Jedro

Sodišče ne more (pravilneje, ne sme) ugotavljati dejstev, ki jih nobena od strank ni zatrjevala. Zato je tudi zmotno revizijsko stališče tožene stranke, da ji je bila odvzeta možnost izrekanja o dopisu Policijske uprave Celje z dne 20.5.2002. Ne samo zato, ker se je obravnavi tega dokaza odpovedala (2. odstavek 291. člena ZPP), pač pa predvsem, ker tisto, kar je po njenem v tem dopisu bistveno (seznam poškodb, ki jih je tožnik utrpel v času med škodnim dogodkom in pregledom pri izvedencu) v tem postopku ni pomembno. Vendar ne zaradi tega, ker podatki, ki jih razkriva omenjeni dopis, te kvalitete vsebinsko (z vidika ugotavljanja obsega škode) ne bi imeli, ampak preprosto zato, ker tožena stranka sploh ni zatrjevala, da naj bi tožnik po škodnem dogodku utrpel vsaj še pet telesnih poškodb.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 1.520.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval skupaj 2.900.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.3.1998) je zavrnilo, toženo stranko pa zavezalo, da mora tožniku povrniti 222.948 SIT pravdnih stroškov (z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno od posameznih delov te terjatve).

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke, delno pa je ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo prve stopnje delno spremenilo tako, da je iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožniku priznalo 900.000 SIT zadoščenja, od celotne odškodnine za nepremoženjsko škodo pa zamudne obresti, ki od 1.1.2002 do 29.5.2002 tečejo po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 30.5.2002 dalje pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Toženo stranko je zavezalo, da mora tožniku povrniti 281.480 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno od posameznih delov te terjatve. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožniku povrniti 9.871 SIT stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča o obsegu nepremoženjske škode ter glede odmere zadoščenja za telesne bolečine (700.000 SIT) in za strah (120.000 SIT) tudi z uporabo materialnega prava. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je mnenja, da je tožnik upravičen do 900.000 SIT zadoščenja.

Zoper to sodbo sta vložili revizijo obe pravdni stranki. Tožena stranka uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Bistveno kršitev postopka vidi v tem, da je izvedenec v celoti sledil tožnikovim navedbam ter da je sodišče prve stopnje (in za njim pritožbeno sodišče) nekritično sprejelo njegove ugotovitve. Demantirajo jih zlasti podatki dopisa Policijske uprave Celje z dne 20.5.2002, iz katerih izhaja, da je tožnik že 28.5.1998 utrpel novo poškodbo na treningu samoobrambe. Če bi takrat še trpel srednje hude telesne bolečine (kot je sam navajal in kot je na podlagi njegovih navedb ugotovil izvedenec), se takih treningov gotovo ne bi udeleževal. Tožena stranka je obvestilo Policijske uprave Celje prejela šele skupaj s sodbo in se zato o njem ni mogla izreči. Čeprav je soglašala, da se preskrbijo podatki od policijske uprave po zaključku glavne obravnave, je pričakovala, da jih bo sodišče ustrezno dokazno ocenilo. In ker iz omenjenega dopisa izhajajo dejstva, ki so bila med postopkom zamolčana, bi moralo sodišče odločiti, da se končana glavna obravnava znova začne. Podatki iz dopisa namreč zbujajo utemeljen dvom v ugotovitve izvedenca, ki tožnikovih kasnejših poškodb sploh ni omenil. Takšno ravnanje izvedenca predstavlja kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), zlasti določbe 251. člena, ki izvedencu nalaga, da mora svoje delo opraviti nepristransko in objektivno. Iz omenjenega dopisa Policijske uprave Celje izhaja, da je tožnik v času med 28.5.1998 in 15.11.2001, ko je bil pregledan pri izvedencu, utrpel vsaj tri telesne poškodbe. Izvedenčeva ugotovitev na 5. strani mnenja, da "v priloženi in njemu dostopni medicinski dokumentaciji ni podatkov, ki bi izključevali možnost, da so poškodbe nastale v prometni nesreči 30.11.1997", je zavajajoča. Izvedenec bi moral navesti vsaj diagnoze poznejših poškodb, zlasti, ker je imel dostop do ambulantnega kartona le izvedenec, ne pa tudi tožena stranka. Tudi sklicevanje pritožbenega sodišča na zadnji odstavek izvedenskega mnenja, da "ni razvidno, da bi bil poškodovanec pred ali po obravnavani poškodbi obravnavan zaradi bolezni ali poškodb, ki bi pomembno vplivale na nastanek poškodbe, potek zdravljenja ali razvoj posledic obravnavane poškodbe", je neprepričljiv in nezadosten. Prav tako sklicevanje na zaslišanje izvedenca, saj takrat toženi stranki podatki o tožnikovih poznejših poškodbah še niso bili znani (izvedenec in tožnik pa sta jih zamolčala). Toženi stranki tako ni bilo omogočeno izjasnjevanje o vseh relevantnih dejstvih.

Razen tega so dosojeni zneski zadoščenja previsoki. Za telesne bolečine je bilo tožniku dosojeno bistveno preveč, prav tako za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Neustrezno je že navajanje odstotka zmanjšanja življenjske aktivnosti, predvsem pa bi moralo sodišče tožnikove subjektivne navedbe objektivizirati in kritično oceniti.

Tožnik je vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa očita, da je ugotovljene telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti nepravilno pravno presodilo. V podobnih primerih so bila namreč oškodovancem dosojena bistveno višja zadoščenja. Tožnik nasprotuje tudi sodni praksi, po kateri se pred 1.1.2002 ne dosojajo obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo. Taka praksa pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom in pravice do lastnine. Med določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR) in Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 - OZ) glede obresti ni nobene vsebinske razlike. Določbe 229. člena OZ so enake 324. členu ZOR, določbe 378. člena OZ pa enake določbam 277. člena ZOR. Skratka, obligacijska in obrestna zakonodaja se s 1.1.2002 nista v ničemer spremenili.

Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnima strankama ter intervenientu, vendar nihče na njiju ni odgovoril. Reviziji nista utemeljeni.

O zatrjevanih postopkovnih kršitvah: Vrhovno sodišče je v svojih sodbah že večkrat poudarilo, da pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato kot pravilno sprejeto na drugi stopnji (npr. odločbe II Ips 120/2001, II Ips 316/2004 in številne druge). Očitek procesne kršitve v takih primerih je samo navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno. Tako je tudi v tem primeru. Pretežni del revizije namreč tožena stranka namenja kritiki dokazne ocene izvedenskega mnenja in dopisa Policijske uprave Celje z dne 20.5.2002. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP pa se revizijsko sodišče na kritiko dokazne ocene ne sme ozirati.

Sicer pa tožena stranka napačno razume vlogo izvedenca v pravdnem postopku. Izvedenec namreč ni preiskovalni organ, ampak dokazno sredstvo (posrednik sodniku manjkajočega strokovnega znanja in izkušenj). Sodišče izvede dokaz z izvedencem takrat, ko je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim samo ne razpolaga (prim. 243. člen ZPP). Ker pa v pravdnem postopku dominira razpravno načelo, je brez posebnega razčlenjevanja jasno, da sodišče (in še manj izvedenec) ne more (pravilneje, ne sme) ugotavljati dejstev, ki jih nobena od strank ni zatrjevala (7. člen ZPP). Zato je tudi zmotno revizijsko stališče tožene stranke, da ji je bila odvzeta možnost izrekanja o dopisu Policijske uprave Celje z dne 20.5.2002. Ne samo zato, ker se je obravnavi tega dokaza odpovedala (prim. drugi odstavek 291. člena ZPP), pač pa predvsem, ker tisto, kar je po njenem v tem dopisu bistveno (seznam poškodb, ki jih je tožnik utrpel v času med škodnim dogodkom in pregledom pri izvedencu), v tem postopku ni pomembno. Vendar ne zaradi tega, ker podatki, ki jih razkriva omenjeni dopis, te kvalitete vsebinsko (z vidika ugotavljanja obsega škode) ne bi imeli, ampak preprosto zato, ker tožena stranka sploh ni zatrjevala, da naj bi tožnik po škodnem dogodku utrpel vsaj še pet telesnih poškodb. Stranke in njihovi zakoniti zastopniki in pooblaščenci morajo pred sodiščem sicer govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki jih imajo v postopku (9. člen ZPP), vendar kršitve načela iskrenosti, ki se nanaša zlasti na strankino trditveno in izjavno breme, revizija ne uveljavlja, prav tako ne morebitne opustitve sankcioniranja take kršitve na pritožbeni stopnji (npr. z upoštevanjem trditev o tožnikovih naknadnih poškodbah kot dovoljenih pritožbenih novot - prvi odstavek 337. člena ZPP). Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče namreč ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP).

O zatrjevani zmotni uporabi materialnega prava: Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije mora biti vselej upoštevano le tako, da ne privede do različnega obravnavanja oškodovancev pred sodišči zgolj v odvisnosti od vneme posameznega oškodovanca v prikazovanju obsega in teže posledic, ter tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Upoštevati je treba, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja presojo tožnikovih posledic v primerjavi tudi z bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Natančno in izčrpno ugotovljene konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (gl. razloge na 6. do 8. strani sodbe sodišča prve stopnje in na 4. in 5. strani sodbe pritožbenega sodišča) je ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih pravilno pravno ovrednotilo. V primerih, na katere se sklicuje tožnik v reviziji (gre za primera 284 in 298, ki sta objavljena v publikaciji Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001), sta bili za podoben obseg nepremoženjske škode res dosojeni bistveno višji odškodnini. Vendar so tudi podobni primeri, ko je bilo priznano nižje zadoščenje (npr. v isti publikaciji navedeni primeri 364, 361, 357). Za odločitev o reviziji pa je bistveno, da so zneski zadoščenja znotraj razponov, ki jih v podobnih primerih priznava sodna praksa. In ker v konkretnem primeru dosojeni zneski ne izstopajo iz teh okvirov, sta revizijska očitka, da so ti zneski prenizki oziroma previsoki, neutemeljena (200. in 203. člen ZOR). Neutemeljeno pa je tudi tožnikovo stališče glede zamudnih obresti od zneska zadoščenja. Revizijsko sodišče v celoti soglaša s pritožbenim sodiščem, ki v bistvenem le povzema stališče vrhovnega sodišča, ki ga je že nič kolikokrat ponovilo v svojih sodbah, ko je odgovarjalo na skoraj da identične revizijske navedbe (istih) tožnikovih pooblaščencev (prim. sodbe II Ips 238/2004, II Ips 616/2003 in številne druge).

Ker sta torej reviziji neutemeljeni, ju je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).