Jedro

Tožnikova terjatev do tožene stranke izvira iz odločbe o odmeri dohodnine za leto 2015, prvostopenjski sklep pa je bil izdan pred izdajo te odločbe, s katero je bilo ugotovljeno preplačilo dohodnine v korist tožnika. Terjatev tožnika do tožene stranke ob izdaji prvostopenjskega sklepa še ni obstajala, zato ni bilo pogojev za pobot terjatev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Finančne uprave RS, št. DT 4934-39502/2016-1 09-720-13 z dne 17. 3. 2016 in odločba Ministrstva za finance, št. DT-499-29-389/2016-7 z dne 19. 9. 2016 se odpravita in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku v 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z zgoraj navedenim prvostopnim sklepom je bilo odločeno, da se zoper dolžnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti na dan 17. 3. 2016, to je glavnice v znesku 7.681,59 EUR, zamudnih obresti v znesku 3.551,47 EUR, stroškov davčne izvršbe v višini 75,00 EUR in stroškov za pot izterjevalca v višini 40,00 EUR, vse v skupnem znesku 11.348,06 EUR. Obveznosti dolžnika temeljijo na izvršilnih naslovih na navedenih v tabeli v 2. točki izreka prvostopnega sklepa. Davčna izvršba se opravi z rubežem, cenitvijo in s prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma v posesti dolžnika in se nahajajo kjerkoli, predvsem na njegovem naslovu. Rubež zajema vse dolžnikove premičnine, razen predmetov, ki so po določbi 177. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe. Vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik.

2. Iz obrazložitve prvostopnega sklepa izhaja, da po knjigovodski evidenci davčnega organa dolžnik ni poravnal obveznosti, ki so navedene v 1. točki izreka tega sklepa, v predpisanem roku, zato je bilo treba zoper njega začeti davčno izvršbo v skladu s 143. členom ZDavaP-2. Od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, se v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 plačajo zamudne obresti. Način obračunavanja stroškov davčne izvršbe je določen v 152. členu ZDavP-2, po katerem dolžnik plača vse stroške davčne izvršbe.

3. Tožnik se je zoper ta sklep pritožil, Ministrstvo za finance pa je kot drugostopni organ z v uvodu navedeno odločbo prvostopni sklep spremenilo tako, da se v tabeli 2. točke izreka v navedbi izvršilnih naslovov spremeni tako, da se pod zaporedno številko 11 in 12 dopolni s številko in datumom izdaje dokumenta. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. Iz obrazložitve izhaja, da se s prvostopnim sklepom tožnika terja za neporavnane obveznosti, navedene v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa, drugostopni organ pa je v skladu z 251. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) na podlagi predloženih odmernih odločb navedenih pod zaporedno številko 11 in 12 oba izvršilna naslova dopolnil s številko in datumom izdaje tega dokumenta.

4. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pobot, drugostopni organ tožniku pojasnjuje, da je iz obvestila o izvršenih pobotih št. DT 4290-2/2016-31397 z dne 23. 5. 2016 razvidno, da je Finančna uprava RS po uradni dolžnosti na dan 23. 5. 2016 izvedla pobot neplačanih davčnih obveznosti, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu, s preveč plačanim davkom za znesek 1.153,06 EUR po odločbi o odmeri dohodnine za leto 2015, št. DT 02-23751 z dne 31. 3. 2016 in sicer se je na dan 23. 5. 2016, to je po izdaji prvostopnega sklepa poravnal del dolga iz naslova dohodnine od dobička na kapital, obresti, dividende in najem v znesku 1.117,99 EUR, poravnali pa so se tudi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 2,05 EUR in nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v znesku 33,02 EUR.

5. Glede zastaranja, ki ga tožnik uveljavlja v pritožbi, za znesek 8.436,65 EUR drugostopni organ tožniku pojasnjuje, da iz naknadno priloženega sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 42918-43045/2012-1 09-3401-15 z dne 13. 8. 2012, ki je bil tožniku vročen dne 14. 8. 2013, izhaja, da se je tožnika že z navedenim sklepom terjalo za iste obveznosti kot v tem prvostopnem sklepu, kar pomeni, da je bil tek zastaranja pravice do zastaranja davka v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati, pretrgan in tako navedene obveznosti vse z izvršljivostjo v letu 2009, še niso zastarane.

6. Glede navedb, ki se nanašajo na izterjavo davka na nepremično premoženje večje vrednosti in v zvezi z lastništvom teh nepremičnin, drugostopni organ pojasnjuje, da iz evidence drugostopnega organa ni razvidno, da bi zoper navedeno odmerno odločbo pod zaporednimi številkami 14, 15 in 16 tožnik vložil pritožbo, niti tega sam v pritožbi ne zatrjuje. S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi pa v skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 ni več mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

7. Zoper zgoraj navedeno odločitev je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu zaradi neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. Slednjega tožnik v tožbi ne konkretizira, v tožbenih navedbah pa se sklicuje na pobot medsebojnih terjatev, zastaranje nekaterih dajatev ter neutemeljeno odmerjen davek. Glede prvega se sklicuje na šesti odstavek 97. člena ZDavP-2, ki ureja pobot v davčnem postopku, navaja pa, da je uveljavljal tudi materialno pravni pobot po 311. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Na podlagi odločbe o odmeri dohodnine za leto 2015 št. DT 02-23751 je bil upravičen do vračila zneska 1.153,06 EUR. Ta dolg je bil davčni organ dolžan pobotati po uradni dolžnosti na podlagi šestega odstavka 97. člena ZDavP-2. Prvostopni sklep o davčni izvršbi bi bilo zato treba utesniti na podlagi zakonitega pobota. Glede navedbe v drugostopni odločbi, da je bil pobot izveden 23. 5. 2016 pa tožnik navaja, da bi to moral upoštevati že prvostopni organ.

8. Razen tega tožnik zatrjuje zastaranje terjatev po izvršilnih naslovih zaporedne številke 9 do 12, navedenih v 2. točki izreka prvostopnega sklepa, skupaj za znesek 8.436,65 EUR. Izvršljivost navedenih izvršilnih naslovov je nastopila v letu 2009, davčni organ pa je prvo uradno dejanje izvedel z vročitvijo prvostopnega sklepa o davčni izvršbi dolžniku dne 12. 5. 2016, torej po poteku petletnega zastaralnega roka. Glede na to je uveljavitev zastaranja v celoti utemeljena. Glede drugostopne navedbe, da je prišlo do pretrganja zastaranja s sklepom o davčni izvršbi št. DT 42918-43045/2012-1 09-3401-15 z dne 13. 8. 2012, ki bi naj bil tožniku vročen šele 14. 8. 2013, pa tožnik pojasnjuje, da tega sklepa ni prejel in mu torej ni bil vročen, kar je razvidno tudi iz tega, da je med izdajo sklepa in njegovo vročitvijo poteklo eno leto. Glede vročitve bi bilo treba ugotoviti, komu naj bi bil predmetni sklep vročen, tožnik pa glede na to, da tega ni prejel nima drugega dokaznega predloga kot tega, da se slednje preveri in ugotovi pri pristojni vročevalski službi, pri tem pa upošteva tudi dejanski naslov prebivališča tožnika v času izdaje predmetnega sklepa.

9. Tožnik navaja še, da se s prvostopnim sklepom izterjuje tudi terjatev po odmerni odločbi, št. DT 42270-4155/2013-1, pri kateri gre za odločbo o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013. Tožnik navaja, da iz zemljiške knjige oziroma uradnih javnih evidenc neizpodbitno izhaja, da v navedenem obdobju ni bil lastnik predmetnih nepremičnin in sicer stanovanja v k.o. ..., parc. št. 1012/8, 1012/7, 1012/6, 1012/5 k.o. ..., pri tem pa je bil na nepremičnini 1012/4 le solastnik do polovice, hkrati pa gre za nepremičnino, ki ne more biti predmet tovrstne obdavčitve, saj v njej prebiva s svojo družino. Glede na to so terjatve iz naslova davka na nepremično premoženje večje vrednosti neutemeljene, kar je razvidno iz javnih evidenc in tega ni treba posebej dokazovati. Iz tega naslova se tako neutemeljeno vtožuje znesek 2.416,41 EUR. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma podredno po odpravi odločbe zadevo vrne v nov postopek, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi iz razlogov navedenih v prvostopnem in drugostopnem aktu in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

11. Tožeča stranka pri svojih stališčih vztraja tudi v vloženi pripravljalni vlogi.

12. Tožba je utemeljena.

13. Tožeča stranka zgoraj navedeno odločitev izpodbija s trditvijo, da pri izdaji prvostopnega sklepa ni bil upoštevan pobot za znesek 1.153,06 EUR, ki predstavlja terjatev tožeče stranke do tožene po odločbi o odmeri dohodnine za leto 2015 številka DT 02-23751 z dne 31. 3. 2016, da za terjatve v znesku 8.436,65 EUR uveljavlja zastaranje ter da je izterjava davka na nepremičnino na nepremično premoženje večje vrednosti neupravičena.

14. V času izdaje izpodbijanih aktov je bil pobot davčnih terjatev (smiselno) urejen v 97. členu ZDavP-2, po katerem se ugotovljeno preplačilo davka vrne, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu, če ni z zakonom drugače določeno (šesti odstavek tega člena).

15. Navedbe tožeče stranke v zvezi s pobotom so neutemeljene. Tožnikova terjatev do tožene stranke izvira iz odločbe o odmeri dohodnine za leto 2015 z dne 31. 3. 2016. Prvostopni sklep v obravnavani zadevi je bil izdan dne 17. 3. 2016, torej pred izdajo sklepa o odmeri dohodnine za leto 2015, s katerim je bilo ugotovljeno preplačilo dohodnine v korist tožnika, zato pred izdajo prvostopnega sklepa terjatev tožeče stranke do tožene še ni nastala, s tem pa tudi ne pogoji za pobot. Glede na to je neutemeljena navedba tožeče stranke, da bi moral pobot upoštevati že prvostopni organ, kot izhaja iz obrazložitve organa druge stopnje, pa je bil pobot izveden 23. 5. 2016. 16. Prav tako so neutemeljene tožbene navedbe v zvezi z neutemeljeno obveznostjo plačila davka na nepremično premoženje večje vrednosti, saj s tovrstnimi navedbami tožeča stranka izpodbija izvršilni naslov, to pa v izvršilnem postopku oziroma s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni več mogoče (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). Da bi bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen pa tožeča stranka ne zatrjuje.

17. Sodišče pa je ugodilo tožbi v tistem delu, v katerem ta izpodbija ugotovljeno pretrganje zastaranja davčnih obveznosti v skupnem znesku 8.436,65 EUR. Glede zastaranja izterjave davka tretji odstavek 125. člena ZDavP-2 določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. Tek zastaranja pravice do izterjave davka pa pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2).

18. Kot izhaja iz ugotovitev drugostopnega organa, bi naj pretrganje zastaranja terjatve v tem znesku nastopilo z izdajo sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva številka DT 42918-43045/2012-1 09-3401-15 z dne 13. 8. 2012, ki naj bi bil tožniku vročen dne 14. 8. 2013. Ta sklep bil vročen na v uvodu naveden tožnikov naslov A.A., ... in sicer z nadomestno vročitvijo, to je tako, da mu je bilo na tem naslovu puščeno obvestilo o upravni pošiljki z obvestilom, da se vročitev šteje za opravljeno v petnajstdnevnem roku, če pismo ne bo prevzeto.

19. Tožnik v tožbi oporeka ugotovitvi, da je prejel ta sklep, in navaja, da je ob tem treba upoštevati dejanski naslov tožnika v času izdaje tega sklepa oziroma oprave vročitve. V zvezi s tem predlaga tudi vpogled v javne evidence tožnika o njegovem stalnem prebivališču na dan izdaje sklepa o izvršbi in na dan domnevne vročitve, pridobitev dokumentacije v zvezi z vročitvijo s strani pooblaščenega vročevalca A. d.d., predlaga pa tudi vpogled v ustrezno spisovno dokumentacijo v zvezi z izdajo tega sklepa.

20. Okoliščina, da je dolžnik obveščen o uradnem dejanju davčnega organa z namenom davčne izvršbe, je pogoj, da nastopi pretrganje zastaranja pravice do izterjave davka. Zato mora biti ta okoliščina nedvoumno in s stopnjo gotovosti razjasnjena, o tem pa ni v odločbi organa druge stopnje, ki se sicer sklicuje na pretrganje zastaranja, nobenih ugotovitev. Glede na to je sodišče zaradi razjasnitve teh dejanskih okoliščin na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek, da razjasni okoliščine v zvezi s pretrganjem zastaranje pravice do izterjave davka, posebej ali je bila vročitev sklepa o izvršbi, s katerim bi naj nastopilo pretrganje zastaranja, pravilno opravljena ter nato v zadevi ponovno odloči. 21. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu prvega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki znašajo 15,00 €, in jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.