Jedro

ZUP v primerih, kot je obravnavani, izrek denarne kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino: da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, pretekel brez uspeha. Obstoj te okoliščine med strankama upravnega spora ni sporen, saj tožnik v tožbi pojasnjuje, da dokončanje sanacije ni bilo mogoče zaradi vremenskih razmer. Izpodbijani sklep je torej v tem pogledu pravilen in zakonit. To pomeni, da je neutemeljen tožbeni ugovor, da izpodbijani sklep nima pravne podlage.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski inšpekcijski organ je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka odločil, da je tožnik denarno kazen v znesku 10.000 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 06114-307/2009-13 z dne 30. 1. 2013, dolžan plačati v 8 dneh od vročitve tega sklepa; z 2. točko izreka pa je zagrozil z novo denarno kaznijo v znesku 15.000 EUR, če tožnik v roku do 1. 8. 2014 ne bo izpolnil obveznosti, naložene z odločbo št. 06114-307/2009/10 z dne 25. 2. 2012. S 3. točko izreka je odločil še, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe. V obrazložitvi navaja, da je bilo tožniku z odločbo inšpektorja za okolje z dne 25. 5. 2012 naloženo, da mora na lokaciji A., sanirati pralno ploščad tako, da pri odvajanju onesnaženih pralnih in onesnaženih padavinskih vod neposredno odtekanje v tla in podtalnico ne bo mogoče. Na inšpekcijskem pregledu 3. 4. 2014 je ugotovil, da se sanacijska dela na pralni ploščadi še vedno izvajajo in da se v času izvajanja sanacijskih del pranja lokomotiv na pralni ploščadi ne izvaja. Izpodbijani sklep je izdal, ker tožnik ni v celoti izpolnil obveznosti, naložene z odločbo z dne 25. 5. 2012. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da vse od prejema inšpekcijske odločbe na pralni ploščadi ni opravljal dejavnosti, ki bi pomenile onesnaževanje voda oziroma podtalnice. Ker ni nadaljeval s pranjem lokomotiv in motornih vlakov, je že s tem preprečil neposredno odtekanje onesnaženih pralnih ni onesnaženih padavinskih vod v tla. Zato meni, da je že s tem zadostil zahtevi iz inšpekcijske odločbe z dne 25. 2. 2012. Inšpekcijskemu organu očita, da je napačno uporabil 298. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pojasnjuje, da do končne izpolnitve naložene obveznosti (pokritja z betonom) ni prišlo zaradi višje sile in sicer zaradi vremenskih razmer. Meni, da je več kot očitno pokazal interes, da naloženo obveznost izpolni, vendar naj bi ob vsakem posegu prišlo do novih, nepredvidljivih zapletov. Inšpekcijski organ bi po njegovem mnenju moral uporabiti 293. člen ZUP, saj je obveznost izpolnil, čakalo se je le še na betoniranje plošče. Navaja še, da je inšpektor potrebo po sanaciji ploščadi ugotovil na podlagi lastnih opazovanj, kasneje (po odstranitvi betonskega tlaka) pa se je izkazalo, da do pronicanja sploh ni prišlo. Meni, da bi moral inšpektor oceniti čas, ki je potreben za sanacijo nepravilnosti, za katere se je izkazalo, da niso problematične, rok, ki je bil v predhodnem postopku postavljen, pa naj ne bi bil obrazložen. Sklicuje se na 7. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) in na načelo previdnosti iz 8. člena Zakona o varstvu okolja ( v nadaljevanju ZVO-1). Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v novo odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je bilo tožniku z inšpekcijsko odločbo z dne 25. 5. 2012 naloženo, da mora na lokaciji A., do 1. 1. 2013 sanirati pralno ploščad tako, da pri odvajanju onesnaženih pralnih in onesnaženih padavinskih vod neposredno odtekanje v tla in podtalnico ne bo mogoče. S sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 30. 1. 2013 je bilo ugotovljeno, da je postala odločba 2. 1. 2013 izvršljiva, zagrožena pa je bila tudi izvršba z denarno kaznijo v višini 10.000 EUR, če tožnik naložene obveznosti ne bo izpolnil do 1. 9. 2013. Iz izpodbijanega sklepa pa je razvidno, da je bila izvršba dvakrat odložena, nazadnje do 1. 3. 2014. Ker ni sporna niti ugotovitev, da je tožnik 3. 4. 2014, ko je bil opravljen inšpekcijski pregled, sanacijska dela še vedno izvajal, je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, ki med strankama ni sporno, namreč tudi sodišče soglaša s stališčem inšpekcijskega organa, da naložena obveznost v času izdaje izpodbijanega sklepa še ni bila izpolnjena, čeprav jo je tožnik izpolnjeval. Pravna podlaga za izvršbo s prisilitvijo z denarno kaznijo je 298. člen ZUP. Po drugem odstavku tega člena organ, ki opravlja izvršbo, zavezancu najprej zagrozi, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa organ določi nov rok za izpolnitev in zagrozi z novo denarno kaznijo.

ZUP torej v primerih, kot je obravnavani, izrek denarne kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino: da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, pretekel brez uspeha. Obstoj te okoliščine med strankama upravnega spora ni sporen, saj tožnik v tožbi pojasnjuje, da dokončanje sanacije ni bilo mogoče zaradi vremenskih razmer. Izpodbijani sklep je torej v tem pogledu pravilen in zakonit. To pomeni, da je neutemeljen tožbeni ugovor, da izpodbijani sklep nima pravne podlage.

Izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, se namreč opravi zato, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost (284. člen ZUP). Predmet izvršilnega postopka je torej izključno izvršitev obveznosti, ki izhaja iz upravne odločbe kot izvršilnega naslova, ne pa ponovna vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvirajo. To jasno izhaja tudi iz prvega odstavka 292. člena ZUP, po katerem je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena zgolj pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

Tožnik pa z navedbami, da je namen preprečevanja prekomernega onesnaževanja voda in podtalnice dosežen že s tem, da je na obravnavanem območju prenehal s pranjem lokomotiv in motornih vlakov, in da do pronicanja skozi tlak sploh ni prišlo, izpodbija prav pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova, torej inšpekcijske odločbe, s katero mu je bila naložena obveznost, da mora na lokaciji A., sanirati pralno ploščad tako, da pri odvajanju onesnaženih pralnih in onesnaženih padavinskih vod neposredno odtekanje v tla in podtalnico ne bo mogoče. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi se tožnik pritožil zoper navedeno inšpekcijsko odločbo. Ugovorov zoper izvršilni naslov pa, kot je pravilno pojasnil že drugostopenjski organ, ni mogoče uveljavljati v okviru pravnih sredstev, ki se nanašajo na izvršilni postopek.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali predlagale novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnavane, na seji.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.