Jedro

V primeru, ko se zaradi škodnega dogodka manifestirajo degenerativne spremembe, ki so bile doslej neme, je treba vzrok težav pripisati škodnemu dogodku.

Tožniku je škoda nastajala še med samim tekom pravdnega postopka do zaključka zdravljenja. Zato je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom odškodnine za nepremoženjsko škodo šele po tem, ko je bilo zdravljenje zaključeno in je bil obseg škode z izdelavo izvedenskega mnenja ugotovljen.

Kot prihodek se sicer lahko šteje tudi dnevnica, vendar samo tisti del, ki za oškodovanca pomeni prihranek, ne pa del, s katerim je kril določene življenjske stroške, katerim je bil tak prejemek namenjen.

Dokazovanje je namenjeno ugotavljanju resničnosti zatrjevanih dejstev in ne dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v izpodbijanem delu IV. točke izreka in v V. točki izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova nepremoženjske škode plačati še znesek 22.030,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2006 dalje (I. točka izreka). Kar je zahteval tožnik na račun odškodnine za nepremoženjsko škodo več, je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino za premoženjsko škodo v višini 4.057,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 3.757,30 EUR od 31. 1. 2002 dalje in od zneska 300,00 EUR od 17. 6. 2008 dalje, višji obrestni zahtevek pa je zavrnilo (III. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek iz naslova premoženjske škode (s katerim tožnik zahteva povrnitev izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem v znesku 167.844,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, denarno rento zaradi izgube zaslužka v višini 1.078,92 EUR od 1. 9. 2013 dalje in denarno rento za tujo pomoč v višini 83,45 EUR od dne 1. 4. 2003 dalje zavrnilo (IV. točka izreka)). Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 19.398,99 EUR (V. točka izreka).

2. Tožnik je vložil pritožbo zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da mu ob pravilni uporabi materialnega prava za telesne bolečine pripada celotna vtoževana odškodnina. Sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo, da je pri tožniku prišlo do stopnjevanja bolečin v predelu križa in obeh nog. Od leta 2003, ko mu je bila postavljena diagnoza kronični bolečinski sindrom, se zdravi v protibolečinski ambulanti in jemlje protibolečinska sredstva. Izvedenec dr. S. je trajne bolečine opredelil kot lahke (vsakodnevne) in srednje hude (večkrat na teden), po mnenju izvedenca dr. V. pa tožnik trpi občasno tudi hude telesne bolečine. Sodišče je v nasprotju z ugotovitvami izvedencev dr. V. in dr. S. zaključilo, da tožnikove bolečine v predelu križa niso posledica škodnega dogodka. Po teoriji adekvatne vzročnosti gre navedene posledice pripisati škodnemu dogodku. Sodišče je med nevšečnostmi spregledalo dejstvo, da so se pri tožniku pojavili stranski učinki rednega jemanja protibolečinskih tablet (razdražljivost, težave s spominom in zmanjšanje libida). Spregledalo je tudi ugotovitve sodnih izvedencev, da se bo stanje spodnjih okončin zaradi artroze sklepov le še slabšalo, zlasti v predelu desnega kolena. Meni, da mu tudi za strah pripada celotna vtoževana odškodnina. Tožnik je trpel hud primaren strah in dolgotrajen intenziven sekundarni strah, strah za izid zdravljenja pa glede na svojo izpovedbo trpi še danes. Tožena stranka je v zamudi s plačilom odškodnine za nepremoženjsko škodo najkasneje od 31. 1. 2002 (t.j. 14 dni po prejemu odškodninskega zahtevka), zato ni pravilna odločitev sodišča, da je dolžna zamudne obresti plačati šele od 6. 6. 2006. Sodišče je napačno odločilo, da je tožbeni zahtevek za povračilo zapadle škode in plačilo rente iz naslova izgubljenega zaslužka neutemeljen. Sodišče je pri izračunu škode napačno upoštevalo le tožnikovo dejansko plačo, saj je njegov delodajalec potrdil, da je bila celotna tožnikova plača (skupaj z dnevnicami) plačilo za njegovo delo. Tožnik je navedel, da na poti stroškov s spanjem in prehrano ni imel, česar tožena stranka ni prerekala. Zmotna je zato ugotovitev sodišča, da tožnik ni opredelil zneska, ki mu je od izplačila dnevnic ostal. Če je sodišče menilo, da temu ni tako, bi moralo tožnika ob zaslišanju o tem konkretno vprašati ali pa odločiti po prosti presoji ter tožniku priznati razliko. Nevzdržno je tudi stališče, da je treba upoštevati tožnikovo plačo pred nezgodo in to indeksirati do dne sojenja. Iz plačilnih list primerljivih delavcev izhaja, da sedaj prejemajo neprimerljivo višjo neto plačo kot naj bi znašala tožnikova indeksirana. Pravilnejši je zato pristop izvedenke M. K., ki je upoštevala podatke primerljivih delavcev. Sodišče navaja, da ena izvedenka razlike ne ugotavlja, druga pa jo ugotovi v višini nekaj čez 6.000,00 EUR, pri čemer ne pojasni, katero izvedensko mnenje sprejema. Sodišče zaključi, da gre za zanemarljivi znesek in zahtevek zavrne v celoti češ, da razlike ni. Razlogi sodbe so v tem delu sami s sabo v nasprotju, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Izpodbijane sodbe se ne da preizkusiti tudi iz razloga, ker iz izreka ni razvidno, v katerem delu je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodba nima razlogov o tem, zakaj je zavrnjen zahtevek za povračilo stroškov nabave uteži in drugih zdravniških pripomočkov v skupni višini 32,95 EUR. Odločitev sodišča glede teka zamudnih obresti od prisojene premoženjske škode je napačna, saj gre za t.i. denarno terjatev, zato je tožnik upravičen do obresti od dne posameznega plačila dalje. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper I. točko izreka sodbe glede plačila glavnice v višini 10.000,00 EUR z obrestmi in zoper odločitev o pravdnih stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je treba ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku odmerjeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znižati. Tožnik je utrpel relativno hude poškodbe, ki so pustile trajne posledice, vendar škoda kljub temu ni katastrofalna. Tožnik je sposoben samostojnega življenja, opravlja vse osnovne življenjske funkcije, v omejenem obsegu se lahko ukvarja s športom in lahko opravlja precej prostoročnih aktivnosti. Tožnik je bil določeno obdobje po nesreči pridobitno sposoben, saj je invalidnost 1. kategorije podana šele od 14. 10. 2004 dalje. Upoštevati gre tudi, da je tožnik po osnovni izobrazbi trgovec in bi lahko opravljal ta poklic. Sodba nima razlogov o tem, ali in v kolikšni meri je sodišče pri postavki zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevalo tožnikove težave s križem. V tem delu je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa je tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Prisojeni znesek je torej previsok oziroma je odločitev vsaj preuranjena. Stroškovna odločitev je neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti.

4. Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Glede nepremoženjske škode

6. Tožnik se je dne 24. 5. 1999 hudo telesno poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Utrpel je zdrobljen zlom leve stegnenice, zdrobljen zlom desne goleni, odprto rano desnega kolena, raztrganino sprednje križne vezi desnega kolena, rano v predelu levega kolka, levih meč in desne goleni, udarnino in odrgnine trebušne stene, raztrganino vranice in črevesnega oporka, udarnino v prsni koš, rano na čelu in desni zgornji veki, rano na levem komolcu ter rane in odrgnine na levi podlahti.

Sodišče prve stopnje je tožniku za pretrpljene in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za prestani strah, za duševne bolečine zaradi skaženosti (1) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti skupaj priznalo

77.199,14 EUR odškodnine (77 povprečnih plač (2)).

7. Sodišče prve stopnje je tožniku za telesne bolečine priznalo odškodnino v višini 25.037,56 EUR (25 povprečnih plač). Sodišče je pri odmeri odškodnine upoštevalo in ustrezno ovrednotilo težo in naravo tožnikovih poškodb, trajanje in intenzivnost telesnih bolečin, potek in trajanje zdravljenja ter s tem povezane nevšečnosti. Obširne in natančne razloge o intenziteti, trajanju in vseh drugih okoliščinah, ki vplivajo na odmero odškodnine za telesne bolečine, sodba sodišča prve stopnje vsebuje v točki 1.1. obrazložitve. Sodišče je upoštevalo tudi, da tožnik še vedno trpi občasne srednje hude in lahke telesne bolečine v predelu spodnjih okončin (levega kolka, in kolena ter obeh gležnjev), ki jih bo trpel tudi v bodoče in da mora za lajšanje bolečin jemati protibolečinska sredstva (3). Težave, ki jih ima tožnik v posledici jemanja analgetikov (težave s spominom in s spolnostjo), pa so pravilno in tudi v skladu s trditvami tožnika (list. št. 451) upoštevane pri postavki odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je sicer res napačno štelo, da bolečine v predelu križa, ki so se pri tožniku pojavile leta 2003, niso posledica obravnavane nesreče, temveč degenerativnih sprememb hrbtenice. V tem delu se glede na dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče strinja s tožnikom, da je treba bolečine v križu (po lastnih trditvah tožnik trpi bolečine lahke in zmerne intenzitete - list. št. 450) pripisati obravnavanemu škodnemu dogodku. Uveljavljeno stališče sodne prakse je, da je treba v primeru, ko se zaradi škodnega dogodka manifestirajo degenerativne spremembe, ki so bile doslej neme, vzrok težav pripisati škodnemu dogodku (4). Prav za takšen primer gre v konkretni zadevi (5). Vendar navedeno na pravilnost odločitve ne vpliva, saj po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina za telesne bolečine kljub temu ni prenizka. Tožniku odmerjena odškodnina predstavlja primerno denarno satisfakcijo za nastalo škodo in njene posledice (vključno z bolečinami v križu) in je tudi ustrezno umeščena v obstoječo sodno prakso (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR) (6).

8. Za prestani strah je prvostopenjsko sodišče tožniku priznalo odškodnino v višini 4.172,93 EUR. Tožnik je po ugotovitvah sodišča trpel intenziven primaren strah ter izrazit in dalj časa trajajoč sekundarni strah. Tožnik je bil prve štiri mesece v hudem strahu za izid zdravljenja, potem še štiri mesece v srednje hudem strahu, leta 2002 pa ponovno v srednje hudem strahu zaradi poslabšanja zdravja dokler niso bile opravljene dodatne rentgenske preiskave. Pritožbene navedbe, da tožnik še vedno trpi pravno priznan sekundarni strah, nimajo podlage v izpovedbi tožnika niti v mnenjih v postopku postavljenih sodnih izvedencev medicinske stroke, na katera je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje strahu pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina iz tega naslova pravična in ustrezna tudi glede na obstoječo sodno prakso (7).

9. Po presoji pritožbenega sodišča je ustrezno odmerjena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo 45.902,19 EUR, to je 45 povprečnih plač. Ugotovitve sodišča o zmanjšanju tožnikove življenjske aktivnosti (točka 1.3 obrazložitve sodbe) ne dajejo podlage za znižanje odškodnine, za kar se neutemeljeno zavzema tožena stranka (8). Iz sodbe je razvidno, da je sodišče pri odmeri odškodnine upoštevalo tiste omejitve tožnikovih življenjskih aktivnosti, ki so posledica v prometni nesreči zadobljenih poškodb spodnjih okončin. Pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodba v tem delu pomanjkljiva, torej niso utemeljene, tožnik pa odškodnine po tej postavki ne izpodbija.

10. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku za ugotovljeno škodo prisodilo pravično denarno odškodnino, ki v celoti ustreza teži in naravi tožnikovih poškodb ter stopnji in trajanju bolečin in strahu (200. člen ZOR). Za njeno povišanje, kot se zavzema pritožba tožnika, oziroma za znižanje, kot to predlaga tožena stranka, zato ni podlage. Tudi pritožbeni očitki tožnika v zvezi s pričetkom teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo niso utemeljeni.

Zapadlost obveznosti je predpostavka dolžnikove zamude, katere objektivna posledica je tek zamudnih obresti (prvi odstavek 277. člena v zvezi s 324. členom ZOR).

Odškodninska terjatev zapade takrat, ko oškodovancu škoda nastane (186. člen ZOR). Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, je tožniku škoda nastajala še med samim tekom pravdnega postopka do zaključka zdravljenja. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom odškodnine za nepremoženjsko škodo šele po tem, ko je bilo zdravljenje zaključeno in je bil obseg škode z izdelavo izvedenskega mnenja ugotovljen in ne že s prejemom predpravdnega zahtevka, za kar se neutemeljeno zavzema tožnik (9).

Glede premoženjske škode

11. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od zneska, ki ga je moral plačati za kolo in trenažer, reševalni prevoz, terapije, zdraviliško zdravljenje in potne stroške od poteka 15 dnevnega roka od vložitve odškodninskega zahtevka na toženo stranko in ne že od izstavitve posameznih računov. Zamudne obresti so civilna sankcija za zamudo s plačilom denarne obveznosti in ne pripadajo upniku že s trenutkom zapadlosti terjatve. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev denarne obveznosti ni določen, pa pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (324. člena ZOR). Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prišla v zamudo šele s prejemom odškodninskega zahtevka oziroma s potekom roka, ki je bil v njem določen za izpolnitev (10).

12. Utemeljena pa je pritožba tožnika v delu, ko izpodbija odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka za povračilo izgubljenega zaslužka in za plačilo rente zaradi izgube na zaslužku za v bodoče. Tožnik sicer nima prav, ko navaja, da bi moralo sodišče pri izračunu izgubljenega zaslužka upoštevati tudi dnevnice, ki jih je oziroma bi jih prejel od svojega delodajalca. Kot prihodek se sicer lahko šteje tudi dnevnica, vendar samo tisti del, ki za oškodovanca pomeni prihranek, ne pa del, s katerim je kril določene življenjske stroške, katerim je bil tak prejemek namenjen. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da bi na račun dnevnic dejansko ustvaril dobiček. V konkretni zadevi je bilo glede obstoja škode in njene višine trditveno in dokazno breme na tožniku (212. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Tožnik bi moral opredeliti količino in višino dnevnic, ki bi jih prejel mesečno in pojasniti, koliko denarja mu je od dnevnic ostalo (v vlogi z dne 12. 9. 2013 je navajal, da je del dnevnic porabil za nabavo hrane in pijače). Zgolj s trditvami, da je bila njegova plača sestavljena iz osnovne plače in dnevnic, tožnik trditvenemu bremenu ni zadostil (11). Zlasti še, ker je tožena stranka ves čas postopka ugovarjala, da je izračun tožnika nepreverljiv, poenostavljen in neizkazan in da so trditve tožnika o izgubljenem zaslužku na račun dnevnic neizkazane. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče tožnika ob zaslišanju povprašati o tem, koliko dnevnic je prejel in kakšen prihodek je na račun dnevnic dejansko ustvaril. Dokazovanje je namreč namenjeno ugotavljanju resničnosti zatrjevanih dejstev in ne dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage. Prav tako v konkretnem primeru ne gre za situacijo, ki bi sodišču omogočala odločitev po prostem preudarku (216. člen ZPP).

13. Sodišče prve stopnje je torej pravilno pojasnilo, da je v konkretnem primeru potrebno pri oceni izgubljenega zaslužka in rente kot osnovo vzeti plačo, ki bi jo tožnik prejemal pri svojem bivšem delodajalcu, če do škodnega dogodka ne bi prišlo in da se dnevnic pri izračunu ne upošteva. Za ugotovitev višine izgube na zaslužku je sodišče prve stopnje angažiralo izvedenki finančne stroke, M. K. in mag. M. G.. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodna izvedenka mag. G. ugotovila, da prikrajšanja ni bilo in da ne nastaja, saj tožnik prejema invalidsko pokojnino, ki je v primerljivi višini glede na dohodke, ki jih je prejemal pred nesrečo; izvedenka K. pa je ugotovila, da predstavlja prikrajšanje tožnika v obdobju desetih let 6.029,93 EUR. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da izguba zaslužka tožniku mesečno ne nastaja. Sodišče pri tem ne pojasni, katero mnenje (če sploh katero) sprejema, temveč poenostavljeno zaključi, da je razlika med izračunoma izvedenk zanemarljiva. Če se ugotovitve izvedencev glede bistvenih vprašanj razlikujejo, je treba nasprotja odpraviti oziroma razčistiti po postopku, kot ga določa 254. člen ZPP. Če sodišče cenitev enega od izvedencev oceni kot pravilno in prepričljivo, pa mora razloge za svojo oceno v obrazložitvi odločbe pojasniti. Sodba torej v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in sami s sabo v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik tudi utemeljeno opozarja, da sodba nima razlogov o delu zahtevka, s katerim je tožnik zahteval povračilo stroškov za nakup uteži, nočne posode, mazila, elastičnih povojev, kopeli, lotiona za noge, dezinfekcijske tekočine in sterilne gaze v skupni višini 32,95 EUR.

14. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani IV. točki izreka (v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo in za plačilo mesečne rente zaradi izgube zaslužka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju upoštevati zgoraj navedeno in ugotoviti, ali je tožnik v posledici obravnavanega škodnega dogodka utrpel škodo iz naslova izgubljenega zaslužka in ali mu bo škoda iz tega naslova nastajala tudi v bodoče ter nato ponovno odločiti o tem delu postavljenega zahtevka. Sodišče naj odloči tudi o delu zahtevka, s katerim je tožnik zahteval povračilo izdatkov za nakup zdravniških pripomočkov, navedenih v tč. 13 obrazložitve te odločbe.

15. Pritožbeno sodišče je v preostalem delu pritožbo tožnika, pritožbo tožene stranke pa v celoti zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede odločitve o stroških postopka

16. Ker je sodba delno razveljavljena, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče se zato do pritožbenih očitkov, ki se tičejo stroškovne odločitve, ni opredeljevalo. Opozarja le na pritožbene navedbe tožnika, da je treba pri presoji stroškovnih zahtevkov (pri vrednotenju končnega uspeha strank) upoštevati, da je tožena stranka del svoje odškodninske obveznosti izpolnila po vložitvi tožbe.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) O odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti je že pravnomočno odločeno s sodbo III P 3252/2002 z dne 8. 9. 2010 v zvezi s sodbo I Cp 129/2011 z dne 6. 7. 2011. Tožniku je bilo iz tega naslova priznano

2.086,46 EUR odškodnine (z obrestmi).

(2) Povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS v času izdaje prvostopenjske sodbe.

(3)

Za ugotovitev obsega tožnikove škode je sodišče prve stopnje angažiralo tri sodne izvedence. Pojasnilo je, da gre pri ugotovljenih intenzitetah in dolžini trajanja telesnih bolečin za skupen približek vseh treh izvedenskih mnenj. Takšnemu pristopu sodišča tožnik v pritožbi konkretno ne oporeka.

(4) Prim. odločbi II Ips 625/2008 in I Cp 3079/2012. (5) Sodni izvedenec dr. S. (ki mu je sodišče prve stopnje v tem delu sledilo) je pojasnil, da je bil škodni dogodek dejavnik, zaradi katerega so se tožnikove težave s hrbtenico, ki je bila že pred nezgodo degenerativno spremenjena, predčasno klinično manifestirale.

(6) Prim. odločbe II Ips 248/2002, II Ips 488/2007 in II Ips 574/2009. V zadevah II Ips 248/2002 in II Ips 488/2007 je bilo oškodovancu s podobnimi oziroma nekoliko lažjimi posledicami iz naslova telesnih bolečin priznanih 21 povprečnih plač. V zadevi II Ips 574/2009 je bilo oškodovancu z nekoliko težjimi posledicami iz naslova telesnih bolečin priznanih 28 povprečnih plač.

(7) Prim. odločbi II Ips 581/2002, II Ips 252/2001. (8) Prim. zadevi II Ips 95/2004 in II Ips 285/2012, v katerih je bilo oškodovancu iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za primerljive posledice prisojeno 48 povprečnih plač.

(9) Prim. sodba II Ips 945/2008. (10) Prim. odločbi III Cp 1105/2009, I Cp 2224/2012. (11) Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi iz izvedenih dokazov izhaja zgolj višina prejete plače tožnika, ki je oziroma bi vključevala osnovno plačo in dnevnice, ni pa iz njih razvidno, kolikšen del dnevnic bi tožnik prihranil.