Jedro

Agencija za telekomunikacije, radiodifuzijo in pošto je na podlagi določb 4. odstavka 122. člena ZTel-1, po postopku, ki je zakonsko določen, pooblaščena za reševanje pritožb uporabnikov telekomunikacijskih storitev, kadar se ne strinjajo z računom, ki jim ga je izstavil operater. Čeprav je tožena stranka šele v pritožbi navedla zakonsko podlago za odločanje (4. odstavek 122. člena ZTel-1) to ni nedopustno dopolnjevanje razlogov odločbe, ker gre za materialno pravno vprašanje, na katero mora sodišče odgovoriti pri preizkusu zakonitosti izpodbijanega akta. Zato niso bili podani razlogi za odpravo odločbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 22.8.2002 ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. S to odločbo je tožena stranka na podlagi 108. in 113. člena Zakona o telekomunikacijah (ZTel-1) in Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter na podlagi zahtev G., B. d.o.o., V., M.d.o.o. odločila, da zahtevam teh strank ugodi tako, da se tožeči stranki prepove zaračunavanje številčnega prostora. V izreku izpodbijane odločbe je bilo tudi odločeno, da odločba stopi v veljavo z dnem vročitve tožniku, uporablja pa se od 11.5.2001 dalje.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče navedlo, da morajo posamični akti nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu (4. odstavek 153. člena Ustave RS). Toženo stranko zato kot nosilko javnih pooblastil, poleg omenjenega ustavnega določila, posebej veže specialno določilo 3. odstavka 110. člena ZTel-1, ki pravi, da agencija ne sme opravljati nobenih dejavnosti ali nalog, razen tistih, ki so ji naložene z zakonom in na njegovi podlagi sprejetih podzakonskih aktov. Iz uvoda izpodbijane odločbe in odgovora tožene stranke izhaja, da je le-ta sporni ukrep in odločbo oprla na 113. člen ZTel-1, ki določa, da rešuje agencija v upravnem postopku spore med udeleženci v telekomunikacijskih dejavnostih, kadar je to določeno z zakonom. Zato bi moral biti konkretni ukrep tožene stranke o prepovedi zaračunavanja številčnega prostora določenim strankam, ki ga tožeča stranka izpodbija v upravnem sporu, določen v zakonu. Ta ukrep pa v ZTel-1 ni določen. Po mnenju sodišča je pravilno opozorilo tožeče stranke, da so primeri reševanja sporov med udeleženci telekomunikacijskih storitev, v zvezi s katerimi tožena stranka lahko izvaja posamične upravne akte, spori iz določila 5. odstavka 62. člena in 2. odstavka 51. člena ZTel-1. Za spore v zvezi z neupravičenim zaračunavanjem številčnega prostora, pa ni posebej z zakonom določeno, da jih lahko tožena stranka rešuje z izdajo posamične upravne odločbe. Ti spori se lahko v skladu z nalogami tožene stranke po ZTel-1 rešujejo brez prisilnih ukrepov upravno-pravne narave (110. člen ZTel-1), ali prek prisilnih nadzorstvenih ukrepov v skladu z XVII. poglavjem tega zakona, kjer gre za dvostopenjski upravni postopek, ali preko obligacijskih pravil reševanja sporov v civilnem postopku.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja v skladu z 72. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS). Prvi odstavek 113. člena ZTel-1 daje Agenciji splošno pooblastilo za reševanje sporov v upravnem postopku v vseh primerih, ki jih določa ta zakon. Nekatera zakonska določila nalagajo toženi stranki odločanje v konkretnem primeru z drugimi besedami (brez navedbe 113. člena ZTel-1) npr. "Agencija o pritožbi uporabnika z odločbo odloči o vprašanju". Taki primeri niso v ZTel-1 določeni samo v 2. odstavku 51. člena in 5. odstavku 62. člena, kot je ugotovilo prvostopno sodišče v sodbi, ampak je poleg teh členov pravna podlaga za upravno odločanje tudi v drugih členih tega zakona. Ti členi vsebujejo izrecno pooblastilo, da o zadevi odloči Agencija z odločbo v upravnem postopku, ne glede na 2. odstavek 51. člena in 5. odstavek 62. člena ZTel-1, kot v obrazložitvi ugotavlja sodišče prve stopnje. S sodbo je sodišče krčilo pristojnosti tožene stranke, kar predstavlja nepravilno uporabo ZTel-1. Pri toženi stranki se vsi postopki na podlagi 113. člena ZTel-1 vodijo v področju reševanja sporov. Pritožbe (vloge stranke) se rešujejo v skladu z določili ZUP, kar izhaja iz 4. člena ZTel-1, ki določa, da Agencija izdaja posamične akte po zakonu, ki ga ureja splošni upravni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače. V takem postopku se v sporu odloči meritorno v skladu z določbami ZTel-1 in podzakonskih aktov, in sicer: da se vloga zavrne, če je neutemeljena ali pa se z odločbo nasprotni stranki naloži izpolnitev določenih obveznosti ali prepove določeno ravnanje. V konkretnem primeru je šlo za uporabo določbe 4. odstavka 122. člena ZTel-1, ki pooblašča toženo stranko, da reši spor med udeleženci v telekomunikacijskih dejavnostih, z izdajo odločbe v postopku reševanja sporov. Ker je šlo v tem primeru za prepletanje pristojnosti tožene stranke glede odločanja o upravičenosti zaračunavanja številčnega prostora na splošno in v konkretnih primerih (tožena stranka je izdala dve odločbi: prvo po uradni dolžnosti v zvezi s cenikom storitev tožeče stranke, drugo, izpodbijano, pa na podlagi pritožb uporabnikov), vsebuje obrazložitev izpodbijane odločbe navedbe o postopku pred vložitvijo pritožb uporabnikov pri toženi stranki le v opisu dejanskega stanja. Uporabniki so pri operaterju vložili ugovore zoper izdane račune, ker pa ugovorom ni bilo ugodeno, so uporabniki vložili pritožbo pri toženi stranki v skladu s 4. odstavkom 122. člena ZTel- 1. Določba tega predpisa daje toženi stranki potrebno zakonsko pooblastilo, da v konkretni pritožbi uporabnika v zvezi z računi, zoper katere je že vložil ugovore proti operaterju, odloči z odločbo. Ker je tožeča stranka po mnenju tožene stranke zaračunavala telekomunikacijske storitve, za katere nima podlage v zakonu, je z izpodbijano odločbo tožeči stranki prepovedala to zaračunavanje. Med nalogami Agencije je v 15. točki 1. odstavka 110. člena ZTel-1 navedeno tudi reševanje pritožb uporabnikov ter ustrezno ukrepanje. V navedenem primeru je tožena stranka sledila svoji pristojnosti in izrekla operaterju najmilejši ukrep. Čeprav v preambuli odločbe ni bila navedena pravna podlaga 4. odstavka 122. člena ZTel-1, to ne pomeni pomanjkljivosti, ki bi bila razlog za odpravo izpodbijanega akta. Zato predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe oziroma podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in se strinja z razlogi, ki so bili za to odločitev navedeni v izpodbijani sodbi. Predlaga njeno potrditev. Pritožbene trditve tožene stranke, da je delovala na podlagi 4. odstavka 122. člena ZTel-1, čeprav tega ni v odločbi nikjer navedla, predstavljajo poskus opravičevanja očitno nezakonito vodenega postopka. Tožena stranka po tej določbi ni postopala, ker je v njej jasno določena procesna predpostavka za odločanje v upravnem postopku, to je predhodni reklamacijski postopek pri operaterju z ugovorom zoper račun, ki ga mora uporabnik vložiti v roku 15. dni po prejemu računa. Če uporabnik z rezultatom reklamacijskega postopka ali ugovorom ni zadovoljen, ali če o njem operater ne odloči v 15 dneh po njegovem prejemu, lahko uporabnik vloži pritožbo pri toženi stranki. Postopek ki ga je vodila tožena stranka ne izpolnjuje pogojev po 4. odstavku 122. člena ZTel-1 in odločbe tudi po tem temelju za nazaj ni mogoče opravičiti. V postopku izdaje izpodbijane odločbe ni šlo za reševanje konkretnih reklamacij zoper konkretne račune, ampak za željo po splošni prepovedi zaračunavanja številčnega prostora s strani tožeče stranke, kar izhaja tudi iz izreka odločbe, ki ne vsebuje navedbe, da gre za konkretne račune, izstavljene v preteklosti, ampak pavšalno govori o zaračunavanju številčnega prostora tudi v prihodnosti.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela zakonske podlage za odločanje z izdajo posamičnega upravnega akta. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov je razvidno, da je med tožečo stranko kot operaterjem in uporabniki, ki jih navaja izpodbijana odločba, nastal spor, ker jim je le-ta zaračunavala številčni prostor. Po vsebini gre za spor, ki ga je potrebno reševati v okviru določb 122. člena ZTel-1 in kjer je določen postopek v primerih, ko se uporabnik ne strinja z računom, ki ga je za telefonske storitve izstavil operater. Tožena stranka v izpodbijani odločbi res ni navedla, da je podlaga za njeno odločitev reševanje pritožbe v smislu 4. odstavka 122. člena ZTel-1 in je to pojasnila šele v pritožbi, vendar to ni nedopustno dopolnjevanje razlogov odločbe. Gre za materialno pravno vprašanje na katero mora odgovoriti sodišče pri preizkusu zakonitosti izpodbijanega upravnega akta. Po določbi 4. odstavka 122. člena ZTel-1 je tožena stranka pooblaščena, da z upravno odločbo odloči o pritožbi uporabnikov po postopku, ki je v tem členu predviden. Zato bi moralo sodišče prve stopnje opraviti vsebinsko presojo izpodbijane odločbe in ugotoviti, ali so bile izpolnjene procesne predpostavke za njeno izdajo in ali je podana tudi materialnopravna podlaga za izrek ukrepa o prepovedi zaračunavanja številčnega prostora konkretnim uporabnikom.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (74. člen ZUS).