25. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. aprila 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cp 1583/99 z dne 23. 5. 2000 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu št. Dn št. 1904/98 z dne 15. 10. 1999 se ne sprejme.

Obrazložitev

S sklepom št. Dn 2142/96 z dne 13.1.1997 je bil zavrnjen pritožnikov predlog za vknjižbo lastninske pravice na parceli št. 2376 k.o. V., vpisani v z. k. vložek št. 159. Pritožnik je zoper ta sklep vložil ugovor, ki ga je Okrajno sodišče v Piranu z izpodbijanim sklepom št. Dn 1904/98 z dne 15. 10. 1999 zavrnilo kot neutemeljenega. Višje sodišče v Kopru je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Sodišča so zavzela stališče, da vknjižba v zemljiško knjigo na podlagi predložene listine (kupoprodajne pogodbe med pritožnikom in Občino Piran z dne 14. 4. 1992) ni mogoča, ker v njej navedena nepremičnina ni označena s podatki, s katerimi je vpisana v zemljiški knjigi.

Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da zavračanje vpisa na podlagi kupoprodajne pogodbe, v kateri je jasno navedena parcelna številka in katastrska občina, pomeni neenako obravnavanje strank v zemljiškoknjižnih zadevah. Isto sodišče naj bi namreč izvedlo že veliko vpisov v zemljiško knjigo na podlagi povsem enakih pogodb, ki so vsebovale le parcelno številko, ne glede na to, da sta bili kultura in površina navedeni v zemljiški knjigi. Poleg tega pa naj bi velikokrat tudi v sami zemljiški knjigi ne bila navedena kultura parcele.

Sklepa obeh sodišč naj bi temeljila na nesprejemljivem pravnem stališču, bila naj bi brez razumne pravne obrazložitve in zato samovoljna in arbitrarna. Pritožnik opozarja tudi na pravno ureditev in sodno prakso iz obdobja, v katerem je bila sporna pogodba sklenjena, ko je zadoščalo, da je listina vsebovala le številko parcele, in ko katastrska kultura in površina nista bila obvezni sestavni del listine. Višjemu sodišču še očita, da v izpodbijanem sklepu ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe in tudi ni v celoti podalo pravne presoje glede na v ugovoru omenjeno določbo prvega odstavka 136. člena Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95 - v nadaljevanju ZZK), ki jo je bilo dolžno presoditi v okviru uradnega preizkusa. Pritožnik meni, da mu je bila z izpodbijanima sklepoma kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ob preizkusu ustavne pritožbe omejeno na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču oziroma ali je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Izpodbijanima sklepoma navedenih pomanjkljivosti ni mogoče očitati.

Namen, zaradi katerega ZZK v 21. členu določa, da mora biti nepremičnina v listini označena s podatki, s katerimi se vpisuje v zemljiško knjigo, je v tem, da se zagotovi, da je nepremičnina določno označena, torej označena tako, da je izključen vsak dvom o tem, na katero nepremičnino se zapis izjave volje, ki ga vsebuje listina, nanaša. Tako iz sklepa Okrajnega sodišča kakor tudi iz sklepa Višjega sodišča izhaja, da sta presodili, da zemljiškoknjižno sodišče prav tega dvoma pri presoji utemeljenosti zahtevka pritožnika ni moglo izključiti. Iz ugotovitev sodišča namreč izhaja, da je pritožnik s predlogom zahteval nekaj, kar ni imelo podlage v listini, na podlagi katere naj bi se izvršil prenos lastninske pravice. Zaradi ugotovljenega neskladja med označbo nepremičnine, ki je bila predmet prodajne pogodbe, in nepremičnino, ki je pod isto parcelno številko vpisana v zemljiški knjigi, je zemljiškoknjižno sodišče ocenilo, da vpisa v skladu z zakonom ni dolžno opraviti. Navedeno pa pomeni, da pritožnik narobe razume obrazložitev izpodbijanih sklepov. V njih ni izraženo stališče, da vpis v zemljiško knjigo zgolj z navedbo parcelne številke in katastrske občine nikoli ne bi bil mogoč, kakor zatrjuje pritožnik, ampak le, da v njegovem primeru zaradi opisanega neskladja vpisa lastninske pravice sodišče ni moglo opraviti. Zato tudi sklicevanje pritožnika na domnevno enake primere, v katerih naj bi sodišče dovolilo vpis na podlagi identifikacije, ki jo je zagotavljala le parcelna številka, ne more biti relevantno. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je namreč lahko kršena le, kadar odločitev sodišča brez utemeljenega razloga odstopa od ustaljene sodne prakse ali če jo je mogoče označiti za arbitrarno (torej brez razumnih razlogov). Izpodbijanim sklepom takšne pomanjkljivosti ni mogoče očitati. Pritožnik ni izkazal, da bi bile zadeve, na katere se sklicuje, v bistvenih okoliščinah enake njegovim. Ker ne gre za podobne primere, za kršitev jamstva enakega varstva pravic (22. člen Ustave) očitno ne gre.

Obe sodišči sta tudi navedli razumne razloge za stališče, ki sta ga zavzeli, zaradi česar izpodbijanima sklepoma tudi ni mogoče očitati, da sta samovoljna oz. arbitrarna. Tudi očitek pritožnika, da Višje sodišče v izpodbijanem sklepu ni odgovorilo na vse pritožnikove navedbe, s čimer naj bi kršilo njegovo ustavno pravico, ni utemeljen. Pravica do pritožbe v zvezi s pravico do poštenega sojenja, ki jo smiselno uveljavlja pritožnik, namreč ne pomeni, da se mora sodišče izjaviti prav o vseh pritožbenih navedbah, temveč da mora svojo odločitev utemeljiti glede navedb, ki so po razumni oceni sodišča za odločitev o zadevi bistvene.

Spoštovanje ustavne pravice do enakega varstva pravic sodišča sicer zavezuje, da vse navedbe stranke vzamejo na znanje, da pretehtajo njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so odločilnega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredelijo. Navedena ustavna zahteva, ki je izraz pravice stranke, da se v postopku izjavi, pa sodišča druge stopnje ne obvezuje, da v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na obstoj pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (kot na primer pravilna uporaba materialnega prava). Ker pritožnik v pritožbi zoper sklep Okrajnega sodišča v Piranu nepravilne uporabe materialnega prava v zvezi s prvim odstavkom 136. člena ZZK ni zatrjeval, pritožbeno sodišče s tem, ko svojega stališča glede uporabe materialnega prava ni posebej podalo v obrazložitvi sklepa, ni kršilo nobene pritožnikove ustavne pravice.

Ker z izpodbijanima sklepoma pritožniku očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude