21. 2. 2025 predaji upiral, zaradi česar je bil postopek predaje Zvezni republiki Nemčiji prekinjen; (vi) da je tožnik ob ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja izjavil: da je pripravljen Republiko Slovenijo prostovoljno zapustiti; da si v Zvezno republiko Nemčijo ne želi; da gre lahko v Italijansko republiko; ugotovila, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, zaradi česar mu je omejila gibanje. Toženka je pojasnila, da si tožnik ne more sam izbirati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in da je na podlagi Uredbe Dublin III za Prošnjo odgovorna Zvezna Republika Nemčija. Toženka je obrazložila, da je tožnik z upiranjem predaji, izkazal svojo nepripravljenost sodelovanja v postopku in povzela izjavo, da je tožnik pripravljen Republiko Slovenijo prostovoljno zapustiti, vendar ne bo odšel v Zvezno republiko Nemčijo. Toženka je tudi zato prepričana, da bi tožnik, če mu ne bi bilo omejeno gibanje na center za tujce, zapustil tudi Republiko Slovenijo, kot je zapuščal že vse predhodne države ter s tem preprečil predajo pristojni državi. Toženka je ugotovila, da je tožnik v več državah članicah Evropske unije že zaprosil za mednarodno zaščito in jih nato zapustil, zato je po mnenju toženke podan kriterij nevarnosti pobega, kakor je določen v tretji alineji 84.a člena ZMZ-1. Toženka je na podlagi ugotovitev, da je se je tožnik nahajal v več evropskih državah, kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito, v Republiki Sloveniji pa je s svojim upiranjem preprečil predajo odgovorni državi članici, ugotovila, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in s tem oviral postopek. Za nadaljevanje postopka je toženka odločila, da je nujno potrebno tožniku omejiti gibanje na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Toženka je ugotovila, da milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, ni primeren. Ugotovila je, da obstaja utemeljen sum, da bi tožnik, v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in tako onemogočil zaključek postopka predaje odgovorni državi članici. Glede na vzorec njegovih ravnanj, ko je že večkrat samovoljno zapustil državo, v kateri je podal prošnjo za mednarodno zaščito, prav tako pa se nelegalno nahajal v več državah Evropske unije, je toženka ugotovila, da bo to ponovil. Tožnik je seznanjen, da bo v prihodnje predan Zvezni republiki Nemčiji. Glede na to, da se je tožnik 21. 2. 2025 predaji upiral do te mere, da je bila predaja prestavljena, je toženka ocenila, da je domneva, da bo tožnik Republiko Slovenijo zapustil, toliko bolj utemeljena. Toženka je ugotovila, da bo le z omejitvijo gibanja na center za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne izvede predaja prosilca Zvezni republiki Nemčiji. Toženka je po ugotovitvi: da v azilnem domu naloge varovanja opravljata dva varnostnika in en receptor; da varnostnika opravljata naloge po Zakonu o zasebnem varovanju na celotnem območju azilnega doma, ki je veliko 5.472m2, na njem pa so upravna stavba, kuhinja in štirje nastanitveni objekti; da je območje obdano tudi z varovalno ograjo v višini okoli dveh metrov; da varnostnika na območju azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje azilnega doma, saj prosilec s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja niti kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi se sploh klicala na pomoč policije; da prosilec lahko zapusti območje azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, varnostnika pa mu tega ne moreta preprečiti; da se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustila; da so pobegle osebe samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje ali pa preko glavnega vhoda in ugotovitvi, da bo le z omejitvijo gibanja na center za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije in le tako bo mogoče izvesti postopek odstranitve, tožniku na podlagi druge in tretje točke 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje na center za tujce od 21. 2. 2025 od 11:50 do prenehanja razlogov, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko je prenehal veljati odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico, torej od 31. 1. 2025.

Tožnikove navedbe

6.Tožnik zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

7.Tožnik uvodoma povzema način predaje, ki jo je doživljal kot nehumano. Zaradi predaje, za katero ni vedel, so ga namreč nenapovedane zbudili ob 4.h zjutraj; na predajo ni bil pripravljen; ni bil seznanjen s tako rano uro vstajanja; tožnik ni nakazoval, da na predajo ne bi počakal, če bi bil z njo človeško seznanjen. Navaja, da nima vpliva na statistiko in izkušnje toženke in ga nič od navedenega ne veže in ne opredeljuje njegovih odzivov. Tožnik je pričakoval dokument o tem, da mora zapustiti Republiko Slovenijo, v prvi vrsti pa bi želel biti seznanjen z načinom odhoda oziroma predaje. Tožnikova ključna težava v postopku predaje je strah pred letenjem, ki dosega stopnjo hude fobije. Tožnik ob štirih zjutraj ni vedel, da bo predaja izvedena z letalom - to je ugotovil šele na letališču pred vstopom v letalo. Nihče ga nikoli ni vprašal, če lahko leti niti mu letalo ni bilo nikoli omenjeno, saj bi sicer svojo fobijo razkril pristojnim organom. Izpostavlja, da iz zapisnika št. 2142-2676/2024/88 (1222-17) z dne 21. 2. 2025 izhaja, da je tožnik na vprašanje po razlogih za predajo odgovarjal paralogično in navajal kot razlog delo pred hoteli kot varnostnik (če je bila njegova izpovedba pravilno prevedena). Povzema svojo izjavo, da je bil enkrat že nasilno predan, kar je njegov že prej prisoten strah poglobilo in je dodatno utrpel posttravmatsko stresno motnjo zaradi nasilnega cepljenja in testiranja. Poudarja, da je takratni postopek doživljal kot skrajno nasilen, kot posilstvo, kar pomeni najbolj okrutno obliko prisiljenja. Meni, da pri tožniku ne obstaja noben individualen in tudi ne objektiven razlog oziroma pogoj, na podlagi katerega bi tožena lahko sklepala na to, da bo tožnik samovoljno zapustil državo. In če bi jo, zakon predvideva posledice pravne narave, kar pomeni, da je silo in prisilo izključil že zakonodajalec (in mednarodna skupnost). Tožnik meni, da gre v primeru omejitve gibanja na prostore Centra za tujce (ne glede na korekten in človeški ter zgleden odnos zaposlenih v CT Postojna) za primer, ki je v bistvenem podoben priporu, zato je treba glede procesnih jamstev uporabljati strožje kriterije iz 20. člena Ustave.

8.Tožnik meni, da so podane kršitve 2., 8., 14., 19., 21., 22., 23., 25., 32., 34. člena Ustave RS, 31. člena Konvencije o statusu beguncev in Protokola o statusu beguncev1 - Ženevske konvencije) ter 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju - EKČP). Meni, da so v 19. členu Ustave postavljeni višji (strožji) standardi presoje, saj je treba pri odločanju uporabiti načelo sorazmernosti. Tožnik je prepričan, da odvzem prostosti zgolj zato, ker trpi zaradi strahu pred letenjem in ker je to izrazil, pri čemer je šlo na nezavedno reakcijo v skrajni stiski, ni ustavno dopusten in po njegovem mnenju izpodbijani sklep ne prestane testa sorazmernosti niti po tej plati. V konkretnem primeru bi tožnik nemudoma potreboval psihiatrično ali psihološko pomoč, kar tožniku ni bilo omogočeno. Strogi test sorazmernosti ni bil izveden.

9.Tožnik meni, da izpodbijani ukrep ni primeren tudi zato, ker pri tožniku sproža dodatne duševne motnje in stiske in povzroča nepotrebne dodatne napade osebne stiske in tesnobe. Tožnik je nemiren, v stiski in občuti, da se mu dogaja krivica. Tožnik je tesnoben. Tožnik je tudi še vedno prepričan - kar je bilo izraženo v vseh postopkih in ves čas bivanja v Republiki Sloveniji - da bi ga takoj po prihodu v Nemčijo člani kriminalne združbe našli in ubili. Nemčija ne le da na napade nanj ni reagirala, temveč tokrat niti ne bi imela časa reagirati. Tožnik se ob tem počuti še dodatno ponižanega in razčlovečenega, kar se počuti, kot da je njegovo življenje za toženo stranko ničvredno in nepomembno, kot da je zaradi svoje stiske in odziva nanjo lahko še dodatno kaznovan. Povsem možno in pričakovano je, da tožnik glede na vse, kar je že doživel, trpi za posttravmatsko stresno motnjo, lahko pa da trpi še dodatno za kakšno drugo motnjo ali boleznijo, ki lahko povzroči nezavedne fizične reakcije in motnje obnašanja, ki jih okolica dojema kot grozeče ali pretirane.

10.Tožnik še navaja, da v obrazložitvi napadenega sklepa umanjkajo določena objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum neučinkovitosti ukrepa, kar je direktna kršitev prej navedenih določb Ustave RS in mednarodnih konvencij, ki zavezujejo RS. V ZMZ-1 kriteriji, po katerih bi toženka lahko to nevarnost presojala, niso določeni. Zakon ne dopušča sklepanja, temveč izrecno določa stopnjevanje sankcij. Pridržanje na prostore Centra za tujce je v konkretnem primeru po mnenju tožnika nesorazmeren ukrep in ni nujen, saj toženka ni utemeljeno pojasnila in z razlogi podprla, da se omejitve gibanja v Azilnem domu ne da učinkovito izvajati. Za dosego zasledovanega cilja navedeni ukrep tudi ni primeren. Tožnik meni, da bi najprej moral dobiti ustrezno strokovno pomoč in po potrebi medikamentozno terapijo, predpisano s strani strokovnjaka (zdravnika) pred vstopom na letalo, če se predaje ne da urediti drugače, tudi planetu bolj prijazno. Šele po vseh izvedenih predhodnih ukrepih bi lahko sklepali na tožnikovo voljno ravnanje in nespoštovanje pravil. Pa še takrat bi toženka morala in mogla izvesti najprej milejši ukrep, ki je po svoji vsebini sankcija kaznovalne narave. Navedba najdaljšega trajanja ukrepa v izreku sklepa je po mnenju tožnika pavšalna, neobrazložena in ne omogoča izvedbe silogizma in ustrezne subsumpcije, zato po tožnikovem mnenju sklepa ni moč preizkusiti, kar je absolutno bistvena kršitev pravil postopka. Po določbah Uredbe Dublin III je izrecno določeno trajanje ukrepa, kar izhaja iz tretjega odstavka 28. člena, ki določa, da pridržanje traja čim manj časa. Pridržanje v skladu z namenom pa ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu z uredbo. Torej bi morala toženka najdaljše možno še dovoljeno trajanje obrazložiti in navesti razloge zanj, česar pa ni storila. V zvezi z zapisom v izpodbijanem sklepu (str. 2), da se je tožnik "upiral" predaji, tožnik ugovarja, da iz sklepa ni razbrati načina upiranja, intenzitete in stanja tožnika v tistem času. Na navedeno je možno sklepati zgolj posredno. Tožnik razume omejitev gibanja kot izjemen poseg v njegovo osebno svobodo, kar je po tožnikovem mnenju razlog, da sodišče sklep nemudoma razveljavi.

11.Tožnik meni, da je sklep tudi sicer napačen in nezakonit. Omejitev gibanja je bila tožniku odrejena brez tehtanja in izvedbe strogega testa sorazmernosti in tudi brez vsebinskega upoštevanja tožnikove izjave. Toženki očita, da ni raziskala razlogov za tožnikove nenavadne in nepovezane odgovore, ki kažejo na komunikacijski šum med strankama tega postopka. Meni, da bi bila toženka dolžna najprej zagotoviti ustrezno zdravstveno oskrbo in ne šteti njegovega stanja in odzivov za upiranje in za način obrambe pred predajo. Če je tožnik v takšnem duševnem stanju, ki terja psihiatrično pomoč, mu jo je toženka dolžna zagotoviti. Strah je tako močno stanje, da lahko pomeni popolno ohromitev žrtve ali pa pretiran odziv v luči bega, izogibanja viru strahu. Meni, da neugodne varnostne razmere v azilnem domu (še posebej za osebe s psihičnimi motnjami) ne morejo biti podlaga za omejitev gibanja, še najmanj pa jih je moč tolmačiti na škodo tožnika. Izpostavlja, da obstaja tudi v azilnem domu možnost omejitve gibanja, seveda na ustrezni podlagi, kar je bilo v luči milejšega ukrepa že izpostavljeno. Toženki očita, da ni niti poskusila odstraniti razlogov tožnikove stiske in težav, hkrati pa ni opravila ustreznega testa sorazmernosti, ni obrazložila nujnosti razlogov pridržanja in zgolj potencialna možnost neuspešnosti milejšega ukrepa po mnenju tožnika ni zadosten, pa tudi ne realen razlog za tako hud poseg v osnovne temeljne pravice tožnika.

12.Tožnik se sklicuje na vsebinsko varstvo na podlagi mednarodnih konvencij, ki zavezujejo Republiko Slovenijo in trdi, da je zaprt ne da bi storil kaznivo dejanje, saj trenutno situacijo dojema kot da je v zaporu. Toženki očita, da ni pravilno (oziroma sploh ne) uporabila določb ZMZ-1, saj prosilca ni hitro in natančno soočila z vsebinskimi razlogi3 za omejitev gibanja, prav tako pa je prosilčeva možnost obrambe hudo okrnjena, kar je bilo že navedeno. Prosilec v trenutku omejitve gibanja ni imel ustrezne zdravstvene pomoči. Razlogov, na katerih je tožena utemeljila (ne pa tudi obrazložila) omejitev gibanja - poseg v osebno svobodo prosilca, ZMZ-1 ne opredeljuje podrobno, temveč je natančen opis v luči določb Uredbe Dublin III breme toženke. Tožniku ni bila omejena zgolj pravica do gibanja/svobode gibanja, temveč gre za obširen poseg v spekter osnovnih človekovih pravic, predvsem pa v osebno svobodo. Tožnik je nekaznovan, kar pomeni, da je toženka sklepala predaleč in v napačno smer. Toženki očita, da ni niti poskusila izvesti milejšega ukrepa niti ni skušala individualizirano pristopiti k rešitvi tožnikove situacije. Meni, da verjetnost neuspešnosti milejšega ukrepa ni nič večja od verjetnosti, da bi se tožnik z ustrezno terapijo popolnoma umiril in tudi spoštoval milejši ukrep, če bi bil ta sploh potreben. Meni, da toženka ni obrazložila pravih razlogov za odvzem svobode, kar je absolutno bistvena kršitev pravil postopka. Meni, da toženka, ki se je odločila za strožjo obliko, tega ni ustrezno utemeljila. Meni, da kršitve človekovih osnovnih pravic ni mogoče opravičiti in utemeljiti s pomanjkljivo pravno podlago oziroma z okoliščinami, na katere tožeča stranka nima vpliva. Neustrezna obrazložitev (214. čl., 1. odst., 5. tčk. ZUP) hkrati pomeni tudi kršitev pravice do pravnega sredstva, ter kršitev ustavnih pravic - 22. čl. (enako varstvo pravic) in 25. čl. (pravica do pravnega sredstva). Tožnik meni, da je podana tudi absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi z 237. čl., 2. odst., 3. tčk. ZUP in 33. čl. ZMZ-1, saj tožniku ni bila dana možnost, da se informirano in vsebinsko ter z ustrezno pripravljeno strokovno pravno podporo po prejemu ustrezne zdravstvene/psihološke/psihiatrične pomoči izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo sklepa. Tožniku namreč ni omogočila pravice do izjave glede razlogov za pridržanje, tj. glede relevantnih okoliščin po določbah ZMZ-1 oziroma je šlo zgolj za formalno možnost, ki je tožeča stranka ni mogla ustrezno izkoristiti.

13.Tožnik v vlogi še navaja, da ne drži, da naj bi rekel, da je po njegovih izkušnjah najbolje, da se upira pred vstopom v letalo. Toženka je sicer res preverjala ali se tolmač in tožnik razumeta, vendar je to storila na začetku razgovora in ne pri konkretnem vprašanju. Tudi ni preverila morebitnega komunikacijskega šuma, ko je tožnik povsem nepovezano odgovoril, da je delal kot varnostnik v hotelu in to na vprašanje o upiranju pred vstopom na letalo. Če bi tožnik trdil, da je bil varnostnik na letališču, bi izjava še nekako bila logična in vsebinsko umeščena v razgovor. Tožnik je zgolj pojasnil, od kod po njegovem izvira strah pred letenjem: To je v največji meri iz njegove izkušnje, ko so ga pri deportaciji nasilno cepili, torej nasilno posegli v njegovo telo in mu odvzeli bris za izvedbo testa na COVID-19. Tožnik je navedeno doživljal kot nečloveško, ponižujoče ravnanje in kot da nima pravice sam odločati o svojem telesu. Počutil se je razvrednotenega in celotna izkušnja je verjetno v sklopu drugih življenjskih okoliščin prerasla v posttravmatsko stresno motnjo, kar bo lahko ugotovil in potrdil sodni izvedenec. Toženka po mnenju tožnika ni preverila možnosti izreka milejšega ukrepa. Toženka je kvečjemu pregledala statistične podatke, kar pa ni dovolj za konkretno utemeljitev ukrepa. Tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji, na Nemčijo je pristojnost prešla. Prav tako ne drži, da bi zaprosil za mednarodno zaščito v številnih drugih državah - tožnik se je vrnil v Maroko in nato znova odšel, tako da ni moč vzpostavljati neke kontinuitete in nizanja prošenj, saj je bil prejšnji postopek zaključen, tožnik je odšel v državo izvora. Nobene konkretne okoliščine ni, ki bi nakazovala na možnost pobega. Uradnega zaznamka tožeča stranka ni dobila tudi ni seznanjena s prevodom in iz izpodbijanega sklepa niti z besedo ne izhaja kaj konkretno pomeni "upiranje" (verbalno, konkludentno, fizično). Nadalje tožena stranka izpostavlja "prejšnja" dejanja tožnika, iz katerih naj bi izhajal namen upiranja in ne navede, za katera ravnanja naj bi šlo. Kar se tiče zdravstvene oskrbe pa je mnogokrat tako, da jo potrebujejo najbolj tiste osebe, ki se tega ne zavedajo, predvsem ko gre za psihične stiske, ki lahko rezultirajo v fizičnih odzivih. Toženka je tista, ki je odgovorna za skrbno ravnanje z osebami, ki so prosilci za mednarodno pomoč in jim je dolžna nuditi potrebno oskrbo, pomoč in podporo tudi v primerih, ko sami iz različnih razlogov (kulturnih, verskih, osebnih) take prošnje ne (z)morejo izraziti.

Povzetek relevantnih navedb toženke

14.Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen.

15.Pojasnjuje, da je bil poskus predaje izveden na povsem običajen način. Uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije se je v spremstvu policistov zglasila v azilnem domu, kjer je tožečo stranko prevzela in jo odpeljala na letališče. Tožeča stranka se je tik pred vstopom na letalo začela predaji upirati, kar jasno kaže na to, da se je želela predaji izogniti. Poleg tega pa na tem mestu ne gre spregledati dejstva, da je tožeča stranka ob ustnem izreku omejitve gibanja sama izjavila, da je po njenih izkušnjah najbolje, da predaji nasprotuje tik pred vstopom na letalo.

16.Toženka izpostavlja, da je bil tožnik s Sklepom 16-9-24 seznanjen s tem, da se bo predaja izvedla in tudi s tem, da bo predaja potekala na enem izmed mednarodnih nemških letališč. Toženka meni, da so izjave glede fobije pred letenjem izredno malo verjetne. Vsekakor pa so protispisne trditve, da je bila v zvezi s tem, da bo predaja potekala z letalom, seznanjena šele na letališču. Iz Sklepa 16-9-24 jasno izhaja, da bo predaja potekala na enem izmed letališč v Nemčiji, zato ne gre slediti izjavam tožnika, da je bil z načinom predaje seznanjen šele na letališču, saj je bila v zvezi s tem seznanjena že bistveno prej. Ponavlja tožnikovo izjavo, da je po njegovih izkušnjah najbolje, da predaji nasprotuje tik pred vstopom na letalo. To kaže na to, da je bilo upiranje predaji prej premišljeno ravnanje tožnika, kot pa dejanski odziv na fobijo, kot navaja.

17.Toženka poudarja, da je že v izpodbijanem sklepu jasno pojasnila, zakaj zgolj ukrep zadrževanja v azilnem domu v predmetni zadevi ne bi zadostoval. Izpostavlja, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil v več državah članicah in sicer v 10. 11. 2020 v Kraljevini Danski, 6. 3. 2023 v Kraljevini Nizozemski in 22. 3. 2023 v Zvezni republiki Nemčiji, ki pa jih je zapustil in odšel v druge države članice, zato je po mnenju toženke podan kriterij nevarnosti pobega, kakor je določen v tretji alineji 84. a člena ZMZ-1. Dodaja, da se je tožnik nahajal v več evropskih državah, kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito, v Republiki Sloveniji pa je s svojim upiranjem preprečil predajo odgovorni državi članici, zato je toženka ugotovila, da obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil in s tem oviral postopek. Ker zmožnosti za ustrezno varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območju azilnega doma, ki je sicer nastanitev odprtega tipa (prosilci jo lahko v okviru hišnega reda prosto zapuščajo in se vračajo), niso ustrezne, je tožena stranka ugotovila, da bo le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije. Pojasnjuje, da je tožniku v Centru za tujce na voljo vsa strokovna pomoč, tudi v zvezi z morebitnimi težavami v duševnem zdravju; da se bo predaja izvedla predvidoma 10. 3. 2025 in to kopensko; da že iz izreka izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je bilo tožeči stranki gibanje omejeno do prenehanja razlogov, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko je prenehal veljati odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico, torej od 31. 1. 2025. Način upiranja tožnika predaji izhaja iz uradnega zaznamka 2142-2676/2024/91 z 21. 2. 2025.

18.Toženka v zvezi s tožbenimi očitkom domnevnega komunikacijskega šuma izpostavlja, da je bil pri postopku prisoten tolmač za arabski jezik, uradna oseba pa je preverila, da se stranka in tolmač v celoti razumeta. Tožnik na zapisnik ni imel pripomb v zvezi s tolmačenjem, zapisnik mu je bil prebran. In nanj ni imel pripomb. V zvezi z domnevno nepovezanimi in nenavadnimi izjavami stranke pa toženka pojasnjuje, da se izjave podane na zapisnik v nobenem smislu ne zdijo nepovezane oziroma nenavadne, tožnik pa ni pojasnil, v kakšnem smislu meni, da so bile njegove izjave nepovezane in nenavadne, niti v tožbi ne pojasnjuje svojih izjav. Toženka ponavlja, da iz izjav in ravnanja tožnika izhaja, da je bilo upiranje predaji povsem premišljeno ravnanje tožnika in ne odziv na strah. Sam je namreč ob izreku ukrepa omejitve gibanja povedal, da se mu je zdelo najboljše, da predaji nasprotuje tik pred vstopom na letalo. Tožnik je bil predhodno v sklepu seznanjen, da bo predaja potekala z letalom. Izpostavlja, da iz zapisnika o izreku ukrepa omejitve gibanja z 21. 2. 2025 povsem jasno izhaja, da so bili tožniku natančno pojasnjeni vsi vsebinski razlogi za izrek tega ukrepa, da tožnik na zapisnik ni imel pripomb, prav tako ni izrazil, da potrebuje posebno zdravstveno pomoč. Toženka poudarja, da milejši ukrep sploh ne bi bil potreben, če se tožnik predaji ne bi upiral. Iz preteklih ravnanj tožnika in iz njegovih izjav ob izreku ukrepa omejitve gibanja pa je povsem evidentno, da se je predaji upiral namenoma.

19.Toženka pojasnjuje, da so bili razlogi za ukrep omejitve gibanja ter pravna podlaga za ta ukrep tožeči stranki ustrezno obrazloženi tako v izpodbijanem sklepu, kot tudi med ustnim izrekom ukrepa omejitve gibanja. Ob izreku ukrepa omejitve gibanja je bilo tožniku pojasnjeno, zakaj se mu gibanje omejuje, ob tem je imel možnost, da se v zvezi s tem izjavi. Iz izjav tožnika ni bilo razbrati, da potrebuje specifično zdravstveno/psihološko pomoč. V zvezi z odsotnostjo strokovne pravne pomoči pa toženka pojasnjuje, da je bila, kot izhaja iz spisovne dokumentacije, pooblaščenka tožnika obveščena, da bo s tožnikom potekal postopek, a se postopka ni udeležila.

20.Toženka je na naroku še navedla, da je imel tožnik v postopku zagotovljenega tolmača, s katerim se je razumel in kot izhaja iz zapisnika o ustni naznanitvi z omejitvijo gibanja, težav s samim tolmačenjem in razumevanjem postopka ni imel. Izpostavlja, da je imel tožnik več priložnosti, da bi lahko toženi stranki pojasnil in predstavil svoj zatrjevani strah pred letenjem, pa tega nikoli ni izpostavil niti ne ko so ga želeli predati na letališču in odpeljati v Nemčijo. Vztraja, da so v konkretnem primeru bile presojene vse osebne okoliščine tožnika in na podlagi ugotovitev izpeljan zaključek, da je potrebno za uspešno predajo odgovorni državi članici EU Nemčiji zagotoviti, da tožnik počaka na predajo. S tem se bo tudi izvršil pravnomočen in izvršljiv sklep tožene stranke v zvezi z dublinskim postopkom.

K I. točki izreka

21.Sodišče je v dokaznem postopku prebralo dokaze, ki so v sodnem spisu označeni kot priloga A1, A2, B1, v soglasju s strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-2676/2024, vpogledalo v spis naslovnega sodišča I U 1992/2024 ter tožnika zaslišalo.

22.Sodišče je zavrnilo dokazne predloge tožnika in sicer: zaslišanje izvedene priče zdravnika psihiatra; sodni izvedenec psihiatrične ali psihološke stroke; pribava posnetkov videonadzornih kamer, nameščenih na letališču, kjer je potekalo dogajanje; pridobitev terapevtskega lista tožnika, aktualnega v realnem času lečečega zdravnika v azilnem domu, ker so predlagani v dokaz pravno nerelevantnim trditvam za ta upravni spor. Za ta upravni spor, kot bo pojasnjeno tudi v nadaljevanju, namreč ni relevanten obstoj tožnikovega strahu pred letenjem, ne vpliv strahu pred letenjem na tožnikovo zdravje pred vstopom v letalo, ne samo dogajanje na letališču niti intenziteta reakcije tožnika na letališču.

Tožba ni utemeljena.

23.Po presoji sodišča je tožniku toženka pravilno odredila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce na podlagi pete alineje prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

24.za mednarodno zaščito morajo biti glede na 2. alinejo 2. odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilca za mednarodno zaščito (prenovitev, v nadaljevanju Recepcijska direktiva II), ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati. Po točki (d) 3. odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve (v nadaljevanju Direktiva o vračanju), zadevna država članica pa lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi. Sodišče opozarja, da je Sodišče EU (SEU) v zadevi C-186/21 PPU s sklepom z dne 3. 6. 2021 v postopku predhodnega odločanja (člen 267 Pogodbe o delovanju Evropske unije; PDEU) že odločilo, da "[je treba] člen 8(3), prvi pododstavek, točka (d), Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito [...] razlagati tako, da je to, da je prosilec za mednarodno zaščito že imel priložnost začeti azilni postopek, objektivno merilo v smislu te določbe.

25.Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu z Uredbo Dublin III, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Pridržanje traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu s to uredbo. Kadar je oseba pridržana v skladu s tem členom, rok za predložitev zahteve za sprejem ali ponovni sprejem ni daljši od enega meseca od vložitve prošnje. Država članica, ki izvaja postopek v skladu s to uredbo, v takih primerih zaprosi za nujen odgovor. Tak odgovor se poda v dveh tednih od prejema prošnje. Če v dveh tednih odgovora ni, je to enakovredno sprejetju zahteve in posledica tega je obveznost sprejema ali ponovnega sprejema osebe, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za prihod. Kadar je oseba pridržana v skladu s tem členom, se njena predaja iz države članice, ki daje zahtevo, v odgovorno državo članico izvede, kakor hitro je to praktično izvedljivo, najpozneje pa v šestih tednih po tem, ko je druga država članica implicitno ali eksplicitno odobrila zahtevo za sprejetje ali ponovno spre jetje zadevne osebe, ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek pritožbe ali ponovnega pregleda v skladu s členom 27(3). Kadar država članica, ki daje zahtevo, zahteve za sprejem ali ponovni sprejem ne predloži v predpisanem roku ali če se predaja ne izvede v navedenem roku šestih tednov iz tretjega pododstavka, oseba več ne sme biti pridržana. Členi 21, 23, 24 in 29 se še naprej ustrezno uporabljajo. Kar zadeva pogoje za pridržanje in zaščitne ukrepe, ki veljajo za pridržane osebe, se zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo členi 9, 10 in 11 Direktive 2013/33/EU (vse 28. člen Uredbe Dublin III).

26.Pristojni organ lahko prosilcu, če ni mogoče po določbah ZMZ-1 zagotoviti doseganja ciljev po določbah prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave tudi (za ta upravni spor relevantni del) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Šteje se, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če (za ta upravni spor relevantni del) je oseba predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (tretja alineja prvega odstavka 84.a. člena ZMZ-1).

27.Ni sporno, da je tožnik v postopku predaje Zvezni republiki Nemčiji na podlagi Uredbe Dublin III. Prepričljivo je toženka obrazložila svojo dokazno oceno, da je tožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito in sicer 10. 11. 2020 v Kraljevini Danski, 6. 3. 2023 v Kraljevini Nizozemski in 22. 3. 2023 v Zvezni republiki Nemčiji, kar je dokazano z vpogledom v Centralno evidenco EURODAC. Da je tožnik pred tem zaprosil za mednarodno zaščito v Kraljevini Danski in v Kraljevini Nizozemski pa izrecno potrdi tudi sam tožnik na zaslišanju. Zato ni utemeljena pavšalna tožbena trditev, da ta ugotovitev toženke ne drži. Na podlagi te ugotovitev, da je tožnik predhodno že vložil prošnjo v Kraljevini Danski in v Kraljevini Nizozemski, se na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84.a. člena ZMZ-1 šteje, da so podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo tožnik pobegnil. Zato je pravilna odločitev toženke, da je razlog iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 podan.

28.Po presoji sodišča niso utemeljeni tožbeni očitki, kot jih je mogoče povzeti, ki očitajo kršitve tožnikovih pravic v zvezi s presojo sorazmernosti s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce. Toženka je sorazmernost v izpodbijani odločbi namreč pravilno presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma. Na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, kot že navedeno, je mogoče omejiti gibanje na Center za tujce le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti obveznega zadrževanja na območju azilnega doma oziroma milejšega ukrepa. Utemeljeno tožnik sicer opozori, da slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo ni prenesel določbe 4. odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu, saj je po določilih 84. člena ZMZ-1 namreč edina alternativa pridržanju v Centru za tujce po drugem odstavku zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (prvi odstavek tega člena). Ta ukrep pomeni odvzem osebne svobode, vendar pa je tudi po mnenju sodišča v konkretnih individualnih okoliščinah tožnikovega primera šteti, da bi bil vsak drug ukrep iz četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit in da je bil tožniku izrečeni ukrep tudi nujen, kar je pravilno ugotovila tudi toženka.

29.Toženka je po presoji sodišča namreč pravilno ugotovila in odločila, da ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave za tožnika ni mogoče učinkovito izvesti in mu zato pravilno na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 odredila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Svojo odločitev, da ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave za tožnika ni mogoče učinkovito izvesti in presojo sorazmernosti ukrepa je utemeljila z ugotovitvami: (i) da obstaja utemeljen sum, da bi tožnik, v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in tako onemogočil zaključek postopka predaje odgovorni državi članici; (ii) da je že večkrat samovoljno zapustil državo, v kateri je podal prošnjo za mednarodno zaščito; (iii) da se je nelegalno nahajal v več državah Evropske unije; (iv) da bo to ponovil; (v) da je tožnik seznanjen, da bo predan Zvezni republiki Nemčiji; (vi) da se je tožnik 21. 2. 2025 predaji upiral do te mere, da je bila predaja prestavljena; (v), da bi tožnik Republiko Slovenijo zapustil, če mu gibanje ne bi bilo omejeno na Center za tujce; (vi) da bo le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne izvede predaja prosilca Zvezni republiki Nemčiji; (vii) da bi bila neučinkovita odreditev ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma; (viii) da bi se tožniku izredno težko preprečil odhod iz azilnega doma; (ix) da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje azilnega doma; (x) da lahko tožnik zapusti območje azilnega doma tudi čez glavni vhod, če se tako odloči, česar mu varnostnika ne moreta preprečiti; (xi) da je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustila; (xii) da so prosilci iz azilnega doma pobegnili tudi preko kovinske ograje in izkoriščali odsotnost varnostnika ali pa zapustili azilni dom čez glavni vhod. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da gre pri pridržanju na Center za tujce za hud poseg v človekove osnovne pravice, ki mora temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih, pri čemer je treba opraviti strogi test sorazmernosti posegov v človekove pravice. Po presoji sodišča pa je vse navedeno v izpodbijanem sklepu vsebovano. Tožnik ne izpodbija ugotovitve toženke o okoliščinah, ki po oceni toženke dokazujejo, da ukrep na pridržanje na azilni dom za tožnika ni učinkovit. Tudi po mnenju sodišča bi bil v konkretnih individualnih okoliščinah tožnikovega primera vsak drug ukrep iz 4. odstavka 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit in je bil tožniku izrečeni ukrep nujen, kar je pravilno ugotovila tudi toženka.

30.Nekonkretiziran in že zato neutemeljen je tožbeni očitek, da naj bi bila utemeljitev toženke, da tožniku ne bi omejili gibanje na azilni doma, pavšalna in pomanjkljiva, upoštevajoč izpodbijani sklep. Sodišče na tem mestu pojasnjuje, da za ta upravni spor ni bistveno, kdaj in zakaj je dobil tožnik strah pred letenjem, kako je dojemal predajo (nehumano), opredelitev intenzitete obnašanja tožnika ob predaji 21. 2. 2025, okoliščine predaje (da so ga zbudili ob 4.00 itd), bistveno je le, kar ni sporno, da do predaje 21. 2. 2025 ni prišlo. Tožnik se (še vedno) nahaja v postopku predaje (kar ni sporno), ki se bo izvršila predvidoma 10. 3. 2025 po kopnem, o čemer je bil tožnik seznanjen na naroku za glavno obravnavo.

31.Glede na obrazloženo niso utemeljene tožnikove navedbe, da naj bi bil tožniku izrečen ukrep zato, ker tožnik trpi zaradi strahu pred letenjem in ker je to izrazil. Kot že pojasnjeno, je tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na podlagi ugotovitve, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in ugotovitve, da je ukrep pridržanja sorazmeren in da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, da bi omogočile predajo po Uredbi Dublin III in ne zato, ker se tožnik boji letenje niti ne zato, ker je bila predaja prekinjena. Res je, kar trdi toženka, da v primeru, da predaja 21. 2. 2025 ne bi bila prekinjena, ukrep ne bi bil potreben, ker bi bila predaja izvršena.

32.Neutemeljene so po presoji sodišča tožbene navedbe, da je tožnik prepričan, da bi ga takoj po prihodu v Nemčijo člani kriminalne združbe našli in ubili, ker je odločitev o predaji Zvezni republiki Nemčiji (Sklep 16-9-24) pravnomočna in izvršljiva. Te trditve tožnika sicer po presoji sodišča (le in dodatno) potrjujejo odločitev toženke, da za tožnika obstaja nevarnost pobega, saj je očitno, da v Zvezno republiko Nemčijo ne želi, kar je potrdil tudi na zaslišanju.

33.Zaradi nekonkretiziranosti očitkov o kršitvah 2., 8., 14., 19., 21., 22., 23., 25., 32., 34. člena Ustave RS, 31. člena Konvencije o statusu beguncev in Protokola o statusu beguncev1 - Ženevske konvencije) ter 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju - EKČP), preizkus v tem delu ni mogoč.

34.Nedokazane so tožbene navedbe, da "izpodbijani ukrep ni primeren tudi zato, ker pri tožniku sproža dodatne duševne motnje in stiske in povzroča nepotrebne dodatne napade osebne stiske in tesnobe, da je tožnik nemiren, v stiski in občuti, da se mu dogaja krivica, da je tesnoben." Tožnik, zaslišan na glavni obravnavi, je namreč izpovedal, da se počuti v Centru za tujce: "odlično, vsi ljudje so tam kot velika družina, tako ti, ki so tam nastanjeni, kot policisti, socialni delavci, medicinske sestre, vsi se do nas obnašajo prijazno, veliko zaupam socialnim delavkam." Na zaslišanju je tožnik odgovarjal mirno, zbrano, smiselno in ni kazal znakov stiske, duševne motnje ali tesnobe.

35.Neutemeljen je tudi tožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1. Iz zapisnika o ustni seznanitvi z omejitvijo gibanja z dne 21. 2. 2025 je namreč razvidno, da so bile tožniku zagotovljene vse procesne kavtele: da je bil prisoten tolmač, ki ga je tožnik razumel (to potrdi tudi na naroku), da je razumel vprašanja, da je bila tožnikova pooblaščenka (ki je ista, kot v postopku izdaje Sklepa 16-9-24) seznanjena o datumu ustne seznanitve, da je tožnikova pooblaščenka izjavila, da ne bo pristopila, o čemer je bil tožnik seznanjen in da je bila tožniku dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo sklepa, da je zapisnik tožnik podpisal, da ni imel pripomb. V zvezi s tožnikovo izjavo, da je toženka sicer res preverjala ali se tolmač in tožnik razumeta, vendar je to storila na začetku razgovora in ne pri konkretnem vprašanju, pa sodišče zgolj pripominja, da tak ugovor ni niti smiseln toliko manj utemeljen.

36.Sodišče se do ostalih navedb tožnika ne opredeljuje, ker niso relevantne za ta upravni spor.

37.Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka

38.Tožnik na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga, da sodišče izda začasno odredbo in odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožniku ukine ukrep pridržanja. Tožnik ne razume, zakaj mu je bila odvzeta svoboda, če je vse, kar bi potreboval, le pravilna priprava in obveščenost o tem, da bo predan in na kakšen način bo to potekalo. Prav tako bi bila nujna dosledno in popolnoma izvajana in nadzorovana pred tem (ustrezno) določena in predpisana medikamentozna terapija zaradi psihičnih motenj, strahu in posttravmatske stresne motnje. Ne gre spregledati, da tožniku strežejo po življenju in da je že pretrpel nasilno cepljenje pred predajo, prav tako z avionom. Psihične motnje so takšne narave, da lahko povzročajo pri tožniku nenadzorovane in nepričakovane odzive fizične narave kot tudi v obnašanju, čustvovanju in siceršnjem odzivanju. Tožnik ima psihične težave. Tožnik potrebuje ustrezno zdravstveno oskrbo in šele za tem je njegovo obnašanje lahko predmet sankcioniranja. Zgolj ravnanje in obnašanje v skrajni sili in stiski, povzročeni iz že dalj časa trajajočih (zdravstvenih) razlogov in stanja ni razlog za omejitev osebne svobode, saj tožena stranka milejšega ukrepa sploh ni poskusila izvesti, predvsem pa ni izvedla nujnega pregleda pri strokovnjaku psihiatrične stroke, ki je na voljo v Azilnem domu, za katerega je tožnik izrecno zaprosil že takrat, ko ni dobil predpisanih zdravil v celoti. Izvrševanje ukrepa bo tožniku prizadejalo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce ne počuti dobro zaradi omejitve gibanja in osebne svobode. Tožnik je že mnogo pretrpel, večinoma gre za resno nasilje. Načrtoval je zaposlitev in se udeleževal razgovorov, za kar je moral biti urejen in stabilen. Tožnik najverjetneje trpi za nezdravljeno posttravmatsko stresno motnjo, zaradi česar je bilo njegovo stanje in duševno zdravje okrnjeno že v azilnem domu. Nadalje bi utrpel dodatne in takšne psihične posledice, ki jih ni moč odpraviti. Tožnik se nasploh počuti vedno bolj izgubljenega in je v hudi stiski in strahu. Tožnik si z omejeno svobodo niti ne more pomagati in se počuti kot da je v zaporu. Tožnik je brez osebne svobode, tega mu ne bo mogel povrniti nihče, čeprav tožnik v Sloveniji (niti drugje) ni storil nič takšnega, na kar bi lahko voljno vplival in ni storilec kaznivih dejanj. Pravica do osebne svobode je uzakonjena v 19. čl., 1. odst. Ustave Republike Slovenije in 6. čl. Listine EU o temeljnih pravicah. Prav tako ne gre spregledati drugih mednarodnih dokumentov, ki zavezujejo Republiko Slovenijo in so bili navedeni v tožbi. Tožnik iz previdnosti vseeno predlaga, da sodišče toženi stranki odredi takšno postopanje, kot ga nalaga pravo EU. Tudi v primeru, da bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep zgolj nadomestiti z milejšim, tožnik predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe.

39.Tožnik predlaga izdajo začasne odredbe tudi v primeru, če bo naslovno Sodišče sklep odpravilo in ga vrnilo v ponovno odločitev toženi stranki, saj odprava sklepa pomeni, da je odvzem svobode tožniku nezakonit in se mora nemudoma prenehati izvajati.

Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

40.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

41.Tožnik neutemeljeno dokazuje težko popravljivo škodo s tem, da naj bi dokazal utemeljenost tožbe. Kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe, je sodišče tožbo zavrnilo. Neutemeljeno je po presoji sodišča tudi dokazovanje težko popravljive škode s tem, da se tožnik v Centru za tujce slabo počuti, da s težavo prenaša omejitev osebne svobode. Zgolj navedba o tem, da je tožniku poseženo v osebno svobodo in, da se slabo počuti, brez konkretizacije in upoštevaje, da je na zaslišanju izjavil, da se počuti v Centru za tujce odlično, ne dokazuje težko popravljive škode v smislu 32. člen ZUS-1. Sodišče dodaja, da je ravno namen ukrepa ta, da se osebna svoboda omeji, in v konkretnem primeru je ukrep po presoji sodišča zakonit, zato tožnik ne more dokazovati težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1 z navedbo, da mu zaradi zakonitega ukrepa nastaja težko popravljiva škoda zaradi vzroka, ki je bistven pri izrečenem ukrepu. Ker težko popravljiva škoda po presoji sodišča ni dokazana, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2V Prošnji je navedel, da za mednarodno zaščito zaproša zaradi bega pred skupinami ljudi v izvorni državi in v Italijanski republiki. Navedel je, da se je, preden je za mednarodno zaščito zaprosil v Republiki Sloveniji, nahajal v več evropskih državah in sicer v Kraljevini Španiji, Francoski republiki, Italijanski republiki, Kraljevini Belgiji, Kraljevini Nizozemski, Kraljevini Danski, Kraljevini Švedski, Kraljevini Norveški, Republiki Finski, Velikem vojvodstvu Luksemburgu in v Republiki San Marino.

3Glej člen 40(2), (3) in (4) v zvezi z členom 2(c) in (q) Procesne direktive 2013/32/EU.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2, 84a, 84a/1, 84a/1-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.