Jedro

Ker tožeča stranka ni dokazala, da bi imela v času motenja izključno posest na spornih nepremičninah, nesporno pa je, da je toženec na parcelah, katerih posestno varstvo zahteva tožnica, parkiral tudi že pred zatrjevanim motenjem, je zavrnitev tožbenega zahtevka pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala ugotovitev, da je tožena stranka s tem, ko je 11. 2. 2009, 6. 5. 2009, 7. 5.2009, 8. 5. 2009 in 9. 5. 2009 parkirala osebno vozilo znamke Mercedes Benz, reg. št. LJ xy, na nepremičnini, vpisani pri zemljiškoknjižnem vložku 826, k.o. T., parc. št. 2198 in 2200, motila posest tožeče stranke ter zahtevek na prepoved bodočih takšnih ali drugačnih ravnanj ter posledično tudi zahtevek za povračilo stroškov postopka (točka 3. izreka). V preostalem delu (parkiranje dne 6.3., 31.3., 14.4. in 17.4.2009) je tožbo zavrglo (točka 2. izreka). Zaradi takšne odločitve je tožeči stranki naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v višini 339,00 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka, ki je določen za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V bistvenem navaja, da je sodišče zaradi pomanjkljivo izvedenega dokaznega postopka napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično tudi napačno uporabilo materialno pravo. Zaključek, da je bila tožena stranka posestnica nepremičnine, ki je vpisana pri vložku 826, k.o. T., je nepravilen. Pred porušenjem zidu je tožena stranka parkirala svoje vozilo ob zidu, kjer je bilo možno parkirati dve vozili, po porušenju zidu, pa se je s tlakovanjem spremenil način parkiranja in posledično so se spremenila mesta, kjer je možno parkirati. Posledično ne gre več za posest istega dela nepremičnine. Iz tega razloga je prav vprašanje točno določenega mesta predmetne nepremičnine ključno za pravilno odločitev. Sodišče bi zato moralo izvesti dokazni predlog tožeče stranke in si sporno mesto parkiranja ogledati na kraju samem. Ker so parkirna mesta glede na spremenjeno stanje ob tlakovanju parkirišča določena in določljiva, je tudi neutemeljen zaključek sodišča, da tožeča stranka ni zahtevala varstva na točno določenem delu svojih nepremičnin.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno podlago za odločanje v tej zadevi predstavlja določilo 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po katerem daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Po 426. členu ZPP se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. V posestnem sporu ima tako sodno varstvo tisti, ki dokaže, da je bil pred nastalim motenjem posestnik stvari, da je bila posest zares motena, da je bila tožena stranka tista, ki je motila posest, da njeno dejanje, ki naj bi bilo motilno, res pomeni motenje in da je dejanje samovoljno in protipravno. Poglavitni namen takega varstva zato ni v varovanju pravic, ampak v preprečitvi samovoljnih poseganj v posest drugega, čeprav le začasno. V razmerju med več posestniki iste stvari (soposest) pa se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ).

Pritožnica bi za uspeh v tej pravdi morala torej poleg ostalih pogojev dokazati tudi to, da je bila v času motitvenega dejanja izključna posestnica spornih nepremičnin ali pa, da je tožena stranka kot soposestnica storila takšno dejanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. To pa ji v postopku ni uspelo.

Za pritožnico, kot izhaja iz navedb v pritožbi, ni sporno, da je toženec pred podrtjem zidu na parcelah 2198 in 2200, obe k. o. T., parkiral svoje vozilo, vendar pa je v postopku zatrjeval, da je bilo parkiranje takrat možno drugje, kot je sedaj, ko je parkirišče urejeno. Za pritožnico pa v postopku tudi ni bilo sporno, saj je to trditev postavila sama že v tožbi, da je toženec s svojim vozilom na obeh nepremičninah in sicer na novo tlakovanem delu spornih nepremičnin, večkrat parkiral tudi po preureditvi, torej že pred zatrjevanim motenjem.

Upoštevajoč zgoraj navedena dejstva, pa se izkaže odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, za materialnopravno pravilno, čeprav deloma iz drugih razlogov. Tožena stranka namreč ni bila soposestnica (samo) zato, ker je na spornih nepremičninah parkirala pred podrtjem zidu, ampak zato, ker je to počela pred dnevom zatrjevanega motenja. Za odločitev o tožbenem zahtevku je namreč odločilno zgolj zadnje stanje posesti pred nastalim motenjem. Po že citiranem 33. členu SPZ daje namreč sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. V konkretnem primeru je torej odločilno stanje posesti pred 11.2.2009, ki pa v postopku niti ni sporno, saj pritožnica sama priznava, da je tožena stranka že pred zatrjevanim motenjem na nepremičninah večkrat parkirala, čeprav drugje kot pred podrtjem zidu. Tožeča stranka je bila tista, kot sama trdi, ki je v letu 2008 spremenila dotedanji režim parkiranja in s tem posegla v dotedanji način izvrševanja posesti (oziroma soposesti). Tožena stranka je svojo uporabo oziroma souporabo spornih nepremičnin zgolj prilagodila tako, da je opustila dotedanji način izvrševanja soposesti in pričela z novim. Pred dnevom motenja je bila tožena stranka zato soposestnica in dejanje, ko je dne 11.2. 2009 (in kasneje še večkrat) na nepremičninah pritožnice (ponovno) parkirala, zato ne moremo opredeliti kot motenja posesti v smislu 35. člena SPZ, saj ni s tem dejanjem v ničemer samovoljno spremenila ali ovirala dotedanji način izvrševanja (so)posesti tožeče stranke.

Vprašanje, kje je pred podrtjem zidu tožena stranka parkirala in ali to mesto predstavlja isti del nepremičnine, na katerem parkira danes, je zato pravno nerelevantno. Že sodišče prve stopnje pa je v razlogih sklepa pritožnici pravilno pojasnilo, da tudi sicer ni zahtevala varstva posesti na točno določenem delu svojih nepremičnin, ampak na celotnih parcelah. Posledično je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da je v tem pogledu dejansko stanje bilo nepopolno ugotovljeno.

Ker torej tožeča stranka ni dokazala, da bi imela v času motenja izključno posest na spornih nepremičninah, s tožbenim zahtevkom zoper toženo stranko kot soposestnico pa s trditveno podlago kot jo je ponudila, ne more uspeti, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, pravilna.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, postopek na prvi stopnji in sklep sodišča pa tudi nista obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep. Odločitev ima podlago v 2. točki 365. člena ZPP.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP sama nosi pritožbene stroške. Odločitev v zvezi s tem je že zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.