Jedro

Sodišče druge stopnje dejanskega stanja ni drugače ugotovilo le na podlagi posredno izvedenih dokazov ali z indičnim sklepanjem, pač pa z drugačno oceno pred sodiščem prve stopnje neposredno izvedenih dokazov. S takšno spremembo dejanskega stanja brez obvezne pritožbene obravnave je sodišče druge stopnje kršilo načelo neposrednosti in drugi odstavek 347. člena ZPP, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na povrnitev premoženjske škode.

Sicer se reviziji ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 9.946,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je razvidno iz izreka sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, zaradi delnega umika tožbe pa s sklepom postopek v ustreznem delu ustavilo. Odločilo je tudi o stroških pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo, pritožbi tožnice pa delno ugodilo in sodbo prve stopnje razveljavilo v ugodilnem delu ter izreku o stroških. V tem obsegu je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer pa je pritožbo tožnice zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica pravočasno vložila revizijo. Sodbo izpodbija v delu, v katerem je bila njena pritožba zavrnjena in potrjen zavrnilni del sodbe prve stopnje, zaradi »absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP storjene pred sodiščem druge stopnje ter zmotne uporabe materialnega prava.« Navaja, da je pritožbeno sodišče naredilo drugačno dokazno oceno in drugače ugotovilo dejansko stanje kot sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je zdravnica, zaposlena pri toženi stranki, izbrala poseg, ki ni bil najprimernejši niti najvarnejši in je bil celo nepotreben. Pritožbeno sodišče pa je, ne da bi opravilo glavno obravnavo, ponovno ocenilo izvedensko mnenje dr. A. V. ter izpoved dr. G. in s tem kršilo načelo neposrednosti ter načelo obligatornosti glavne obravnave ter na podlagi svoje ocene teh dveh dokazov ugotovilo dejansko stanje drugače kot sodišče prve stopnje. Ugotovitve, ki jih je navedlo v izpodbijani odločbi, so iztrgane iz konteksta in v nasprotju z drugimi ugotovitvami izvedenca. S tem je potvorilo vsebino izvedenskega mnenja, kar predstavlja bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izvedenskega mnenja kot celote namreč izhaja, da odločitev za izvedbo ultrazvočno vodene punkcije ni predstavljala najprimernejšega načina zdravljenja, da odločitev ni bila v skladu s pravili stroke in ni temeljila na spoznanjih znanosti, predstavljala pa je tudi kršitev načela dobre klinične prakse. Zaključek pritožbenega sodišča, da izbira posega ni bila protipravna, je tudi materialnopravno zmoten. Tožena stranka je zdravstvena ustanova, zato mora v skladu s 6. členom OZ v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Zakon o zdravniški službi zdravniku nalaga, da v vsakem konkretnem primeru izbere način zdravljenja, ki je v danih okoliščinah najprimernejši, ter se pri svojem delu ravna po spoznanjih znanosti in strokovno preverjenih metodah. Zdravstvena napaka je odstopanje od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, skrbnosti in pazljivosti, ki ima lahko za posledico kakršnokoli poslabšanje zdravja. V konkretnem primeru zdravnica ni ravnala tako, kot je treba, kršila je pravila o profesionalni skrbnosti, tožnico pa je zdravila nestrokovno in malomarno. Izbira in izvedba posega oziroma metode, ki se je že popolnoma opustila in se je uporabljala le še v izjemnih, predvsem pa drugačnih primerih, neupoštevanje rizičnosti metode glede možnosti okužb in razsoja malignih celic ter nenazadnje nepotrebnost posega brez dvoma predstavlja odstopanje od profesionalnih standardov. Tožnica je ultrazvočno vodeno punkcijo prestala brez potrebe, pri posegu je bila okužena z bakterijo, zaradi česar je prišlo do infekcije ter odstranitve ne le desnega jajčnika, pač pa tudi maternice in levega jajčnika, kar v primeru izvedbe laparoskopske operacije ne bi bilo potrebno. Zmoten je tudi zaključek, da naj bi pri ultrazvočni punkciji ne prišlo do napake, pač pa je šlo za zaplet. Zaplet se dogodi med zdravljenjem, ki je sicer potekalo strokovno neoporečno in z največjo možno skrbnostjo, pojavi se naključno in ga kljub predvidljivosti ni mogoče preprečiti. V konkretnem primeru tožena stranka ni zatrjevala, da bi do okužbe prišlo kljub ustrezni skrbnosti medicinskega osebja, torej skrbnosti dobrega strokovnjaka, trditveno in dokazno breme, da je medicinsko osebje ravnalo tako, kot je treba, pa je na strani tožene stranke. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Ker se je pravdni postopek v zadevi končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), se po drugem odstavku 130. člena tega zakona postopek nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

6. Revizija v delu, s katerim izpodbija odločitev o premoženjski škodi, ni dovoljena, sicer pa je utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

7. Revizija je izredno pravno sredstvo, za katero zakon predvideva določene omejitve. Tako je po drugem odstavku 367. člena ZPP v premoženjskopravnih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov in imajo zahtevki različno podlago, pa se po drugem odstavku 41. člena v zvezi z 39. členom ZPP pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Tožnica uveljavlja odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, torej zahtevka z različno podlago. Izpodbijani del odločitve, ki se nanaša na premoženjsko škodo, znaša 104,22 EUR (prej 24.975 SIT), in torej ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Revizija v tem delu zato ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP) in jo je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

O utemeljenosti revizije

8. Tožnica od tožene stranke zahteva odškodnino za škodo, ki ji je po njenih trditvah nastala zaradi nevestnega in malomarnega zdravljenja pri toženi stranki. Zatrjevani škodni dogodek je naslednji: Tožnica (sicer kronična ginekološka bolnica) je bila 14. 1. 2003 sprejeta k toženi stranki zaradi citološke punkcije tumorja desnega ovarija. Pri posegu je prišlo do okužbe tožnice s t.i. bolnišnično bakterijo. Zdravljena je bila konzervativno z antibiotiki, ker pa ni prišlo do zboljšanja, je bila 31. 1. 2003 ponovno operirana in odstranjena ji je bila maternica z jajčniki in jajcevodi. Po operaciji je bila ugotovljena opeklina v predelu križa in zadnjice.

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je podana odgovornost tožene stranke za tožnici nastalo škodo zaradi zdravniške napake, (1) ker je bila pri ginekološkem posegu izbrana napačna metoda zdravljenja (ultrazvočna citološka punkcija namesto laparoskopska operacija) in (2) ker je zaradi neustrezne namestitve na operacijsko mizo (ležala je bodisi na mokri podlagi bodisi tako, da je prišlo do neposrednega stika njenega telesa s kovinskimi deli operacijske mize) tožnica utrpela opekline. Glede na tako ugotovljen temelj zahtevka je tožnici prisodilo denarno odškodnino za materialno in nematerialno škodo.

10. Sodišče druge stopnje je o pritožbah obeh pravdnih strank odločilo na seji senata: na podlagi zaključka, da izbira posega ni bila protipravna, ker sta v času njegove izvedbe obstajali in se uporabljali tako laparoskopska operacija kot tudi ultrazvočna punkcija, je pritožbi tožene stranke ugodilo in razveljavilo ugodilni del sodbe prve stopnje, saj v njej ni bilo ločeno opredeljeno, kakšno škodo je tožnica utrpela zgolj v zvezi z drugo od zatrjevanih zdravniških napak (opekline); pritožbo tožnice pa je (z izjemo v delu, s katerim je izpodbijala odločitev o pravdnih stroških) zavrnilo in potrdilo zavrnilni del sodbe prve stopnje, saj višja odškodnina tožnici glede na to, da v zvezi z ultrazvočno punkcijo ni podana zdravniška napaka, tožnici ne more biti prisojena. Sodišče druge stopnje ni navedlo pravne podlage za svojo odločitev, iz narave njegove odločitve pa izhaja, da naj bi v okviru trditvene podlage spor v delu, ki se tiče zdravniške napake pri opravljenem ginekološkem posegu, presodilo zgolj na drugačni materialnopravni podlagi, zaradi česar je bila tožničina pritožba tudi zavrnjena. Vendar pa je takšno stališče napačno. Sodišče druge stopnje je namreč zaključek o tem, da je zdravniška napaka podana v napačni izbiri ginekološkega posega, na podlagi istih dokazov, kot jih je izvedlo sodišče prve stopnje, in sicer izvedenskega mnenja dr. A. V. (katerega vsebino sicer povzema korektno in zato očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen) in izpovedbe dr. G., spremenilo v zaključek, da izbira posega ni bila neustrezna, kar izključuje zdravniško napako in s tem odgovornost tožene stranke za tožnici nastalo škodo in zato narekuje drugačno materialnopravno odločitev. Gre torej za spremembo dokazne ocene oziroma za spremembo dejanskega stanja (kot skupka pravno pomembnih dejstev) na drugi stopnji.

11. Kdaj sme sodišče druge stopnje spremeniti dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, izhaja iz 1., 2. in 3. točke 358. člena ZPP. Če senat sodišča druge stopnje spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov pred sodiščem druge stopnje, mora razpisati obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP). Dvom v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča glede določenih neposredno izvedenih dokazov torej narekuje sodišču druge stopnje razpis glavne obravnave in ponovitev tistih dokazov, glede katerih dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje (peti odstavek 348. člena ZPP). Smisel obvezne pritožbene obravnave je v spoštovanju načela neposrednosti (4. člen ZPP), katerega bistvo je v sodnikovem neposrednem zaznavanju narave in vsebine dokaznih sredstev, saj lahko le na ta način, brez posrednika, prosto presoja njihovo dokazno vrednost. Sodišče druge stopnje mora imeti pri izvajanju kontrolne funkcije, ko podvomi o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ugotovljenega z neposredno izvedenimi dokazi, enake spoznavne možnosti kot prvostopenjsko sodišče. Če dokazna ocena sodišča prve stopnje sloni na neposredno izvedenih dokazih, je drugačna dokazna ocena mogoča in drugačne dejanske zaključke mogoče sprejeti samo po opravljeni glavni obravnavi. Le kadar je prvo stopenjsko sodišče odločalo samo na podlagi posredno izvedenih dokazov ali s posrednim (indičnim) sklepanjem (prim. 2. in 3. točko 358. člena ZPP) lahko pritožbeno sodišče ugotovi drugače dejansko stanje tudi na seji senata, saj je tedaj spoznavno izhodišče sodišč prve in druge stopnje izenačeno.

12. V obravnavanem primeru sodišče druge stopnje dejanskega stanja ni drugače ugotovilo le na podlagi posredno izvedenih dokazov ali z indičnim sklepanjem, pač pa z drugačno oceno pred sodiščem prve stopnje neposredno izvedenih dokazov. Čeprav je izpovedbo pred sodiščem prve stopnje zaslišane tožničine zdravnice povzelo enako, kot je zapisana v sodbi prve stopnje, jo je dokazno ocenilo povsem drugače kot sodišče prve stopnje, saj je ravno na podlagi njene izpovedbe v povezavi z izvedenskim mnenjem dr. V. izbrano metodo ginekološkega zdravljenja ocenilo za logično in pravilno. S takšno spremembo dejanskega stanja brez obvezne pritožbene obravnave je torej sodišče druge stopnje kršilo načelo neposrednosti in drugi odstavek 347. člena ZPP, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Podan je torej revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Revizijsko sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

13. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.