Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 929.035,00 tolarjev odškodnine za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo, z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od posameznih zneskov, ki so navedeni v izreku sodbe, do plačila. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo. Poleg tega je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožnica poškodovala pri delu dne 27.7.1993, ko je hotela odpreti okno, a ji je to zaradi pokvarjenega vijaka padlo na glavo. V zvezi s tem dogodkom je tožnica trpela premoženjsko in nepremoženjsko škodo, za katero je bila krivdno odgovorna gospodarska družba M., ki je malomarno vzdrževala okna. Ker ima ta zavarovano odgovornost pri toženi stranki, je slednja neposredno odgovorna tožnici. Premoženjsko škodo zaradi izgubljenega zaslužka je priznalo sodišče v znesku 49.035,00 tolarjev, za nepremoženjsko škodo pa je prisodilo pravično odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 400.000,00 tolarjev, za strah 80.000,00 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 400.000,00 tolarjev.

Proti tej sodbi sta se pritožili tožeča in tožena stranka. Tožnica je trdila, da je prisojena odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode prenizka, tožena stranka pa je trdila, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem previsoka, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa sploh neutemeljena. Toda sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo ter odločilo, naj vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Proti zavrnilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča, ki je pravnomočno potrdilo zavrnitev tožbenega zahtevka za nepremoženjsko škodo, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodb sodišča druge in prve stopnje ter prisoditev vse zahtevane odškodnine. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem navaja, da je imela tožnica hujše bolečine na mestu udarca, po nekaj urah pa so se pojavile tudi bolečine v obliki srednje hudih glavobolov, ki so trajali pet dni, nato so štirinajst dni pojemali, v kronični obliki pa so se občasno pojavljali vse do danes in bodo tudi v bodoče, pri čemer je treba upoštevati, da je bila tožnica ob nesreči stara 31 let. Iz izvedenčevega mnenja sicer izhaja, da je imela tožnica migrenske glavobole že pred poškodbo, toda večina glavobolov, ki jih ima sedaj in jih bo imela, je vendarle posledica nesreče. Sodiščema prve in druge stopnje tudi očita, da sta premalo upoštevali tožničine neugodnosti v času zdravljenja, od kirurške oskrbe rane na glavi, do trikratnega EEG-ja, scintigrafije možganov, številnih pregledov pri nevrologu in izbranem zdravniku, do uživanja različnih zdravil. V zvezi s strahom poudarja, da je tožnica prestajala dolgotrajen strah zaradi tega, ker se je bala, kako bo v prihodnje opravljala svoje delo v službi, da je trajal strah vse do 1.12.1994, ko je tožnica nehala delati s skrajšanim, 4 urnim delovnim časom. Pri odmeri odškodnine zaradi posledic, ki jih tožnica trpi v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa tožnica navaja, da sta sodišči povsem prezrli izvedenčevo mnenje, iz katerega izhaja, da ima tožnica poškodbeno depresijo in nevrozo, kar zmanjšuje njene življenjske sposobnosti in tožnici povzroča duševne bolečine. Poudarja, da je pred poškodbo aktivno živela, opravila vse gospodinjsko delo in kolesarila, sedaj pa ji morata pomagati mož in hči. Tudi daljše sprehode je morala opustiti, ker se hitreje utrudi in ne prenaša sonca in vročine, kar vpliva tudi na njeno delo, v katerega mora vlagati več naporov. Na koncu poudarja, da je od nesreče minilo že šest let in da ji zavarovalnica doslej še in plačala nobene odškodnine.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je dopustno vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov (385. člen ZPP 1977), pri čemer je v tretjem odstavku 385. člena izrecno prepovedan preizkus ugotovljenega dejanskega stanja. Tožeča stranka se ob uveljavljanju zmotne uporabe materialnega prava sklicuje na nekatere opise v izvedenčevem mnenju, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje ocenili kot verjetne in ne kot prepričljive in gotove, zato tega v reviziji ne more uveljavljati. Prav tako ne more izpodbijati tistih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, ki se nanašajo na prenehanje določenih težav. Ker je revizijsko sodišče vezano na ugotovitev in na oceno dejanskega stanja, ki sta jo opravili sodišče prve in druge stopnje, pri odmeri odškodnine ni moglo upoštevati revizijskih trditev, češ da bo tožeča stranka v prihodnje trpela pogoste glavobole, saj sta sodišči prve in druge stopnje v sodbah izrecno zapisali, da sodišča ni prepričala, da bi bili njeni glavoboli zaradi poškodbe tudi v bodoče pogostejši in intenzivnejši. Prav tako ni moglo upoštevati trditve, da sta sodišči prezrli izvedenčevo mnenje, iz katerega izhaja, da ima tožnica poškodbeno depresijo in nevrozo, saj sta jo sodišči prve in druge stopnje že upoštevali pa je sodišče druge stopnje izrecno zapisalo, da je bila ta začasna in da je ni mogoče upoštevati pri bodočih duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ker je po izvedenčevem mnenju na tem področju prišlo do izdatnega izboljšanja in je izboljšanje še pričakovati, ko bo tožničina poškodba s posledicami ocenjena in bo dobila sodni epilog.

V zvezi z revizijskimi poudarki o tožničinih težavah, ki sta jih ugotovili tudi sodišči prve in druge stopnje, pa je treba pojasniti, da sta sodišči za ugotovljeni obseg škode pravilno uporabili materialno pravo, zlasti določila 200. in 203. člena ZOR. Ob objektivizaciji tožničinega subjektivnega trpljenja sta pravilno uporabili pravni standard pravične odškodnine, ko sta ob upoštevanju družbenih razmer v danem času in kraju ter ob upoštevanju podobnih primerov v sodni praksi prisodili kot pravično odškodnino za tožničine telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja 400.000,00 tolarjev, za prestani primarni in sekundarni strah 80.000,00 tolarjev in za duševne bolečine, ki se kažejo kot posledica tožničine zmanjšane življenjske aktivnosti zaradi tega, ker ne prenaša več vročine in močne svetlobe, kar jo moti tako pri delu kot v vsakdanjem življenju, 400.000,00 tolarjev.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in da sta utemeljeno zavrnili tožbeni zahtevek, ki presega prisojeno odškodnino. Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je to po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo. Glede na to, da revizija ni bila utemeljena, je po prvem odstavku 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977 zavrnilo tudi predlog tožeče stranke za povrnitev revizijskih stroškov.