Jedro

Ker pa tožeča stranka po 13.1.2003, ki ga je sama navedla kot datum prenehanja najemne pogodbe, ni zahtevala plačila odškodnine, pač pa najemnino za posamezne nevrnjene dele v najem danega odra, je ta del tožbe nesklepčen in kot tak neutemeljen.

Izrek

I. 1. Pritožba tožene stranke proti 1. točki izreka prvostopne sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v v tem delu potrdi,

2. proti izpodbijanemu delu 3. točke izreka pa se pritožbi tožene stranke v celoti ugodi, tako da se zahtevek tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov nad zneskom 36.914,64 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.11.2003 do plačila zavrne.

II.

Pritožba tožeče stranke proti izpodbijani 2. točki izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

III.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

I. 1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi v 3. točki izreka v celoti, v 1. točki izreka pa za glavnico v višini 133.604,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 114.240,00 SIT od 5.3.2003 do plačila, od zneska 19.364,30 SIT pa od 26.2.2003 do plačila (1. točka izreka).

2. Za znesek 63.901,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 25.832,40 SIT od 5.3.2003 do plačila in od zneska 38.068,80 SIT od 19.3.2003 do plačila, pa ga je v 1. točki izreka razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Hkrati je odločilo, da mora po pobotanju tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 77.546,08 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.11.2003 do plačila.

II.

1. Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam tožeče stranke, da sta pravdni stranki sklenili najemno pogodbo (B2) za gradbeni oder za čas od 6.12.2002 do 13.1.2003 (37 dni), po kateri je cena dnevnega najema znašala 13.600,00 SIT. Ker je dne 26.2.2003 (torej še pred vložitvijo tožbe) tožena stranka prostovoljno plačala tožeči stranki za 30 dni najema 489.600,00 SIT, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na plačilo najemnine še za nadaljnjih sedem dni ugodilo. Gre za znesek 114.240,00 SIT, ki ga je tožeča stranka vtoževala kot eno od postavk v računu št. 11/2003, z dne 25.2.2003 (A2).

Presodilo je, da je omenjenih 489.600,00 SIT tožeča stranka plačala z zamudo. Ker je s plačanim zneskom tožeča stranka najprej pokrila natekle obresti od zapadlosti najemnine do plačila v znesku 19.364,50 SIT, sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati ta znesek kot glavnico z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.2.2003. 2. Kot neutemeljen pa je prvostopno sodišče zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo najemnine za posamezne nevrnjene dele odra za 19 dni januarja 2003 in februar 2003 po računih 11/2003 in 12/2003 (A2 in A3).

III.

1. Proti zavrnilnemu delu sodbe se je pritožila tožeča stranka, proti dajatvenemu pa tožena stranka. Obe uveljavljata pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Obe predlagata spremembo izpodbijanih delov sodbe sebi v prid, tožeča stranka pa podrejeno tudi razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in v tem delu vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka se izrecno pritožuje tudi na odločitev o stroških postopka.

2. Nobena od pravdnih strank na pritožbo nasprotne stranke ni odgovorila.

3. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

IV.

K pritožbi tožeče stranke Iz navedb tožeče stranke izhaja, da tožena stranka ob prenehanju najemne pogodbe za gradbeni oder dne 13.1.2003 ni vrnila popolnoma vseh sestavnih delov tega odra. Zato je za manjkajoče dele izdala dva računa (A2 in A3), s katerima je samo za te dele zahtevala plačilo najemnine za preostali del januarja 2003 in februar 2003. Pravilno je materialnopravno izhodišče prvostopnega sodišča, da je zakupnik odgovoren za škodo, nastalo na v zakup vzeti stvari, torej tudi za njeno uničenje (3. odst. 600. člena OZ v zvezi s III. odst. 604. člena OZ). K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da je izhajajoč iz 4. odst. 239. člena OZ odgovoren tudi za delno uničenje v najem vzete stvari. Ker pa tožeča stranka po 13.1.2003, ki ga je sama navedla kot datum prenehanja najemne pogodbe, ni zahtevala plačila odškodnine, pač pa najemnino za posamezne nevrnjene dele v najem danega odra, je ta del tožbe nesklepčen in kot tak neutemeljen. Iz teh razlogov je za odločitev o tožbenem zahtevku nepomembno, da tožena stranka nima dokazov o vrnitvi celotnega odra, kot tožeča stranka izpostavlja v pritožbi. Ta okoliščina bi torej utegnila biti odločilna, le v primeru, če bi tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine in pri tem tudi dokazala, da so bili sestavni deli odra tisti deli, ki so navedeni v obeh citiranih računih. Ker pa tega tožeča stranka ni storila, s sklicevanjem na zmotno uporabo materialnega prava ne more uspeti. Zaradi nesklepčnosti tistega dela, ki odpade na zavrnilni del sodbe, se pritožbeno sodišče z drugimi pritožbenimi navedbami tožeče stranko sploh ukvarjalo ni (1. odst. 360. člena ZPP).

V.

K pritožbi tožene stranke Pacta sunt servanda je temeljno načelo obligacijskega prava, uzakonjeno v 1. odst. 9. člena OZ. Po določilu 288. člena OZ pa se takrat, kadar dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Upoštevaje ti dve določili je zmotno materialnopravno naziranje tožene stranke, da tožena stranka zato, ker je dne 25.2.2003 tožeči stranki plačala 489.600,00 SIT, plačala vse, češ, da je v tem znesku zajeta najemnina za 36 dni najema, ali pa najemnina za 34 dni najema in zakonske zamudne obresti od prepozno plačane najemnine.

Zahtevku na plačilo računa št. 11/2003 (A2), ki je bil izdan za znesek 140.072,40 SIT, je sodišče prve stopnje ugodilo le do 114.240,00 SIT. Zakaj je to storilo, je prepričljivo in popolno obrazložilo. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbenim naziranjem, da "tožeča stranka ni izkazala, da bi bila upravičena do plačila računa 11/2003 v skupnem znesku 140.072,40 SIT ".

Pač pa pritožba pravilno opozarja, da je prvostopno sodišče tožeči stranki kot pravdne stroške neutemeljeno priznalo postavko odsotnosti iz pisarne in potne stroške, "ker ni smiselno, da stranko iz Ljubljane zastopa odvetnik iz Škofje Loke, če pa jo že, stranka ni upravičena od nasprotne stranke terjati teh nepotrebnih stroškov". Prav tako ji ne pripada nagrada iz naslova "poročilo stranki", ker je takšno "poročilo" strošek, ki se priznava v okviru drugih osnovnih postavk zastopanja. Za odsotnost iz pisarne je prvostopno sodišče tožeči stranki priznalo 240 točk, za poročilo stranki pa 50 točk, skupno torej 290 točk. To ob vrednosti točke 110,00 SIT na dan izdaje sodbe znaša 31.900,00 SIT, upoštevajoč 20% DDV, pa 38.280,00 SIT. Ker ji je na račun potnih stroškov priznalo 11.178,00 SIT, skupni preveč odmerjeni stroški tožeči stranki znašajo 49.458,00 SIT. Ker pa je prvostopno sodišče tožeči stranki priznalo le 68% pravdnih stroškov, kar od tega zneska znaša 33.631,40 SIT, je pritožbeno sodišče za ta znesek znižalo tožeči stranki priznane stroške. Iz tega sledi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki le 36.914,64 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je priznalo prvostopno sodišče. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba tožene stranke v preostalem delu ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa sploh ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanih delov sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odst. 350. člena ZPP, je pritožbi proti tem delom sodbe kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).