Jedro

Za izrek ukrepa omejitve gibanja zadostuje že obstoj suma zavajanja oz. zlorabe azilnega postopka. Tak sum obstaja že z ugotovitvijo, da je tožnik prikril predhodno vložitev prošnje za azil v Franciji (4. točka 36. člena ZAzil), poleg tega pa je bilo še ugotovljeno na podlagi forenzičnega mnenja, da je tožnik izkazoval svojo istovetnost na podlagi ponarejenega vozniškega dovoljenja (1. alinea 36. člena ZAzil).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep tožene stranke z dne 22.7.2005; s sklepom pa ga je oprostilo plačila sodnih taks. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi določbe 3. alinee 1. odstavka 27. člena v zvezi s 1. in 4. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil, UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) sklenila, da se tožniku, ki trdi, da je L.B., rojen 12.8.1976 v kraju T. v Gruziji, državljanu Gruzije, omeji gibanje na prostore Centra za tujce, Izpostava Center za tujce I., P., do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece (1. točka izreka sklepa); ter da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve (2. točka izreka sklepa). Ob podaji prošnje za azil dne 21.7.2005 je tožena stranka s primerjavo prstnih odtisov ugotovila, da je tožnik predhodno zaprosil za azil že dne 13.6.2005 v Franciji in zato obstaja utemeljen sum, da tožnik zavaja oziroma zlorablja azilni postopek v smislu 36. člena ZAzil. Ker za izrek ukrepa o začasni omejitvi gibanja zadostuje že sum, da prosilec zlorablja postopek v smislu določb 36. člena ZAzil, je ob ugotovitvi, da je tožnik svojo istovetnost izkazoval s ponarejenim dokumentom in ob dejstvu, da je izjavil, da v kakšni drugi državi še ni zaprosil za azil (kar se je izkazalo za neresnično), po presoji sodišča prve stopnje odločitev tožene stranke o omejitvi gibanja zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka, pravilna. Glede na razpoložljive prostore v azilnem domu je tožena stranka tožniku omejila gibanje v prostorih Centra za tujce, kjer so mu zagotovljeni primerni prostori, ki so tudi ustrezno varovani.

Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep tožene stranke o omejitvi gibanja razveljavi. Poudarja, da je iz Gruzije pobegnil zaradi stalnega preganjanja in matretiranja s strani Gruzijcev, saj je sam Abhazijec, ki jih gruzinska država ne ščiti, temveč dopušča, da z njimi obračunavajo Gruzijci. Ni res, da bi zavajal in zlorabljal azilni postopek. Če je vložil prošnjo za azil v Franciji, to še ne pomeni, da je ne sme vložiti v Republiki Sloveniji in to dejstvo tudi ne pomeni kršitve določb 27. člena ZAzil. Prosilec ima namreč možnost sklicevanja na Dublinsko konvencijo, po kateri lahko zaprosi za azil v katerikoli državi podpisnici te konvencije. Iz Francije pa je odšel, ker so mu tam zavrnili prošnjo za azil, v Gruzijo pa se ne more vrniti, ker mu grozi preganjanje. Tudi sicer sam sum zlorabe azilnega postopka ni zadosten razlog za omejitev gibanja, zato je izpodbijana odločba napačna. Prav tako ni dopustno, da se mu je omejilo gibanje v domu za tujce, ki je policijski dom in ni pod nadzorom azilnega doma. Če v azilnem domu ni ustreznih prostorov, ukrepa omejitve gibanja tožena stranka ne bi smela odrediti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi pritožbe, s katero je skladno z določbo 24. člena ZUS tožnik začel upravni spor zoper sklep tožene stranke o omejitvi gibanja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka imela zakonsko podlago v določbi 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil za izrek ukrepa omejitve gibanja, saj po navedeni določbi ZAzil zadostuje za tak ukrep že obstoj suma zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka. Tak sum pa tudi po presoji pritožbenega sodišča obstaja že s samo ugotovitvijo, da je tožnik prikril predhodno vložitev prošnje za azil v Franciji (4. točka 36. člena ZAzil). Poleg tega je bilo na podlagi forenzičnega mnenja še ugotovljeno, da je tožnik izkazoval svojo istovetnost na podlagi ponarejenega vozniškega dovoljenja (1. alinea 36. člena ZAzil). S tem pa so bili v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za izrek omejitve gibanja.

Zavajanje ni v tem, da je tožnik v Sloveniji vložil prošnjo za azil, temveč v tem, ker je pri tem prikril, da bi prošnjo vložil že prej v Franciji. Zato je neupošteven pritožbeni ugovor, da nikjer ni prepovedano, da bi prošnjo za azil vložil v več državah. Pritožbeno sodišče zavrača tudi ponovljeni tožbeni ugovor, da ni dopustno izvesti ukrepa omejitve gibanja z njegovo nastanitvijo v Domu za tujce v P. Ta dom deluje v okviru tožene stranke, ukrep o omejitvi gibanja pa ima zakonsko podlago v 2. alinei 2. odstavka 27. člena ZAzil. Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.