Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači med 90 % in 85 % osnovne plače za določeno delovno mesto ni utemeljen, saj je tožnica v vtoževanem obdobju prejemala plačo po količniku za izračun osnovne plače, določenem v odločbi tožene stranke, zoper katero se ni pritožila. Ker je odločba s tem postala dokončna in pravnomočna, je sodišče nanjo vezano.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu: - razveljavi v točki 2. izreka, - spremeni v 1. točki, 1. odstavku 3. točke, 4. in 5. točki izreka tako, da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači za čas od 1. 1. 2003 do 30. 9. 2004, odvesti ustrezne davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto zneske in sicer za obdobje od 1. 1. 2003 do 30. 9. 2003 od vsakomesečnega bruto zneska 68,49 EUR, za obdobje od 1. 10. 2003 do 30. 6. 2004 od vsakomesečnega bruto zneska 68,82 EUR, za obdobje od 1. 7. 2004 do 31. 8. 2004 od vsakomesečnega bruto zneska 70,54 EUR in za obdobje od 1. 9. 2004 do 30. 9. 2004 od bruto zneska 70,56 EUR.

Tožeča stranka je dolžna povrniti stroške postopka, in sicer toženi stranki v znesku 719,12 EUR in stranskemu intervenientu v znesku 315,13 EUR, v roku 15 dni od prejema pisnega odpravke sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila. Svoje stroške postopka krije sama.“ Tožeča stranka je dolžna povrniti pritožbene stroške toženi stranki v znesku 140,45 EUR in stranskemu intervenientu v znesku 117,05 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila. Svoje pritožbene stroške krije sama.

Revizija se dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini obračunane bruto razlike plače za obdobje od 1. 1. 2003 do 30. 9. 2004 in sicer za obdobje od 1. 1. 2003 do 30. 9. 2003 v bruto znesku 68,49 EUR za posamezni mesec iz tega obdobja, za obdobje od 1. 10. 2003 do 30. 6. 2004 v bruto znesku 68,82 EUR za posamezni mesec iz tega obdobja, za obdobje od 1. 7. 2004 do 31. 8. 2004 v bruto znesku 70,54 za posamezni mesec iz tega obdobja in za obdobje od 1. 9. 2004 do 30. 9. 2004 v bruto znesku 70,56 EUR (1. točka izreka sodbe), nadalje je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v enaki višini kot jo vtožuje tožeča stranka (2. točka izreka), toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači za obdobje od 1. 1. 2003 do 30. 9. 2004 in sicer za obdobje od 1. 1. 2003 do 30.9.2003 v bruto znesku 68,49 EUR za posamezni mesec navedenega spornega obdobja, za obdobje od 1. 10. 2003 do 30. 6. 2004 v bruto znesku 68,82 EUR za posamezni mesec navedenega spornega obdobja, za obdobje od 1. 7. 2004 do 31. 8. 2004 v bruto znesku 70,54 EUR za posamezni mesec navedenega spornega obdobja in za obdobje od 1. 9. 2004 do 30. 9. 2004 v bruto znesku 70,56 EUR, plačati od navedenih zneskov predpisane davke in prispevke za vsak mesec spornega obdobja (1. odstavek 3. točke izreka), v presežku – za zahtevano plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov razlike plače za vsak mesec spornega obdobja, od zapadlosti 6. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila – je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. odstavek 3. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 732,94 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila (4. točka izreka), medtem ko tožena stranka in stranski intervenient sama krijeta svoje stroške postopka (5. točka izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo sta se zoper ugodilni del sodbe pravočasno pritožila tožena stranka in stranski intervenient vsak s svojo pritožbo. Pritožbi vlagata iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti in naloži tožeči stranki v plačilo pravdne stroške ter da dopusti revizijo, v kolikor bo potrdilo odločitev prvostopnega sodišča. Pritožbi prvenstveno ugovarjata odločitvi sodišča prve stopnje, da gre za čisto denarno terjatev, ker v odločbah in sklepih tožene stranke o določitvi količnika plače za tožečo stranko ni izrecno navedeno, da se osnovna plača obračunava po 5.a členu ZPDJVZ. Nesporno med pravdnima strankama je, da je tožeča stranka vedela, da ji je določen osnovni količnik za določitev plače glede na tarifno prilogo Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v VI. tarifni prilogi za delavce, za katere velja 5.a člen Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPDJVZ in ne po 14. členu citiranega zakona. Sodišče bi tako lahko presojalo zakonitost določitve plače le, če bi tožnica s predmetnim tožbenim zahtevkom izrecno uveljavljala tudi razveljavitev odločb, s katerimi ji je bila določena plača oziroma je bil določen količnik za določitev osnovne plače, česar pa tožeča stranka ni storila. Ker je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek oblikovala kot denarni zahtevek, bi ga moralo sodišče kot neutemeljenega zavrniti. Odločitev sodišča tudi ni pravilna glede uporabe 5.a oziroma 14. člena ZPDJVZ. Določba 5.a člena ZPDJVZ ni bila izrecno ukinjena niti z ZOFVI, ki v ureditev plač učiteljev ni posegal niti z leta 1994 sprejetim Zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti, ki je izrecno ukinjal določene člene ZPDJVZ in je tako 5.a člen ostal v veljavi. Pritožba se ne strinja tudi z razlogovanjem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi o možnosti napredovanja delavcev z neustrezno izobrazbo, saj 2. odstavek Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih in šolah (Ur. l. RS, št. 41/94 in nasl.) izrecno določa, da na delovnem mestu lahko v višji plačilni razred napreduje zaposleni, ki ima zahtevano strokovno izobrazbo za delovno mesto, na katerem je zaposlen. Res je, da so delavci, ki lahko delo opravljajo naprej po 146. členu ZOFVI, posebna kategorija delavcev, vendar je logično in sistematično nemogoče, da bi ti delavci šteli za napredovanje kot delavci, ki imajo zahtevano strokovno izobrazbo, za izračun plače pa kot delavci, ki nimajo zahtevane strokovne izobrazbe, zato zanje ni mogoče uporabiti za obračun plače določbe 14. člena ZPDJVZ. Stranski intervenient tudi predlaga, da sodišče v predmetni zadevi dopusti revizijo, v kolikor bo pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta. Navaja, da je pri vseh delovnih sodiščih v Republiki Sloveniji vloženih večje število tožb, kjer je med pravdnima strankama sporno isto pravno vprašanje, Kljub temu, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svoji odločitvi opr. št. VIII Ips 332/2007 delno že odločalo o podobnem zahtevku, pa je pričakovati neenotnost s sodno prakso sodišč prve stopnje v tovrstnih sporih, saj so v delovnih sporih, ki so v teku pred sodišči prve stopnje podani nekateri ugovori, ki v že pravnomočno zaključenem postopku s strani tožene stranke oz. stranskega intervenienta na strani tožene stranke niso bili uveljavljani. Glede na to in glede na to, da se je sodišče odločilo, da bo na podlagi 79. člena (pravilno 40. člena) ZDSS-1 izvedlo vzorčne postopke za vsako šolo kot toženo stranko posebej, bi odločitev višjega sodišča imela tako posledice glede temelja tožbenega zahtevka tudi v drugih individualnih delovnih sporih, zato stranski intervenient meni, da je dopustitev revizije smiselna in utemeljena, saj je pričakovati od Vrhovnega sodišča Republike Slovenije odločitev o pomembnem pravnem vprašanju.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem je prerekala pritožbene navedbe in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške odgovora na pritožbo. Meni, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo ob pravilnem upoštevanju določb 5.a in 14. člena ZPDJVZ. Navaja, da sta od uveljavitve ZOFVI dalje, torej od 15. 3. 1996 v sistemu vzgoje in izobraževanja kot neustrezni zaposleni dve skupini delavcev, ki nimajo ustrezne strokovne izobrazbe in sicer zaposleni za določen čas po 6. odstavku 109. člena ZOFVI ter zaposleni za nedoločen čas po 1. odstavku 146. člena ZOFVI in ni nobenega razloga, da se obema skupinama ne bi obračunavale plače po določbi 2. odstavka 14. člena ZPDJVZ. Od 15. 3. 1996 strokovnim delavcem zaposlenim po 1. odstavku 146. člena ZOFVI obračunavanje plač po 1. odstavku 5.a člena ZPDJVZ ni ustrezno, saj niso več razporejeni na delovna mesta, za katera je predpisana višja ali visoka izobrazba, temveč so razporejeni na delovna mesta, za katera je predpisana izključno visoka izobrazba in ker je 5.a člen ZPDJVZ tudi pred uveljavitvijo ZOFVI za te zaposlene veljal pogojno, in sicer če je bil ta način obračunavanja plače za njih ugodnejši od kakšnega drugega. Tožeča stranka svoj zahtevek uveljavlja iz razloga, ker ji plača ni bila določena in izplačana skladno z zakonskimi določbami, ki veljajo zanjo in druge zaposlene z enakimi dejanskimi okoliščinami, o čemer je nenazadnje že odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 332/2007. Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v delu, v katerem je tožeča stranka uspela in v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih pritožbi očitata in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo napačno odločitev.

Pritožbi utemeljeno uveljavljata, da je sodišče prve stopnje zmotno obravnavalo tožbeni zahtevek, kot denarno terjatev iz delovnega razmerja, ki jo lahko delavec uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem po določbi 4. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02).

Tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtožuje razlike v plači na podlagi pravnomočnih sklepov, izdanih na podlagi 5.a člena Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno – izobraževalnih zavodih (ZPDJVZ, Ur. l. RS, št. 16/92, 42/93) ter tarifne priloge h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 42/94 in naslednji), izplačanih plač in plačami, ki naj bi ji pripadale na podlagi določbe 2. odstavka 14. člena ZPDJVZ, saj je prejemala 85 % osnovne plače, določene za delovno mesto, na katerem je delala, namesto 90 %, kar je po njenem stališču pravilno. Tako mesečno prikrajšanje v višini 5 % vtožuje v tem individualnem delovnem sporu.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena že pred uveljavitvijo Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96), da je diplomirala na Pedagoški akademiji Univerze v Mariboru in dobila naziv predmetna učiteljica za slovenščino in nemščino, da je opravila strokovni izpit za učitelja predmetnega pouka. Tako je tožnica izpolnjevala pogoje za zasedbo delovnega mesta učitelja na podlagi določbe 146. člena ZOFVI.

Med strankama ni sporno, da je tožnica v vtoževanem obdobju to je od 1. 3. 2003 do 30. 9. 2004 prejela izplačane plače v višini koeficientov določenih v sklepih o določitvi osnovne plače, ki so postali dokončni in so veljali v spornem obdobju. Iz sklepov, ki se nahajajo v prilogah B spisa, izhaja, da so vsi vsebovali pravni pouk in imeli v preambuli določeno, da so izdani na podlagi Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti, Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno – izobraževalnih zavodih in kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja. V pravnem pouku je bilo določeno, da lahko delavec ugovarja v 15 dneh od njegove vročitve pri svetu zavoda. Pred 1. 1. 2003, ko je stopil v veljavo Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), je bilo varstvo pravic delavcev urejeno s staro delovnopravno zakonodajo in sicer z Zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis). Ta je v 80. členu določal, da ima delavec pravico do ugovora zoper sklepe pred pristojnim organom pri delodajalcu. Ugovor je lahko vložil v 15 – dneh od vročitve odločbe, s katero je bila kršena njegova pravica, oz. ko je izvedel za kršitev pravice. V 83. členu je ZTPDR določal, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen, če je šlo za denarne terjatve. S 1. 1. 2003 je stopil v veljavo ZDR, ki je v 204. členu uredil uveljavljanje pravice delavca pri delodajalcu in sodno varstvo. Po 1. odstavku tega člena ima delavec, ki meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, pravico zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oz. svoje obveznosti izpolni. Če delodajalec v 8 dneh po vročeni pisni zahtevi delavca, ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oz. ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oz. odpravo kršitve s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Ne glede na ta rok pa lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-D, Ur. l. RS, št. 79/2003), s katerim je bil spremenjen 48. čl. ZOFVI, to je od 13. 8. 2003, pa imajo delavci v vzgoji in izobraževanju pravico vložiti pritožbo na svet javnega vrtca oz. šole v primeru, ko lahko v skladu z zakonom, ki ureja delovno razmerje, zahtevajo sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Rok za vložitev pritožbe je osem dni od dneva, ko v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, teče rok za vložitev zahteve za sodno varstvo. Svet javnega vrtca oz. šole mora o pritožbi delavca odločiti v 30 – dneh od vložitve pritožbe. Če delavec ni zadovoljen z dokončno odločitvijo sveta javnega zavoda oz. šole oziroma le-ta ne odloči v roku iz prejšnjega odstavka, lahko delavec v roku 30 dni zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Ne glede na določbe 2., 3. in 4. odstavka tega člena, lahko delavec uveljavlja pravice neposredno pred pristojnim sodišče v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, kot je to določeno v 1. členu ZOFVI-D, oz. spremenjenem 48. členu ZOFVI. Tako bi, glede na navedene zakonske določbe, morala tožnica zoper sklepe, s katerimi so ji bili v spornem obdobju določeni koeficienti za določitev osnovne plače, vložiti ugovore na svet zavoda in šele potem, v kolikor ugovorom ne bi bilo ugodeno, bi imela pravico vložiti tožbo na sodišče v okviru prej navedenih rokov. V sklepu o določitvi osnovne plače, je bil določen skupni koeficient, ki je predstavljal seštevek posameznih koeficientov, pri čemer je bil osnovni koeficient določen na podlagi upoštevanja določb 5.a člena ZPDJVZ in tarifnega dela kolektivne pogodbe dejavnosti, ostali koeficienti pa so bili določeni glede na dejansko opravljanje dela in sicer so bili nekateri določeni v fiksnem količniku, nekateri pa v odstotkih od količnika, tako da uporaba določbe 5.a člena ZPDJVZ ni vplivala na skupni koeficient v enakem odstotku kot na osnovni koeficient. Tako stališče sodišča prve stopnje, da gre za čisti denarni zahtevek, ker tožnica ne izpodbija samih koeficientov, na podlagi katerih ji je bila odmerjena plača, pač pa zahteva razliko v plači neposredno na podlagi zakona, ker je bil uporabljen napačen člen zakona, ni utemeljeno. Plača tožnici ni bila izplačevana in tudi ni mogla biti izplačevana direktno na podlagi zakona, ampak na podlagi sklepov, v katerih so bili poleg osnovnega količnika upoštevani tudi ostali elementi plače, določeni v zakonu in kolektivni pogodbi. Ti sklepi so dokončni, saj jih tožnica ni izpodbijala, zato je nanje vezano tudi sodišče pri svoji odločitvi. Ker iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnica ves čas spornega obdobja prejemala plače izračunane na podlagi koeficientov določenih v sklepih o določitvi osnovne plače, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnica je namreč prejela izplačano vse, kar ji je pripadalo na podlagi dokončnih sklepov o določitvi osnovne plače, upoštevaje osnovni koeficient in vse dodatke, tako da je bila plača izračunana na podlagi skupnega koeficienta. Tako je tožnica dobila izplačano plačo pravilno obračunano na podlagi dokončnih sklepov o določitvi plače. Mimo dokončnih sklepov pa tožnica ne more uspešno za čas njihove veljavnosti zahtevati izplačila na drugi pravni podlagi, saj sklepov ni izpodbijala.

Na ostale pritožbene navedbe o vprašanju, ali je pravilno v primeru tožnice uporabiti določbe 5.a člena ali 2. odstavka 14. člena ZPDJVZ, pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker to za rešitev predmetnega spora ni pravno pomembno, saj sodišče ne more presojati odločitev delodajalca po vsebini glede na to, da so sklepi o določitvi plače dokončni in pravnomočni (1. odstavek 360. člena ZPP).

Glede na to, da je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, je bilo potrebno sodbo v 2. točki izreka razveljaviti. Pobotni ugovor tožene stranke je bil namreč le eventualen – torej, naj se obravnava le v primeru, če bo ugodeno tožbenemu zahtevku.

Ker se je glede na zgornjo odločitev spremenil tudi uspeh v postopku, saj tožnica s svojo tožbo ni uspela, je moralo pritožbeno sodišče spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Pri tem je upoštevalo določbo 1. odstavka 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in stranskemu intervenientu povrniti stroške. Pri odločanju o stroških je upoštevalo določbo 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo tisti stroški, ki so bili potrebni za pravdo. Sodišče je stroške odmerilo skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/03), ki se na podlagi 16. člena Zakona o Državnem pravobranilstvu (ZDPra, Ur. l. RS, št. 20/97 in nasl. ) uporablja tudi pri zastopanju Državnega pravobranilstva. Pritožbeno sodišče je priznalo stroške toženi stranki in stranskemu intervenientu po predloženem stroškovniku. Toženi stranki je kot potrebne priznalo stroške odgovora na tožbo – 200 točk, za pristop na prvi narok za glavno obravnavo - 200 točk, odsotnost iz pisarne v času potovanje 120 točk, za prvo pripravljalno vlogo - 200 točk in za trajanje naroka 50 točk, za drugo pripravljalno vlogo – 150 točk, za pristop drugi narok za glavno obravnavo 100 tč., za odsotnost iz pisarne v času potovanja 120 točk in za trajanje naroka 50 točk, za končno poročilo stranki 50 točk, 2 % za materialne stroške in 20 % DDV na odvetniške storitve, tako da priznani potrebni stroški tožene stranke, ki jih ji je dolžna povrniti tožnica znašajo 719,12 EUR. Kot potrebne stroške je sodišče stranskemu intervenientu priznalo stroške za sestavo prve pripravljalne vloge v višini 200 točk, stroške za pristop na prvi narok za glavno obravnavo – 200 točk in za trajanje naroka 50 točk, za drugo pripravljalno vlogo 150 točk, za drugi narok za glavno obravnavo 100 točk ter za trajanje naroka 50 točk, in 2 % materialnih stroškov. Tako priznani stroški stranskega intervenienta, ki mu jih je dolžna povrniti tožnica znašajo 351,13 EUR.

Pritožbeno sodišče je moralo odločiti tudi o priglašenih pritožbenih stroških in sicer je glede na uspeh s pritožbo tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki in stranskemu intervenientu povrniti pritožbene stroške in sicer za sestavo pritožbe tožene stranke 250 točk, 2 % administrativnih stroškov in 20 % DDV na odvetniške storitve, tako da potrebni stroški tožene stranke, ki ji jih je dolžna povrniti tožeča stranka znašajo 140,45 EUR, stroški stranskega intervenienta, ki jih je dolžna povrniti tožeča stranka pa predstavljajo 250 točk za sestavo pritožbe in 2 % administrativnih stroškov, tako da je tožeča stranka dolžna stranskemu interveninentu povrniti potrebne stroške v višini 117,05 EUR.

Pritožbeno sodišče je pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta ugodilo na podlagi določbe 4. točke 358 člena ZPP, za odločitev o stroških postopka pa je imelo podlago v določbi 2. odstavka 165. člena ZPP.

V tem individualnem delovnem sporu ne gre za nobenega od primerov iz 1. do 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), v katerih je revizija dovoljena že na podlagi samega zakona, zato je moralo pritožbeno sodišče odločiti o tem, ali bo revizijo dopustilo. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/08) pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V tej zadevi gre po oceni pritožbenega sodišča za pomembno pravno vprašanje, saj je potrebno upoštevati, da je v tem individualnem delovnem sporu izveden vzorčni postopek na podlagi 40. člena ZDSS-1 in da je poleg zadev, v katerih je postopek prekinjen zaradi vzorčnega vodenja te zadeve, vloženih še veliko število istovrstnih tožb, v katerih se tožbeni zahtevki opirajo na enako ali podobno dejansko in pravno podlago pred vsemi delovnimi sodišči prve stopnje. Poleg navedenega je potrebno tudi upoštevati, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zvezi s tožbenim zahtevkom, ki se je opiral na isto pravno podlago kot tožbeni zahtevek v tem individualnem delovnem sporu, že izdalo sodbo, v kateri je potrdilo odločitev nižjih sodišč, ki sta tožbenemu zahtevku ugodili. Gre za zadevo opr. št. VIII Ips 332/2007 z dne 14. 12. 2007, v kateri pa tožena stranka ni izpostavila, da so bile plače izplačane na podlagi dokončnih sklepov o določitvi plače. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizijo dopusti.