Jedro

Zmotna je pritožbena trditev, da policijska intervencija ne more predstavljati izrednega (neobičajnega) dogodka, češ da naj bi šlo „zgolj“ za običajno delovno nalogo policista. Intervencija seveda sodi med delovne naloge policista, a pritožba spregleda, da so policisti dolžni intervenirati tudi v situacijah, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov za njih (kot je bilo to v konkretnem primeru) predstavljajo povečano škodno nevarnost. In to navkljub njihovi izurjenosti, izkušnjam in ustrezni opremljenosti. Vse navedene lastnosti zadostujejo za situacije, ki so običajne. Ne morejo pa biti policisti vnaprej izurjeni (pripravljeni oziroma opremljeni) za neobičajne (nepredvidljive) situacije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dne 20.3.2015 izdalo vmesno sodbo.

2. Zoper njo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Uvodoma navaja, kaj naj bi se dne 19.5.2012 med intervencijo v trgovini ... zgodilo. Poudarja, da v omenjenem primeru ni šlo za okoliščine, zaradi katerih bi lahko delo tožnika šteli kot delo s povečano nevarnostjo. Velikost in postava kršitelja A. naj bi bili običajni. Ni šlo za nekoga, ki bi bil nenormalno velik, izjemno močan ali ki bi obvladal borilne veščine. Izpostavlja, da naj bi kršitelj deloval sam in da ni bil oborožen (niti ni imel v posesti predmeta, s katerim bi lahko ogrožal varnost tožnika in njegovih sodelavcev). Na kraju dogodka je bilo šest policistov, ki so bili polno opremljeni s prisilnimi sredstvi in sredstvi za vezanje ter vklepanje. Poleg tega so bili profesionalno usposobljeni, fizično pripravljeni ter tudi izkušeni. Policijska intervencija ni izreden (neobičajen) dogodek, temveč običajna delovna naloga policista. V konkretni situaciji so bili vsi policisti tudi seznanjeni, da gredo mirit agresivnega kršitelja. To, da so nekateri od njih opravljali razgovore z oškodovancem in pričami, ne povečuje tveganosti intervencije (saj se oškodovanec in priče v njihovo delo niso vmešavali in do policistov niso bili nasilni). Večje število policistov na kraju dogodka zmanjšuje možnost, da se kontrolirana intervencija sprevrže v kaj hujšega. To, da jih je bilo več, ne pomeni, da je bila intervencija nevarna, ampak obratno (da je bila bolj varna in bolj kontrolirana). Kršiteljev način upiranja policistom, ki so izurjeni za take in podobne (še celo za hujše) primere, ne predstavlja večjega rizika od običajnega in pričakovanega v tem poklicu.

3. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi prepričljivo opozorilo na tiste konkretne okoliščine, zaradi katerih je moč (nujno policijsko) intervencijo z dne 19.5.2012, ob kateri se je tožnik poškodoval, opredeliti kot nevarno dejavnost (delo s povečano nevarnostjo). Pritožba tem zaključkom nasprotuje, a prepričljivih razlogov, ki bi vzbudili dvom v pravilnost izpodbijane odločitve, ne ponudi.

6. S strani pritožbe izpostavljena okoliščina, da je bil kršitelj A. „precej“ običajne višine in postave (ter da ni šlo za osebo, ki obvlada borilne veščine), ni bistvena. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenih dokazov lahko upravičeno zaključilo, da je šlo za nadpovprečno močno osebo, ki je bila (kar je najmanj enako pomembno) zaradi alkoholiziranosti neobvladljiva (agresivna).(1) Na to kažeta sami s strani sodišča prve stopnje ugotovljeni okoliščini, in sicer da ga je na koncu uspelo obvladati šele pet policistov in da so (policisti) uporabili kar tri prisilna sredstva. Spričo omenjenih lastnosti(2) kršitelja je pritožbeno navajanje, da je slednji deloval sam ter da ni bil oborožen, nerelevantno. Prav tako toženka spregleda, da okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja (in sicer da so bili tožnik in njegovi sodelavci polno opremljeni s prisilnimi sredstvi ter da jih je bilo več) in s katerimi poskuša prepričati, da intervencija zaradi njih ni bila nevarna, dokazujejo ravno nasprotno.(3) Kažejo namreč, da ni šlo za običajno situacijo (intervencijo), ki jo, kot je to na naroku dne 30.1.2015 izpovedal tožnik, (lahko) reši ena patrulja.

7. Pavšalna in hkrati napačna je tudi pritožbena trditev, da policijska intervencija ne more predstavljati izrednega (neobičajnega) dogodka, češ da naj bi šlo „zgolj“ za običajno delovno nalogo policista. Intervencija seveda sodi med delovne naloge policista (in samo v tem oziru ima toženka prav), a pritožba spregleda, da so policisti dolžni intervenirati tudi v situacijah, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov za njih (kot je bilo to v konkretnem primeru) predstavljajo povečano škodno nevarnost. In to navkljub njihovi izurjenosti, izkušnjam in ustrezni opremljenosti. Vse navedene lastnosti zadostujejo za (saj na njih tudi temeljijo) situacije, ki so običajne. Ne morejo pa biti policisti vnaprej izurjeni (pripravljeni oziroma opremljeni) za neobičajne (nepredvidljive) situacije.(4)

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP(5)). Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (4. odstavek 163. člena ZPP).

Op. št. (1): Spričo (neizpodbitih) ugotovitev sodišča prve, kako naj bi kršitelj na policiste, ki so prišli intervenirat (torej opravit svojo delovno dolžnost), ne samo kričal in jim verbalno grozil, ampak v nadaljevanju „deloval“ tudi (fizično) konkretno (odrinil tožnika in Škorjanca, se začel z njima po tleh prerivati in tožnika močno brcnil v desno ramo), je najmanj nenavadno (nejasno) pritožbeno navajanje, da se oškodovanec (?) in priče v delo policistov niso vmešavali ter da niso bili kakorkoli (verbalno, fizično) do policistov nasilni.

Op. št. (2): Ki so same za sebe rezultirale v povečanem tveganju (nevarnosti) za nastanek škode na zdravju ljudi (konkretno v intervenciji udeleženih policistov).

Op. št. (3): Z izpostavljanjem večjega števila policistov na kraju dogodka (kar naj bi po njenem prepričanju dokazovalo, da intervencija ni bila nevarna) pritožba očitno zamenjuje vzrok in posledico. Večje število policistov, ki je bilo takrat potrebno na kraju dogodka, namreč prvenstveno dokazuje (saj je šlo za posledico tega), da situacija (v varnostnem oziru) ni bila običajna.

Op. št. (4): Zato je neprepričljivo tudi navajanje, da so bili vsi policisti seznanjeni, da gredo mirit agresivnega kršitelja. Tudi takšne situacije namreč niso (z varnostnega vidika) vse enake (oziroma običajne).

Op. št. (5): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.