Jedro

V predloženih upravnih spisih odločbe o priznanju tožnikove pravice do nadomestila sicer ni, vendar pa med strankama ni sporno, da je v letu 2011 prejel nadomestilo, kar pomeni, da mu je bila pravica priznana. Zato je nepravilno ravnanje organa, ki je v izpodbijani odločbi tudi za leto 2012 ponovno preverjal tožnikovo upravičenje do nadomestila, saj bi moral po uradni dolžnosti preverjati le nastop okoliščin, zaradi katerih preneha pravica do nadomestila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Krško št. 410-265/2011 O501 z dne 6. 11. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za dodelitev nadomestila zaradi omejene rabe prostora (1. točka) in odločila, da ni upravičen do tega nadomestila (2. točka).

Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 16. 5. 2011 vložil vlogo za dodelitev denarnega letnega nadomestila zaradi omejene rabe prostora na podlagi Odloka o dodeljevanju individualnih nadomestil na območju omejene rabe prostora zaradi jedrskih objektov v Občini Krško (Uradni list RS, št. 76/10 in 81/11, v nadaljevanju Odlok). Organ ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 6. člena Odloka, saj je stalno prebivališče na naslovu A., prijavil šele 8. 6. 2011. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim pojasnil, da se izpodbijana odločba razlikuje od tiste za leto 2011, ko je tožnik prejel nadomestilo, zaradi spremenjenih dejstev. V letu 2011 so obstoječi podatki Geodetske uprave RS (GURS) narekovali odločitev, s katero je bilo tožniku dodeljeno nadomestilo, saj je bil takrat prijavljen na naslovu B., ki se je po podatkih GURS nahajalo znotraj krožnega območja 1500 m. Po izdaje te odločbe so bili od GURS pridobljeni novi podatki, iz katerih pa izhaja, da se točka z oznako B. ne nahaja znotraj krožnega območja 1500 m. Glede na navedeno je treba zadnje uradne podatke GURS uporabiti pri odločanju o pravici. Ker je bilo to jasno tudi pritožniku in njegovemu pooblaščencu, se je tožnik za potrebe postopka prijavil na naslov A., ki se sicer nahaja znotraj krožnega območja 1500 m iz 3. člena Odloka, vendar pa 6. 7. 2009 na tem naslovu ni imel prijavljenega prebivališča, zato mu pravica do nadomestila ne pripada.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da mora toženka vsako leto preverjati, ali tožnik še izpolnjuje pogoje za prejemanje nadomestila, ne pa ali jih sploh izpolnjuje. Sklicuje se na tretji odstavek 2. člena Odloka, ki določa, kdaj pravica preneha. Iz nobene od odločb ne izhaja, da je prišlo do sprememb v smislu omenjene določbe. To pa tudi pomeni, da se ne ugotavlja vsako leto, ali tožnik izpolnjuje pogoje na dan 6. 7. 2009. Te je morala toženka ugotoviti takrat, ko je prvič odločala o pravici do nadomestila in je v konkretnem primeru odločila, da jih tožnik izpolnjuje. Pojasnjuje še, da že več kot 40 let živi v isti stanovanjski hiši, za katero je pridobil hišno številko A. po njeni legalizaciji (obvestilo GURS z dne 10. 10. 2008). Meni, da mu tako stanje ne odreka pravice do nadomestila. Ne strinja niti z odločitvijo o stroških pritožbenega postopka, saj je prepričan, da bi morala toženka njegovi pritožbi ugoditi. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži, da v roku 15 dni po prejemu sodbe izda odločbo o stroških v zvezi s pritožbo. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene očitke in v pretežnem delu ponavlja razloge drugostopenjske odločbe. Med drugim navaja, da se vsako leto ponovno preveri, ali upravičenec še izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 2. člena Odloka. Predlaga, naj sodišče tožbo kot nedopustno zavrže oziroma kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Do nadomestila na območju omejene rabe prostora zaradi jedrskih objektov so upravičeni posamezniki, ki ob njegovi uveljavitvi stalno prebivajo na ozemlju občine Krško na območju omejene rabe prostora in če so imeli prijavljeno stalno prebivališče na tem območju 6. 7. 2009 (prvi odstavek 6. člena Odloka). Po 1. točki 3. člena je območje omejene rabe prostora krožno območje okoli jedrske elektrarne Nuklearne elektrarne Krško s centrom v središču reaktorja in radiem 1500 m. Po prvem odstavku 7. člena se nadomestilo na podlagi pravnomočne odločbe o priznanju pravice izplačuje za naprej, in sicer na podlagi vsakokratne odločbe o odmeri nadomestila, ter traja, dokler ne nastopi katera izmed okoliščin iz tretjega odstavka 2. člena. Po navedeni določbi pravica preneha, če posameznik preneha stalno prebivati na območju omejene rabe prostora, ali če preneha obveznost zavezancev za plačilo nadomestila lokalnim skupnostim iz tega naslova, ali če se z državnim predpisom ali odločbo sodišča občini prepove uporaba sredstev, ki jih prejema iz naslova omejene rabe prostora za namene individualnih nadomestil po tem Odloku. O priznanju pravice do nadomestila odloča na prvi stopnji oddelek občinske uprave za urejanje prostora in varstvo okolja (prvi odstavek 8. člena), medtem ko se višina nadomestila za vsako leto odmeri upravičencu z odločbo občinske uprave po uradni dolžnosti in se na njeni podlagi nadomestila izplača najkasneje do 31. 12. tekočega leta (prvi odstavek 11. člena).

Iz navedenih določb izhaja, da občina odloči o pravici posameznega upravičenca do nadomestila le enkrat, nato pa upravičencu vsako leto po uradni dolžnosti izda odmerno odločbo glede višine nadomestila. Take vsakoletne odločbe je dolžna izdajati vse dotlej, dokler ne nastopi ena od okoliščin iz tretjega odstavka 2. člena Odloka, zaradi katere preneha sama pravica do nadomestila. To pomeni, da če je bila upravičencu s pravnomočno odločbo pravica do nadomestila že priznana, lahko preneha le v taksativno naštetih primerih iz tretjega odstavka 2. člena Odloka, med drugim, če posameznik preneha stalno prebivati na območju omejene rabe prostora. Glede na navedeno je nepravilno stališče obeh organov, da organ za vsako tekoče leto odloči tudi o pravici do nadomestila.

Pri tem sodišče poudarja, da pravnomočnost odločbe o priznanju pravice pomeni, da vanjo ni več mogoče posegati zaradi napak, nastalih v postopku o njenem odločanju (procesnih, glede ugotovljenega dejanskega stanja ali napačno uporabo predpisa), razen na način in po postopku, predvidenem v Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP). Nanj se sklicuje Odlok v drugem odstavku 8. člena, ki določa, da se v postopku ugotavljanja upravičenosti do nadomestila smiselno uporabljajo določbe omenjenega zakona.

V predloženih upravnih spisih odločbe o priznanju tožnikove pravice do nadomestila sicer ni, vendar pa med strankama ni sporno, da je v letu 2011 prejel nadomestilo, kar pomeni, da mu je bila pravica priznana. S tem je bilo konzumirano odločanje oziroma presoja izpolnjevanja pogojev za pridobitev pravice do nadomestila iz prvega odstavka 6. člena Odloka. Da je bilo o pravici enkrat že pravnomočno odločeno, izhaja tudi iz sodbe tega sodišča I U 2001/2011 z dne 10. 5. 2012, na katero se sklicujeta tako tožnik kot pritožbeni organ, s katero je bilo odločeno o (ne)zakonitosti sklepa toženke, izdanega po uradni dolžnosti, da se obnovi postopek, končan z odločbo z dne 30. 5. 2011, v obsegu, da se ugotovi tožnikova pravica do dodelitve nadomestila zaradi omejene rabe prostora. Sodišče je omenjeni sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Ne iz podatkov predloženih upravnih spisov niti iz izpodbijane odločbe pa ni razvidno, da bi bilo v postopku z omenjenim izrednim pravnim sredstvo kasneje drugače odločeno o tožnikovi pravici do nadomestila. Nasprotno, iz odločbe z dne 5. 7. 2012, ki jo je predložil tožnik (A5), izhaja, da je toženka po prejemu sodbe ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev nadomestila za leto 2011. Zato je nepravilno ravnanje organa, ki je v izpodbijani odločbi tudi za leto 2012 ponovno preverjal tožnikovo upravičenje do nadomestila na podlagi pogojev iz 6. člena Odloka, saj bi moral po uradni dolžnosti preverjati le nastop okoliščin iz tretjega odstavka 2. člena Odloka, zaradi katerih preneha pravica do nadomestila. Povedano drugače: organ bi moral v konkretnem primeru preveriti le, ali tožnik zaradi spremembe stalnega prebivališča na naslov A. a še vedno prebiva na območju omejene rabe prostora.

Ker je sodišče ugotovilo, da je upravni organ odločal o pravnomočno že odločeni stvari (pravici do nadomestila), kar je vplivalo na zakonitost izdane odločbe, je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. V njem bo moral organ odločiti tudi o tožnikovih stroških upravnega postopka.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek poviša za zahtevani 20 % DDV, torej za 70,00 EUR. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka z njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).