Jedro

Kadar gradnja ni usklajena z izdanim lokacijskim dovoljenjem, pristojni upravni organ pa spremembo lokacijskega dovoljenja zavrne, se na podlagi četrtega odstavka 75. člena ZUN izda inšpekcijski ukrep o odstranitvi dela spornega objekta, s čimer se vzpostavi stanje, določeno z lokacijskim dovoljenjem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo prve tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 25. 11. 2003 in na podlagi 2. točke prvega odstavka 34. člena ZUS s sklepom zavrglo tožbo drugotožnika ter s sklepom zavrnilo njuno zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Z navedeno odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 22. 8. 2003, s katero je bilo odločeno, da morata tožnika kot investitorja do 31. 12. 2003 na lastne stroške odstraniti del objekta tlorisnih dimenzij 8,6 x 9,5 m na zemljišču s parc. št. 15 k.o..., in sicer v delu, ki je zgrajen nad stropno ploščo pritličja + 20 cm, ter vzpostaviti stanje, določeno v lokacijskem dovoljenju z dne 4. 4. 1995. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je prvostopenjski upravni organ dne 18. 11. 1997 na podlagi drugega in tretjega odstavka 75. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) izdal inšpekcijsko odločbo, v kateri je bilo tožnikoma odrejeno, da morata ustaviti gradnjo na spornem objektu, ki je v nasprotju z izdanim lokacijskim dovoljenjem, dokler si ne pridobita ustrezno spremenjenega lokacijskega dovoljenja.

3. Zoper izpodbijano sodbo in sklep prva tožnica vlaga revizijo, prej pritožbo, iz vseh razlogov po prvem odstavku 72. člena ZUS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo dejstva, da teče postopek obnove izdaje lokacijskega dovoljenja. Sodišče prve stopnje tudi ni zadostno obrazložilo, zakaj je zavrnilo izvedbo dokazov z zaslišanji tožnice, gradbene inšpektorice in Župana Občine ... ter zakaj bi morala tožnica svoje tožbene ugovore uveljavljati v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja. Tožnica glede na svoj materialni položaj ni sposobna izvesti naloženega inšpekcijskega ukrepa.

4. Tožena stranka na revizijo, prej pritožbo, ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba zoper izpodbijano sodbo obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je opravljena tudi sodna presoja revizije v obravnavani zadevi.

8. Sodišče prve stopnje je po presoji Vrhovnega sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe ZUN. V obravnavani zadevi je bila najprej izdana inšpekcijska odločba z dne 18. 11. 1997, s katero je bilo tožnikoma na podlagi drugega odstavka 75. člena ZUN naloženo, da ustavita gradnjo na spornem objektu ter v roku enega meseca zaprosita za spremembo lokacijskega dovoljenja, kar sta tožnika v vlogi z dne 5. 12. 1997 tudi storila. Njuna vloga za spremembo lokacijskega dovoljenja pa je bila zavrnjena z odločbo Upravne enote ... z dne 14. 1. 2000, na katero se tožnika nista pritožila. Ker je bila sprememba lokacijskega dovoljenja pravnomočno zavrnjena, je prvostopenjski upravni organ na podlagi četrtega odstavka 75. člena ZUN izdal odločbo z dne 31. 12. 2003, da se sporni del objekta na stroške investitorjev odstrani ter vzpostavi stanje, določeno v lokacijskem dovoljenju.

9. Neutemeljen je zato revizijski ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevati, da teče postopek obnove postopka izdaje lokacijskega dovoljenja. V obravnavani zadevi je odločilno dejstvo le, da gradnja tožnikov ni bila usklajena z izdanim lokacijskim dovoljenjem ter da je pristojni upravni organ spremembo lokacijskega dovoljenja pravnomočno zavrnil, zaradi česar je bil na podlagi četrtega odstavka 75. člena ZUN izdan izpodbijani inšpekcijski ukrep. Iz upravnega spisa pa tudi ne izhaja, da bi bilo lokacijsko dovoljenje v obnovljenem postopku spremenjeno.

10. Tožnica v tem upravnem sporu tudi ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na izdano lokacijsko dovoljenje, saj s tem izpodbija upravni akt, ki ni predmet tega upravnega spora, zato tudi ne more biti predmet te sodne presoje.

11. Na odločitev v tem upravnem sporu tudi ne more vplivati revizijsko zatrjevanje, da glede na svoj materialni položaj ni sposobna gradbene preureditve objekta v skladu z inšpekcijskim ukrepom, saj gre za pravno neupošteven ugovor.

12. Neutemeljen je revizijski ugovor, da sodišče prve stopnje ni zadostno obrazložilo, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov na glavni obravnavi dne 13. 9. 2006 (zaslišanje tožnice, gradbene inšpektorice, župana in postavitev izvedenca gradbene stroke). Sodišče prve stopnje je navedlo, da je v obravnavani zadevi odločilno dejstvo, da sta tožnika gradila v nasprotju z izdanim lokacijskim dovoljenjem ter da podatki v spisu dajejo zanesljivo podlago za odločanje, zato bi izvedba predlaganih dokazov po nepotrebnem zavlekla postopek, kar bi bilo v nasprotju za načelom ekonomičnosti. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje tako primerno obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze, saj ti ne bi mogli vplivati na dokazno oceno o odločilnih dejstvih v tem upravnem sporu.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.