Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je ne glede na to, ali gre za ponavljajoče ali nadaljevano motilno dejanje, obravnavanje spremenjene tožbe v motenjskem sporu dopustno le, če do spremembe tožbe pride pred potekom prekluzivnih rokov iz 32. člena SPZ.

Na podlagi trditvenega gradiva in izvedenih dokazov ni povsem jasno, kdo naj bi vozilo premaknil. Sodišče prve stopnje je ob takem dejanskem stanju utemeljeno izhajalo iz prepričljivo ugotovljenega dejstva, da je za nastalo spremembo posestnega stanja zainteresiran predvsem prvi toženec, ki tudi odklanja restitucijo. Posledično je ugodilo (le) dajatvenemu delu (restitucijskemu in prepovednemu) zahtevka, ne pa tudi ugotovitvenemu, saj ni moglo šteti za dokazano, da je vozilo na sporno mesto postavil prav prvi toženec.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. do X. točka izreka) potrdi.

II. Pritožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: - zavrnilo ugovor toženih strank zoper prepis zvočnega posnetka naroka glavne obravnave z dne 16.5.2014, vložen dne 17.6.2014 (I. točka); - dovolilo spremembo tožbe z dne 18.9.2015 (II. točka); - ugotovilo, da je prvi toženec motil tožnike v posesti dovozne poti, ki se nahaja na nepremičnini parc. št. 1/108 k. o. X (ID 000) in parc. št. 1/109 k. o. X (ID 000) s tem, da je dne 8.11.2013 na navedeni dostopni poti do garaže tožečih strank na njihovem domačem naslovu namestil štiri ločevalne smetnjake, vidne na fotografijah v prilogi tožbe (priloga A4 tega spisa), ter na ta način tožnikom onemogočil uporabo dostopne poti (III. točka); - zavrnilo, kar so tožniki zahtevali glede prvega toženca več ali drugače (ugotovitev, da je na dovozni poti namestil srebrno vozilo znamke ... brez registrskih tablic, ki je vidno na fotografijah v prilogi tožbe in da jim je onemogočil vstop in dostop do garaže); - prvemu tožniku je naložilo, da mora v 8 dneh z dostopne poti, ki se nahaja na prej omenjenih nepremičninah, ki v naravi predstavljajo dostop in pot do garaže na naslovu ..., odstraniti srebrno vozilo znamke ... brez registrskih tablic, ki je vidno na fotografijah v prilogi tožbe in štiri ločevalne smetnjake in tako vzpostaviti prejšnje posestno stanje (V. točka) - prepovedalo prvemu tožencu je prepovedalo, da s tovrstnimi ali podobnimi dejanji v bodoče posega v posest tožnikov na navedeni dovozni poti (VI. očka); - zavrglo tožbo v delu, kolikor je bila razširjena s spremembo tožbe z dne 18.9.2015 (glede odstranitve več plastičnih modulov, železnih palic in drugih premičnin, zavitih v plastično folijo ter dveh oziroma nekaj železnih sodov) in - zahtevek zoper drugo in tretje toženo stranko zavrnilo, prvemu tožencu naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožečih strank, tožečim strankam pa nerazdelno plačilo stroškov druge in tretje tožene stranke, vse z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII., IX. in X. Točka).

2. Proti navedenemu sklepu so se pritožili tožniki in prvi toženec.

3. Tožniki najprej trdijo, da je dokazni postopek nedvomno pokazal, da je bil prvi toženec tisti, ki je na dovozno pot namestil srebrno vozilo znamke ... brez registrskih tablic in s tem tožnikom onemogočil vstop in dostop do garaže. Tudi sicer sodišče ugotavlja, da je bilo to storjeno v interesu prvega toženca, zato je mogoče zaključiti, da kdorkoli je že avto tja namestil, je to storil po njegovem nalogu in ob predhodnem soglasju ali nalogu preostalih dveh tožencev. Glede na to, da vozilo nima nameščenih registrskih tablic, tožnik ni mogel ugotoviti lastništva tega vozila in je zato povsem utemeljeno tožbeni zahtevek naperil zoper vse tožence. Tožniki se nadalje ne strinjajo z zavrženjem tožbe, ker menijo, da je ravnanje prvega toženca nadaljevano motilno ravnanje, glede česar se je že opredelila sodna praksa (VSL I Cp 1327/2014). Menijo, da sodišče napačno povzema sklep VSL II Cp 92/2014 z dne 2.4.2014. Sklicujejo se že na sklep VSL I Cp 3254/2013 z dne 5.2.2014. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo in tretje toženo stranko. Tožba je bila vložena, ko sta bila še solastnika predmetne nepremičnine in zato tožnikom ni bilo poznano, čigavo je sporno vozilo. Dejstvo je, da so tožniki na predmetni nepremičnini videvali le prvega toženca in so zato utemeljeno domnevali, da on ravna po nalogu preostalih tožencev. Zunanje izražanje posesti sovpada z lastništvom nepremičnine. Sprememba lastniškega stanja med postopkom ne vpliva na postopek. Sodišče bi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi tudi zoper drugega in tretjega toženca, posledično je zmotna tudi odločitev o stroških postopka.

4. Prvi toženec najprej navaja, da je zahtevek tožeče stranke nerazumljiv in ne dovolj specificiran, da bi bil izvršljiv. Sodišče je neuravnoteženo obravnavalo trditve pravdnih strank in s tem bistveno kršilo procesni in materialni zakon, saj je pomanjkljivo trditveno podlago tožnikov nadomeščalo z upoštevanjem izvedenih dokazov, hkrati pa prvemu tožencu očitalo, da ni podal dovolj konkretiziranih trditev ter nanj prevalilo dokazno breme. Tožniki zatrjevane dostopne poti niso opredelili, lociranost posesti zatrjevane poti pa je za predmetni motenjski spor bistvena. Sporni zemljišči sta del strnjenega stanovanjskega naselja, v katerem gre za gosto pozidavo in relativno majhne parcele. Nesporno je, da imajo tožniki možnost dostopa na svojo nepremičnino tako peš kot z vozili in v tem niso bili v ničemer ovirani. Tožniki nikoli niso opredelili, kje naj bi potekala dostopna pot (širina, dolžina, lociranost na posamezni parceli itd.). Dostopne poti ne more predstavljati kar celotna nepremičnina prvega toženca ali pa nedoločen oziroma nedoločljiv del nepremičnine prvega toženca. Ni res, da so tožniki na naroku dne 16.5.2014 podrobneje pojasnili, kje poteka dovozna pot. Navedli so le, da je dovozna pot, katere posest naj bi bila motena, potekala po makadamskem delu dvorišča ob robu tlakovcev. Na naroku dne 18.9.2015 pa so navedli, da dovozna pot poteka vzdolž objekta tožnikov, deloma po tlakovanem in deloma po makadamskem delu. Tožniki torej različno opredeljujejo traso zatrjevane posesti in že zato je jasno, da niti sami ne vedo, kakšen obseg varstva zahtevajo. Vsaj ugotovitveni del tožbenega zahtevka bi moral biti jasen in določen. Ugotovitev sodišča, da naj bi bila dovozna pot zamejena s količki, je protispisna. Pravdne stranke so izpovedale, da je količke zabil prvi toženec in sicer na dan meritve in so postavljeni tam z označbo, kje je stala stanovanjska hiša, preden je bila zrušena (kakor je to prvemu tožencu pokazala geodetinja) in s kakršnimkoli dovozom nimajo zveze. Dajatveni zahtevek ne določa konkretne trase dovozne poti. Prvi toženec še meni, da je sodišče odločalo izven zahtevka tožnikov, saj tožbenega zahtevka v vsebini, kot ga je v izpodbijanem delu izreka sklepa zapisalo sodišče, tožniki niso postavili niti v tožbi niti v specifikaciji zahtevka na glavni obravnavi dne 16.5.2014. Takšno postopanja sodišča je očitno posledica nesklepčnosti tožbe, ki jo je sodišče skušalo samo odpraviti, kar pa predstavlja bistveno kršitev postopka. Izpodbijani sklep je nerazumljiv tudi zato, ker se sodišče v oblikovalnem kot tudi v dajatvenem delu zahtevka sklicuje na priloge tožbe, konkretno na fotografije. Izrek sodne odločbe mora biti takšen, da lahko najprej pravdni stranki razbereta pravice in obveznosti, nato pa tudi organi, ki so povezani z izvršitvijo sodnih odločb (npr. izvršitelj). Tožniki so vložili tožbo 21.11.2013. Prvi toženec je že na glavni obravnavi pojasnil, da se dne 8.11.2013 ni spremenilo nič, razen, da je sedaj prvi toženec premaknil zabojnike za smeti. Vozilo ... je bilo parkirano na parceli prvega toženca na različnih lokacijah. Vzdolžno ob stanovanjski hiši tožečih strank je vozilo neprekinjeno parkirano vse od 26.8.2013, zato z njim z dne 8.11.2013 ni moglo biti storjeno nobeno očitano motilno dejanje in je tožba v tem delu prepozna. Prvi toženec še meni, da motenje posesti dostopne poti za prvo tožnico ni mogla nastati, saj nima vozniškega izpita in ne vozi. Tudi s premikom zabojnikov proti vzhodu parcele prvi tožnik ni posegel v zatrjevano posest dovozne poti. Tudi če bi tretji tožnik vozil tako kot zatrjuje, vsi štirje zabojniki ne morejo predstavljati zatrjevanega motenja, kar je jasno že iz fotografij. Nazadnje prvi toženec še trdi, da tožniki nimajo pravnega in ekonomskega interesa za vodenje tega spora. V isti liniji kot vozilo … ležijo tudi plastični moduli, kar pomeni, da vožnja v isti liniji kljub morebitni odstranitvi vozila ... ne bi bila možna.

5. Toženci so odgovorili na pritožbo tožnikov in v njej predlagajo zavrnitev pritožbe. Tožniki na pritožbo prvega toženca niso odgovorili.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke:

7. Na podlagi 32. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) je mogoče sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti zahtevati v 30 dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca. Gre za materialni prekluzivni rok, ki ni podaljšljiv, sankcija za njegovo zamudo pa je zavrženje tožbe.

8. Tožniki so na naroku dne 18. 9. 2015 razširili tožbo še z zahtevkom na odstranitev na odstranitev plastičnih modulov, železnih palic in drugih premičnin zavitih v plastično folijo ter nekaj železnih sodov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je motilnega dejanja prišlo novembra 2014 (česar tožniki ne izpodbijajo) in zaključilo, da je sprememba tožbe prepozna glede na prej navedeno določbo 32. člena SPZ. Pritožniki zmotno menijo, da je bila sprememba tožbe pravočasna, ker je šlo za nadaljevano motilno dejanje prvega toženca. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da je ne glede na to, ali gre za ponavljajoče ali nadaljevano motilno dejanje, obravnavanje spremenjene tožbe v motenjskem sporu dopustno le, če do spremembe tožbe pride pred potekom prekluzivnih rokov iz 32. člena SPZ. Sodišče je v 14. točki obrazložitve navedlo obširne in prepričljive razloge o tem, da je šlo pri spremembi tožbe za razširitev (povečanje) zahtevka. Ker se pritožbeno sodišče z njimi v celoti strinja, se nanje le sklicuje, da jih ne bi ponavljalo.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je zahtevek utemeljen tudi zoper drugo toženko in tretjega toženca, ker sta bila v času vložitve tožbe zemljiškoknjižna lastnika sosedne nepremičnine. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo (točka 18 obrazložitve), da to samo po sebi ne pomeni, da sta v motenjskem sporu pasivno legitimirana. Pravno odločilen je dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da nista neposredno storila nobenega od zatrjevanih motilnih dejanj niti jih naročila ali vzpodbudila oziroma nista imela kakršnokoli zveze z obravnavanim motenjem posesti. Tega pa pritožba ne more omajati, zlasti ne z navedbami, da so tožniki utemeljeno domnevali, da prvi toženec ravna o nalogu drugo in tretje tožene stranke, ker so na nepremičnini videvali le njega in da jima ni bilo znano, čigavo je sporno vozilo. Posledično je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da morajo tožniki drugi toženki in tretjemu tožencu povrniti pravdne stroške.

10. V postopku je bilo sporno tudi, kdo je na sporno mesto prestavil neregistrirano vozilo ... Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da na podlagi trditvenega gradiva in izvedenih dokazov ni povsem jasno, kdo naj bi vozilo premaknil(1) in da so zaslišane stranke izražale le domneve in ugibanja. Sodišče prve stopnje je ob takem dejanskem stanju utemeljeno izhajalo iz prepričljivo ugotovljenega dejstva, da je za nastalo spremembo posestnega stanja zainteresiran predvsem prvi toženec, ki tudi odklanja restitucijo. Posledično je ugodilo (le) dajatvenemu delu (restitucijskemu in prepovednemu) zahtevka, ne pa tudi ugotovitvenemu, saj ni moglo šteti za dokazano, da je vozilo na sporno mesto postavil prav prvi toženec. Pritožbene trditve, da je dokazni postopek nedvomno pokazal, da je vozilo na sporno pot namesti prvi toženec, so že zaradi pavšalnosti neutemeljene(2).

O pritožbi prvega toženca:

11. Pritožnik najprej trdi, da zahtevek ni dovolj določen, da bi bil izvršljiv, saj tožniki nikoli niso opredelili, kje naj bi potekala dovozna pot, sodišče pa je pomanjkljivo trditveno podlago nadomeščalo z izvedenimi dokazi. Na vse te očitke, ki so bili izraženi že v postopku pred sodiščem prve stopnje, je slednje že prepričljivo odgovorilo v 15., 16. in 17. točki obrazložitve, kjer se je obširno in temeljito ukvarjalo z obsegom posesti oziroma zahtevanega posestnega varstva. Tožniki res niso opredelili širine sporne dovozne poti, vendar pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je ves čas postopka jasno, da je sporen del zemljišča tik ob tlakovani površini ob hiši tožnikov. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da so na fotografijah vidne kolesnice oziroma sled vožnje vsaj enega avtomobilskega kolesa, iz česar je sodišče sklepalo na to, kje se je pred motilnimi dejanji vozilo, pa pritožba sploh ne izpodbija.

12. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da dostopne poti ne more predstavljati kar celotna nepremičnina prvega toženca ali pa nedoločen ali nedoločljiv del njegove nepremičnine. Z izpodbijanim sklepom ni odločeno, kje se lahko tožniki vozijo, ampak le ugotovljeno, da je prvi toženec s tem, ko je prestavil neregistriran avto in ločevalne smetnjake proti hiši tožnikov, posegel v dotedanji način izvrševanja posesti. Tožniki so lahko pred motilnimi dejanji vozili udobneje, ker so imeli več prostora in so morali sedaj celo odstraniti gredico ob svoji hiši, mimo katere so prej lahko vozili. V načinu izvrševanja posesti je bila motena tudi prva tožnica, čeprav nima vozniškega izpita in sama ne vozi avta po sporni poti. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, pojem posesti nepremičnine zajema možnost dostopa tako peš kot z vozili.

13. Tudi dejstvo, da se sodišče prve stopnje v izreku sklicuje na fotografije, na njegovo razumljivost nima nobenega vpliva. Fotografije kot del prilog res sodijo v dokazno gradivo, vendar imajo v konkretnem primeru le dodatno pojasnjevalno (ilustrativno) vlogo. Izrek je razumljiv in izvršljiv, saj iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bilo na spornem delu dvorišča več neregistriranih vozil ... ali več kot štirje ločevalni smetnjaki, kar bi šele lahko vzpostavilo dvom, kaj mora pritožnik po izvršilnem naslovu storiti.

14. Nadalje ni res, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na prestavitev vozila ..., prepozna. Kot se je izkazalo v dokaznem postopku, je bilo omenjeno (sicer neregistrirano) vozilo parkirano na različnih mestih. Sodišče prve stopnje je na podlagi fotografij v spisu ugotovilo (točka 26 obrazložitve), da je bilo vozilo vsaj še 22. 10. 2013 parkirano na mestu, kje tožnikov ni oviralo, po tem datumu pa že drugje, kjer pomembno ovira tožnike. Tudi po presoji pritožbenega sodišča to pomeni, da je prišlo do tega motilnega dejanja po 22. 10. 2013 in je tožba z dne 20. 11. 2013 vložena v roku iz 32. člena SPZ.

15. Kot je bilo že omenjeno, se na sporni dovozni poti od septembra 2014 nahajajo še plastični modul, železne palice in druge premičnine v plastični foliji ter nekaj železnih sodov, ki so bili predmet prepozne razširitve tožbe. Pritožnik trdi, da ti predmeti (ali vsaj del) ležijo v isti liniji kot vozilo ..., kar pomeni, da kljub odstranitvi vozila, vožnja še vedno ne bo možna, zato tožniki nimajo ekonomskega in pravnega interesa za posestno varstvo. Tudi na ta očitek je že odgovorilo sodišče prve stopnje v 23. točki obrazložitve in mu pritožbeno sodišče pritrjuje.

16. Glede pritožbenih trditev, da vsi štirje ločevalni zabojniki ne morejo motiti posesti dostopne poti, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za trditve, ki so glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP prepozne.

17. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnikov in prvega toženca zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

18. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožniki in prvi toženec s pritožbama niso uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor na pritožbo prvega toženca pa ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožniki so izpovedovali, da naj bi ... premaknil prvi toženec oziroma njegova žena, prvi tožnik pa, da njegov sin.

Op. št. (2): Postavlja pa se tudi vprašanje interesa za ta del pritožbe, saj je dajatvenemu delu zahtevka ugodeno.