Jedro

Ker je tožeča stranka tožencu denarno kazen izrekla pred uveljavitvijo ZDR-A, je tožba za plačilo te kazni (ker tožnik ni podpisal administrativne prepovedi niti ni denarne kazni plačal na drugačen način) potrebna in je ni dopustno zavreči, saj tožeča stranka izrečene sankcije ne more izvršiti sama. Na ta postopek tudi ne vpliva, da je toženec vložil tožbo za razveljavitev sklepa o disciplinski odgovornosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se tožba tožeče stranke z dne 9.5.2007 zavrže in da je tožeča stranka dolžna tožencu T.Ž. povrniti stroške tega postopka v skupnem znesku 219,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka od izdaje odločbe sodišča prve stopnje do plačila, vse od izvršbo.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sklep naslovnega sodišča razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Meni, da odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe ni pravilna. Res je, da zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 103/2007) določa, da je sklep delodajalca o izrečeni denarni kazni izvršilni naslov. Vendar to velja šele od uveljavitve navedenega zakona, nikakor pa ne glede disciplinskih sankcij, ki jih je delodajalec izrekel pred uveljavitvijo tega zakona. Ravno zato, ker v ZDR (Ur. l. RS, št. 42/02) teh določb ni bilo, kar je v praksi povzročalo veliko težav, je zakonodajalec s spremembo takšno določbo tudi zapisal v zakon. Ob izostanku takšne določbe in nepristanku delavca, da dopusti izvršitev disciplinskega ukrepa denarne kazni, pa je moral delodajalec za izterjavo te denarne kazni po določbah ZDR vložiti tožbo. V konkretnem primeru je tožeča stranka dne 2.4.2007 kot disciplinsko sankcijo izrekla tožencu denarno kazen, toženec pa administrativne prepovedi, da se mu lahko trga denarno kazen ob plači, ni podpisal, niti ni denarne kazni plačal na kakšen drug način. Zaradi tega je bila tožeča stranka v roku 30 dni od vročitve disciplinskega sklepa tožencu (sklep je bil vročen 17.4.2007), primorana vložiti tožbo. Samo dejstvo, da je toženec vložil tožbo na razveljavitev disciplinskega sklepa, pa po mnenju tožeče stranke na rok za vložitev tožbe v predmetni zadevi ne more vplivati.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/07). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni bistveno kršilo tistih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov izhaja, da je tožeča stranka s sklepom o disciplinski odgovornosti z dne 2.4.2007 spoznala toženca za odgovornega za kršitve pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, ker je dne 22.1.2007 neutemeljeno odklonil delo, odrejeno z razporedom dela in mu v posledici tega izrekla disciplinsko sankcijo v obliki denarne kazni v višini 10 % njegove bruto plače za čas dveh mesecev. Ker toženec kljub izrecnemu pozivu administrativne prepovedi, da se mu lahko trga denarna kazen pri plači, ni podpisal, niti ni denarne kazni plačal na kakšen drug način, je tožeča stranka vložila predmetno tožbo, s katero je zahtevala, da sodišče tožencu naloži plačilo denarne kazni, ki mu je bila izrečena kot disciplinska sankcija. Iz tožbenih navedb tudi izhaja, da iz razloga, ker sklep o disciplinski sankciji ne predstavlja izvršilnega naslova, je tožba nujno potrebna, saj bi v nasprotnem primeru izvršitev disciplinske sankcije zastarala v 30 dneh od vročitve sklepa tožencu. Vendar, ker je toženec proti tožeči stranki vložil tožbo, s katero izpodbija zakonitost izrečenega disciplinskega ukrepa denarne kazni (zadeva se vodi pri naslovnemu sodišču pod opr. št. Pd 273/2007), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v obravnavanem primeru disciplinski sklep tožeče stranke še ni pravnomočen, saj bo o zakonitosti sklepa, s katerim je bila tožencu izrečena denarna kazen, odločalo v posebnem postopku šele sodišče. Ob nadaljnji ugotovitvi, da je Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A, Ur. l. RS, št. 103/2007) uvedel nov 3. odstavek 175. člena ZDR, ki določa, da je sklep delodajalca o izrečeni denarni kazni, zoper katerega delavec ni zahteval arbitražnega ali sodnega varstva, izvršilni naslov, je sodišče zaključilo, da v tej zadevi tudi ne more priti do zastaranja, saj bo rok za tek zastaranja izvršitve disciplinske sankcije, v kolikor bo disciplinski sklep s strani sodišča potrjen kot pravilen in zakonit, začel teči šele od vročitve odločbe sodišča. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje predmetno tožbo tožeče stranke kot preuranjeno, zavrglo.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je ob upoštevanju določbe 3. odstavka 175. člena ZDR-A in ob dejstvu, da bo zaradi vložene tožbe, s katero je toženec izpodbijal sklep o izrečeni denarni kazni, rok za tek zastaranja izvršitve disciplinske sankcije, v kolikor bo sklep potrjen kot pravilen in zakonit s strani sodišča, začel teči šele od vročitve odločbe sodišča, predmetna tožba preuranjena, je materialnopravno zmoten. Kot pravilno opozarja pritožba, ZDR-A res določa, da je sklep delodajalca o izrečeni denarni kazni izvršilni naslov, vendar velja to šele od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih dalje, ki je prišel veljati 28.11.2007, nikakor pa ne glede disciplinskih sankcij, ki jih je delodajalec izrekel pred uveljavitvijo teh sprememb zakona. Ker je tožeča stranka tožencu disciplinsko sankcijo v obliki izrečene denarne kazni izrekla dne 2.4.2007, torej pred uveljavitvijo ZDR-A je ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženec administrativne prepovedi, da se mu lahko trga denarna kazen od plače, ni podpisal, niti ni denarne kazni plačal na kakšen drug način, potrebno zaključiti, da je tožeča stranka za izterjavo te denarne kazni morala vložiti tožbo, saj 4. odstavek 181. člena ZDR izrecno določa, da izvršitev disciplinske sankcije zastara v 30 dneh od vročitve sklepa tožencu. Tožba tožeče stranke je bila zato po določilih ZDR potrebna, samo dejstvo, da je toženec vložil tožbo na razveljavitev disciplinskega sklepa, pa na rok za vložitev tožbe v predmetni zadevi ne more vplivati. Iz navedenih razlogov sodišče prve stopnje tožbe tožeče stranke ne bi smelo zavreči. Upoštevaje navedeno in ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega prepričanja, da je predmetna tožba preuranjena, tožbenega zahtevka ni presojalo po vsebini, je potrebno ugotoviti, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v zvezi z odločilnim dejstvi nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep v skladu z določbo 355. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.