Jedro

Toženka je pravilno pri višini odškodnine, ki jo je tožnik dolžan izplačati denacionalizacijskemu upravičencu, upoštevala le deleže tistih pravnih naslednikov, ki naj ne bi pridobili pravic iz zadevnega sporazuma.

Utemeljen je tožnikov ugovor, da bi morala toženka pri zavezi tožnika za izplačilo odškodnine upoštevati tudi že izplačano odškodnino. Kot s sporazumom je bil tudi s tem zneskom že izplačane odškodnine po pravnomočni odločbi denacionalizacijski upravičenec že odškodovan. Toženka bi zato morala pri zavezi tožnika ta znesek upoštevati in določeno odškodnino zmanjšati.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 4904-3/2008-MOP/2001 z dne 17. 5. 2017 se v 2. in 3. točki izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v nov postopek.

II. V preostalem se tožba zavrne.

III. Stroškovni zahtevek strank z interesom D.D., I.I. in J.J. se zavrne.

Obrazložitev

1. Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odpravil odločbo Upravne enote Ljubljana št. 301D-13/94-329 z dne 31. 7. 2009; v 2. točki določil, da je zavezanec Slovenski državni holding (SDH) dolžan skrbniku za posebni primer za upravičenca A.A. izročiti odškodnino v obveznicah družbe v višini 631.364,41 EUR v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe, za podržavljeno nepremičnino parcelo 32/3 k.o. ... (sedaj 2567, 2568 in 2569 iste k.o.), ki ustreza lastninskemu deležu na nepremičnini do 119/144-tin; v 3. točki izreka zavrnil zahtevo za denacionalizacijo parcele 32/3 k.o. ... v višini 132.639,58 EUR, ki ustreza lastninskemu deležu na nepremičnini do 25/144-tin; v 4. točki izreka zavrnil zahtevo za vrnitev parcele 32/3 k.o. ... v naravi ter za vzpostavitev lastninskega deleža na osnovnem kapitalu podjetja A., ki ga predstavlja 23.989 rednih delnic z oznako X. ali denarno izplačilo povprečne borzne cene za 23.989 rednih delnic z oznako X. na dan izplačila; v 5. točki izreka določil skrbnika za poseben primer B.B.; ter v 6. točki ugotovil, da zahteve za povračilo stroškov pritožbenega postopka niso bile vložene. V obrazložitvi je navedel, da odloča na podlagi sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 200/2014, I Up 184/2014 z dne 18. 8. 2016. Vrhovno sodišče je odpravilo sodbo sodišča prve stopnje II U 88/2013 z dne 12. 3. 2014 in odločbo toženke, ki je zavezala SDH, da na račun podržavljene nepremičnine izplača denacionalizacijskim upravičencem odškodnino v višini 164.004,02 EUR. Ugotavlja, da so sporazum št. SV 352/04 z dne 24. 3. 2004 s A. d.d. sklenili in znesek 600.000,00 EUR prejeli nekateri pravni nasledniki po C.C. in sicer ... . Navedeni predstavljajo nečake upravičenca in večino pravnih naslednikov C.C., brata upravičenca. Nadalje navaja, da A.A. ni imel otrok, imel pa je tri brate, ... ter sestro ... . Pravni nasledniki ... ter brata ... niso sklepali sporazuma, zaradi česar je v celoti v višini njihovih teoretičnih dednih deležev dolžan organ določiti odškodnino v obveznicah SDH in sicer v višini deleža 3/4 ugotovljene vrednosti oziroma 108/144. Upoštevajoč sodbo Vrhovnega sodišča pripada pravnim naslednikom C.C. odškodnina v preostanku navedenega deleža in sicer tistim pravnim naslednikom po upravičencu, ki niso sklepali in konzumirali sporazuma. V zvezi z ugotovitvijo deleža pravnih naslednikov, ki so prejeli odškodnino na podlagi sporazuma, navaja, da je imel C.C. 6 otrok, od katerih je C.C.ml. umrl brez potomcev, ... je bil stranka sklenjenega sporazuma v celoti svojega dednega deleža 6/144, pokojni ... v delu 4/144 (otroka ...), pok. ... st. v celoti svojega deleža 6/144 (otrok ... ml.) in .., poročena ..., v celoti svojega deleža 6/144 (otrok ...), skupaj v deležu 25/144, ki pomeni delež, ki ga je treba odšteti od deleža, ki bi v celoti pripadal bratu upravičenca pok. C.C. Pokojni upravičenec A.A. je torej upravičen poleg 3/4 ugotovljene vrednosti (108/144) še do razlike (36-25), do deleža 11/144-tin vrednosti, kolikor bi pripadalo pravnim naslednikom pokojnega upravičenca, ki so istočasno pravni nasledniki pokojnega C.C., ki niso sklepali sporazuma, in sicer ... (1/72), ... (1/48) in ... (1/24). Vračilo preostalega deleža v višini 25/144-tin pa je zavrnil iz razlogov, navedenih v sodbi Vrhovnega sodišča. V zvezi s trditvami zavezanca - tožnika, da je del vrednosti podržavljene nepremičnine v višini 164.006,02 EUR že izplačal skrbniku za poseben primer na podlagi pravnomočne odločbe toženke z dne 18. 10. 2011, kar bi bilo potrebno upoštevati pri določilu odškodnine, pa navaja, da je dolžan organ vsebinsko v celoti in ponovno odločiti v zadevi, kljub zatrjevani že opravljeni izvršitvi odločitve toženke z dne 18. 10. 2011, ter da so dejstva, ki jih navaja zavezanec predmet postopka izvrševanja denacionalizacijske odločbe. V zvezi z določitvijo skrbnika toženka vztraja, da je najprimernejši skrbnik B.B., ki najbolje pozna celotno zadevo. Zahtevo za denacionalizacijo v obliki vzpostavitve lastniškega deleža na osnovnem kapitalu podjetja A. ali denarno izplačilo povprečne borzne cene je zavrnil iz razloga izvedenega lastninjenja.

2. Tožnik uvodoma uveljavlja bistvene kršitve določb postopka. Toženka je ponovno odločila o pritožbah zoper odločbo prvostopnega organa z dne 31. 7. 2009, čeprav bi morala vrniti zadevo prvostopnemu organu. Ker je ravnala drugače, je tožnik prikrajšan za redno pravno sredstvo, pravico do pritožbe. Nadalje je tožnik zahteval, da se v zadevi razpiše ustna obravnava, saj so stranke navajale dejstva in predlagale dokazne listine, ki jih niso predlagale v postopku na prvi stopnji. Ker toženka ni razpisala ustne obravnave, je kršila določbo 1. točke 149. člena ZUP/86. Toženka je tudi kršila pravila postopka, ker tožniku ni dala možnosti, da se opredeli do navedb vlagateljev zahteve iz vlog, ki so mu bile vročene 22. 5. 2017. Toženka je kršila tudi določbe postopka pri postavitvi skrbnika za poseben primer. Toženka je napačno ugotovila dejansko stanje, ker se je ukvarjala z dejstvi, ki se tičejo dednega postopka. V spisu se nahaja sklep o dedovanju Okrajnega sodišča O 123/55 z dne 21. 5. 1955 in II D 649/2002 z dne 14. 10. 2009, zato upravni organ nima nobenih pristojnosti v zvezi z morebitnimi spori med zakonitimi dediči. Zgrešeno je stališče toženke, da je ugotavljanje pravnih naslednikov upravičenca predhodno vprašanje po določbi 144. člena ZUP/86. Dediči so že ugotovljeni, o tem obstaja pravnomočen sklep sodišča. Res je Vrhovno sodišče zapisalo, da bo moral upravni organ kot predhodno vprašanje razčistiti, kdo so pravni nasledniki upravičenca, vendar lahko upravni organ ob ustrezni in utemeljeni obrazložitvi drugače odloči. Toženka se spušča v deleže pravnih naslednikov po C.C., ki je zgolj eden izmed štirih zakonitih dedičev, kar kaže na nerazumevanje osnovnih določb ZDen, saj je bilo premoženje podržavljeno A.A. kot upravičencu po 9. členu ZDen in ne njegovim bratom in sestram. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno tudi glede deleža, do katerega je upravičenec A.A. še upravičen. Matematični izračun izhaja iz predpostavke, da upravičencu pripada odškodnina, ki je odvisna od deležev njegovih dedičev, kar seveda ni pravilno. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno tudi glede obsega odškodnine, ki je sploh lahko predmet odločanja. Toženka je kljub izrecnemu opozorilu tožnika, da je na podlagi njene pravnomočne odločbe z dne 18. 10. 2011 že 3. 10. 2012 izplačal odškodnino v višini 164.004,02, to dejstvo kratkomalo ignorirala. Svojo odločitev je obrazložila, kot da bi šlo za upravno izvršbo, saj se sklicuje na določbe 281. člena in 283. člena ZUP/86, kar je seveda popolnoma zgrešeno. Prostovoljna izvršitev pravnomočne odločbe po naravi stvari izključuje kakršnokoli izvršbo. Dejansko stanje zadeve ni bilo ugotovljeno tudi glede vprašanja usode že izplačanega dela odškodnine v višini 600.000,00 EUR. Upravni organ je nekritično sledil izjavam nekaterih dedičev, da denarja niso prejeli. Tožnik ima glede tega resne pomisleke. Toženka teh dejstev ni ugotavljala, čeprav imajo težo in so relevantni pri odločitvi o stvari. Toženka je zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja odločila tudi v nasprotju z materialnim pravom. Napačno je ocenila pravno naravo sporazuma z dne 24. 3. 2004. Jasno je, da je tedanji zavezanec za vrnitev nepremičnine izplačal milijonski znesek izključno zaradi postopka denacionalizacije, ki ga je oviral v procesu lastninskega preoblikovanja. To ugotavlja tudi Vrhovno sodišče. Drugačna razlaga pomeni sprevračanje dejstev. Ker je A. že izplačal večji del odškodnine pravnim naslednikom, je naloga toženke, da odloči le o razliki do polne vrednosti. Vprašanje, ali so se dediči dogovorili ali ne o delitvi izplačanega zneska, za ta sodni postopek ni pomembno. Toženka je napačno uporabila določbe ZDen, ker je odločila o neke vrste materialni pravici dedičev, čeprav te pravice nimajo. Glede na dejstvo, da je bila nepremičnina v večjem delu 600.000,00 EUR izplačana leta 2004, manjši del v višini 164.004,02 EUR, pa leta 2012, upravičencu iz tega naslova ne pripada nobena odškodnina več. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter da sodišče samo odloči o stvari in zahtevo za izplačilo odškodnine zavrne. Podrejeno pa vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila.

4. Stranka z interesom D.D. v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe, razen za 3. točko izreka, za katero soglaša, da se odpravi, ker vprašanje 600.000 EUR odškodnine ni vprašanje dedičev po A.A., ampak le strank sporazuma. Predlaga povrnitev stroškov postopka.

5. Stranke z interesom E.E., F.F., G.G., H.H. soglašajo z razlogi organa, ki upošteva razloge sodbe Vrhovnega sodišča in predlagajo zavrnitev tožbe.

6. Stranki z interesom I.I. in J.J. predlagata zavrnitev tožbe in zahtevata povrnitev stroškov postopka.

7. Stranka z interesom B.B. predlaga odpravo odločbe.

8. Stranka z interesom K.K. predlaga zavrženje tožbe.

K točki I:

9. Tožba je deloma utemeljena.

10. Uvodoma je poudariti, da je toženka z izpodbijano odločbo odločila na podlagi sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 200/2014, I Up 184/2014 z dne 18. 8. 2016, na katere stališča je bila vezana. Tudi Upravno sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe v skladu z materialnimi stališči, ki jih je navedlo Vrhovno sodišče v citirani sodbi.

11. Ni sporno v zadevi, da je bil denacionalizacijski upravičenec A.A. lastnik podržavljene nepremičnine 32/3 k.o. ..., v ocenjeni vrednosti 764.004,02 EUR. Navedena nepremičnina je predmet odločanja v obravnavani denacionalizacijski zadevi. Sporno pa je, do kolikšnega zneska za podržavljeno nepremičnino, v obliki obveznic tožnika, je pokojni denacionalizacijski upravičenec še upravičen do izplačila, iz razloga, ker je bila nekaterim njegovim pravnim naslednikom na podlagi sporazuma že izplačana odškodnina, in ker je tožnik kot zavezanec deloma že plačal določen znesek po pravnomočni odločbi.

12. Vrhovno sodišče je v svoji sodbi poudarilo, da odškodnina, ki so jo za razpolaganje s sporazumom stranke sporazuma prejele, ne more pomeniti drugega kot v odškodnini izraženo nadomestno obliko vračanja za vrnitev v naravi. Stranke sporazuma so tako na račun svojih upravičenj kot pravne naslednice denacionalizacijskega upravičenca za obravnavano nepremičnino že prejele odškodnino. Če je tako, v obsegu vračanja, ki odpade nanje kot morebitne pravne naslednice upravičenca, denacionalizacijska zahteva ne more biti utemeljena (točka 18 sodbe). Tožnik glede na navedeno nima prav, da bi moral organ upoštevati pri odmeri odškodnine A.A. za podržavljeno nepremičnino celoten znesek, ki ga je A. izplačal na podlagi sklenjenega sporazuma nekaterim njegovim pravnim naslednikom. Navodila Vrhovnega sodišča so bila jasna. V točki 28 sodbe Vrhovno sodišče napotuje, da bo morala toženka v ponovnem postopku glede na specifično situacijo, v kateri so nekateri morebitni pravni nasledniki upravičenca na račun denacionalizacije obravnavane nepremičnine že prejeli odškodnino, kot predhodno vprašanje razrešiti, kdo so pravni nasledniki (dediči) upravičenca. Če se bo izkazalo, da so med njimi tudi tisti, ki so prejeli odškodnino na podlagi sporazuma SV 352/04 z dne 24. 3. 2004, bo morala ugotoviti njihove dedne dežele in v tem obsegu upoštevati odškodnino, ki so jo po navedenem sporazumu prejeli. Za ta del bo morala zmanjšati znesek odškodnine v obveznicah, ki jo je SDH še dolžan upravičencu. To morebitno zmanjšanje se bo odrazilo v znesku, ki bo naveden v izreku denacionalizacijske odločbe. Razlogi za tako zmanjšanje in obračun, iz katerega bo razvidno, na račun katerih pravnih naslednikov je odškodnina zmanjšana, bodo morali biti v skladu s stališči v tej sodbi pojasnjeni v obrazložitvi odločbe, tako da bo zapuščinsko sodišče, ki bo v nadaljevanju odločalo o dedovanju vrnjenega premoženja, te okoliščine lahko upoštevalo pri svoji odločitvi.

13. Toženka je zato pravilno po stališču Vrhovnega sodišča pri višini odškodnine, ki jo je tožnik dolžan izplačati denacionalizacijskemu upravičencu, upoštevala le deleže tistih pravnih naslednikov, ki naj ne bi pridobili pravic iz sporazuma.

14. Po izračunu organa naj bi se celotna odškodnina zmanjšala za 25/144-tin, kolikor naj bi znašali deleži že odpravljenih pravnih naslednikov, ki so bili stranke sporazuma. Da je ta delež že odpravljenih pravnih naslednikov napačno ugotovljen (ker npr. niso vanj vključeni pravni nasledniki, ki so tudi podpisali sporazum), tožnik ne ugovarja. Toženka je pri ugotavljanju višine odškodnine, do katere je upravičen denacionalizacijski upravičenec A.A., iz razloga sklenjenega sporazuma s A., ravnala v skladu s stališči Vrhovnega sodišča. Neutemeljeni so zato vsi ugovori tožnika, ki se nanašajo na ugotavljanje dedičev, kar ni stvar denacionalizacijskega postopka, in vsi ostali ugovori v zvezi s tem. Toženka ni odločala o materialni pravici dedičev, pač pa o višini odškodnine, do katere je upravičen A.A. Ker pa je bil po svojih pravnih naslednikih (nekaterih) delno odškodovan, je to po navodilu Vrhovnega sodišča pravilno upoštevala in zato sodišče ocenjuje njeno odločitev kot pravilno.

15. Utemeljen pa je tožnikov ugovor, da bi morala toženka pri zavezi tožnika za izplačilo odškodnine (nepremičnina je ovrednotena v višini 764.004,02 EUR), upoštevati tudi že izplačano odškodnino v višini 164.004,00 EUR (pravnomočna odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 4904-3/2008/71 z dne 18. 10. 2011) dne 3. 10. 2012. Kot s sporazumom je bil tudi s tem zneskom že izplačane odškodnine po pravnomočni odločbi denacionalizacijski upravičenec A.A. že odškodovan. Toženka bi zato morala pri zavezi tožnika ta znesek upoštevati in določeno odškodnino zmanjšati.

16. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj toženka upošteva stališče sodišča v zvezi s spornim zneskom, za katerega je zavezala tožnika, da ga izplača, upošteva pa naj tudi procesne pravice tožnika in mu omogoči, da se izjasni v zvezi z listinami nasprotnih strank, ki mu jih je vročila 22. 5. 2017. Presodi pa naj tudi, ali je za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebno razpisati v zadevi ustno obravnavo.

17. Ker je dejansko stanje v postopku nepravilno ugotovljeno ter je bilo posledično tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke v 2. in 3. točki izreka nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v tem delu odpravilo ter zadevo v istem obsegu na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

K točki II:

18. Tožba zoper 1., 4., 5. in 6. točko izreka ni utemeljena.

19. Sodišče ne more slediti tožniku, da toženka kot drugostopenjski organ v obravnavani zadevi ne bi mogla meritorno odločiti (ugovor kršitve pravice do pritožbe). Navedeno pristojnost ima toženka v določbi drugega odstavka 251. člena ZUP. V obravnavani zadevi je toženka, po sodbi Vrhovnega sodišča, ki je vsebovala napotke, kako odločiti, dopolnila dejansko stanje in z izpodbijano odločbo rešila zadevo drugače, kot je bila rešena z odločbo prve stopnje. Sodišče posledično tožbi zoper 1. točko izreka ni ugodilo.

20. Tožnik s tožbo izpodbija tudi 4. točko izreka, čeprav vsebinskih ugovorov zoper odločitev v tej točki ne navaja. Sodišče je zato posledično tožbo v tem delu zavrnilo. Zoper odločitev v 5. točki izreka - odločitev o skrbniku za poseben primer - tožnik navaja, da je toženka kršila določbe postopka. Meni, da bi moral organ, ob dejstvu, da se vlagatelji ne morejo zediniti o skrbniku, v skladu s tretjim odstavkom 67. člena ZDen postopati v skladu z zakonom, ki ureja skrbništvo. Sodišče ne šteje, da tožnik izkazuje pravovarstveno potrebo v zvezi s postavitvijo osebe, ki izvršuje funkcijo skrbnika za poseben primer, zato je tožbo zavrnilo. Tožnik pa ne postavlja vsebinskih ugovorov tudi zoper 6. točko izreka, zato je tudi v tem okviru sodišče tožbo zavrnilo.

21. Glede na navedeno je sodišče tožbo v 1., 4., 5. in 6. točki izreka zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba v tem delu pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki III:

22. Odločitev o stroških postopka strank z interesom temelji na določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v upravnem sporu se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače - 22. člen ZUS-1). Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Stranke z interesom so predlagale zavrnitev tožbe, torej je bil njihov interes na strani toženke in ker v obravnavanem postopku ni bilo tako odločeno, do stroškov postopka niso upravičene.