Jedro

Pooblaščenec tožeče stranke je vedel, da se je postopek začel z izvršbo na podlagi verodostojne listine, ko pa je prejel ugovor pa je tudi vedel, da se bo postopek nadaljeval v rednem postopku, saj je sprejel tudi sklep, s katerim je sodišče tako odločilo. Sodišče ga je posebej opozorilo na to, da je dolžan v 8 dneh vložiti pripravljalni spis, in ker iz povratnice izhaja, da je sprejel drugopis ugovora s prilogami 10. junija 2004, dopis z opozorilom pa 15.11.2004, je začel teči rok za vložitev te vloge od tega zadnjega datuma. Vendar pa je tožeča stranka vložila pripravljalni spis šele priporočeno po pošti 10.3.2005, s tem pa je ravnala v nasprotju z določbami 451. in 452. čl. ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi opr. št. I 2004/00963 z dne 3.5.2004 po katerem je tožena stranka dolžna plačati glavnico v višini 10.356,00 SIT z različnim tekom zakonskih zamudnih obresti ter za povrnitev izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.5.2004 dalje v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki 38.700,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.3.2005 dalje do plačila.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi očita sodišču najprej kršitev postopka, ker ni upoštevalo pripravljalnega spisa. Sodišče je ravnalo nepravilno saj takrat, ko je dobilo ugovor tožene stranke, le-tega ni poslalo tožeči stranki v odgovor, ampak je s sklepom z dne 1.6.2004 sklep o izvršbi razveljavilo in zadevo napotilo na pravdni postopek. Ko ji je sodišče vročalo to vlogo ji ni podalo nikakršnega dopisa, s katerim bi jo pozvalo, da v roku 8 dni poda pripravljalno vlogo, pač pa je prejela le vlogo tožene stranke na podlagi listin in sicer ugovor, ni pa prejela odgovora na tožbo kot ga predpisuje II. odst. 452. čl. ZPP, zato tudi ni prejela poziva za vložitev pripravljalne vloge. Razen tega pa meni, da s tem, ko je tožena stranka začela plačevati račune za odvoz smeti, je dolg dejansko priznala in je tudi zavezana k plačilu storitev za odvoz odpadkov. S tem je tudi priznala, da uporablja objekt in da je zavezanka za plačilo, zato z ničemer ni uspela dokazati svojih sedanjih nasprotnih trditev. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo tako spremeni, da se zahtevku ugodi in da se naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka ali pa, da se zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka za sestavo pritožbe 125 točk, 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV in sodno takso za pritožbo v višini 22.800,00 SIT.

Pritožba ni utemeljena.

Postopek se je v tej zadevi začel s predlogom tožeče stranke - tedanjega upnika z izvršbo na podlagi verodostojne listine, s katero je tožeča stranka na podlagi izpiska iz poslovnih knjig izterjevala glavnico v višini 10.356,00 SIT in pa zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov z različno zapadlostjo ter povrnitev izvršilnih stroškov. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 3.5.2004 dovolilo predlagano izvršbo, ko pa je dolžnik vložil obrazložen ugovor, pa je s sklepom z dne 1.6.2004, ki je pravnomočen, odločilo, da se sklep o izvršbi razveljavi in da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku.

Sodišče prve stopnje je pravilno vodilo postopek po pravilih, ki veljajo za spore majhne vrednosti. Ko se je začel postopek v pravdnem postopku, je sodišče prve stopnje tožeči stranki (pooblaščencu) vročilo drugopis ugovora in priloge, kar je pooblaščenec sprejel 10. junija 2004, z dopisom z dne 5.11.2004 pa je pooblaščencu sporočilo, da se bo postopek vodil po pravilih, ki veljajo za spor majhne vrednosti, pooblaščenca je opozorilo na čl. 451 - 454 ZPP kot tudi posebej, da je dolžna vsaka stranka vložiti eno pripravljalno vlogo in da lahko tožeča stranka vlogo vloži v 8 dneh po prejemu odgovora na tožbo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo, tožena stranka pa lahko na te navedbe odgovori v roku 8 dni. Sodišče je stranko tudi opozorilo, da se dejstva in dokazi, ki jih bo stranka navajala v vlogah, ki niso navedena v prejšnjem odstavku ne bodo upoštevala. Pooblaščenec tožeče stranke je vedel, da se je postopek začel z izvršbo na podlagi verodostojne listine, ko pa je prejel ugovor pa je tudi vedel, da se bo postopek nadaljeval v rednem postopku, saj je sprejel tudi sklep, s katerim je sodišče tako odločilo. Sodišče ga je posebej opozorilo na to, da je dolžan v 8 dneh vložiti pripravljalni spis, in ker iz povratnice izhaja, da je sprejel drugopis ugovora s prilogami 10. junija 2004, dopis z opozorilom pa 15.11.2004, je začel teči rok za vložitev te vloge od tega zadnjega datuma. Vendar pa je tožeča stranka vložila pripravljalni spis šele priporočeno po pošti 10.3.2005, s tem pa ravnala v nasprotju z določbami 451 in 452. čl. ZPP. Zato pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da je sodišče ni obvestilo o pravicah iz teh določb niso utemeljene, tožeča stranka pa tudi neutemeljeno navaja, da odgovora na tožbo ni sprejela, saj je odgovor na tožbo zaobsežene v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 453. čl. ZPP po kateri se dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedena v prejšnjem členu, ne upoštevajo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev tudi utemeljilo. Tako ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi katere bi bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in ki jo uveljavlja tožeča stranka. Ta pritožbeni razlog ni podan.

Sodišče prve stopnje pa je ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Žalec, predvsem določbo 5. čl. tega odloka. Po tem členu so vsi lastniki, najemniki oziroma drugi uporabniki objektov bivanja, proizvodnjih in storitvenih dejavnosti na območju občine Ž., kot povzročitelji odpadkov vključeni v sistem ravnanja z odpadki. Inšpekcijski organi lahko z odločbo zahtevajo, da izvajalci in povzročitelji ravnajo po določilih tega člena. Po 6. členu tega odloka so določbe odloka obvezne za vse subjekte ravnanja iz 3. člena odloka, torej tudi za povzročitelja obremenitev, seveda ob predpostavkah iz 5. člena. Po 42. čl. odloka pa nastane obveznost plačila stroškov za ravnanje z odpadki za povzročitelje iz II. odst. 5. čl. odloka z dnem, ko začnejo izvajalci opravljati storitve na njihovem območju, ali ko se povzročitelji iz II. odst. 5. čl. tega odloka vselijo v stanovanje, ali pričnejo uporabljati poslovne prostore. II. odst. 42. čl. še določa, da so povzročitelji odpadkov dolžni skleniti z izvajalcem pogodbo o odvozu in odlaganju odpadkov, saj je sklenitev pogodbe obvezna. Če je pogodbeni stranki ne skleneta v roku 30 dni, je izvajalec dolžan kršitelja prijaviti pristojnemu inšpekcijskemu organu. To je tisti pravni okvir, v katerem bi morala tožeča stranka zatrjevati dejstva in v katerem je sodišče bilo dolžno odločati ali je dejansko obstajala zaveza tožene stranke, seveda ob trditveni podlagi tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da tožena stranka poseduje takšen objekt, za katerega bi bilo obvezno odlaganje odpadkov po odloku. Pri tem se je pravilno oprlo na določila odloka in na izpovedbo tožene stranke in ugotovilo, da toženec na parceli nima ničesar, razen sadovnjaka, da je imel pred tem vrtno uto, v kateri pa ni prebival in na podlagi tega zaključilo, da ni tožnik z ničemer utemeljil in dokazal svojih trditev, da je toženec imel na svoji parceli objekt, v katerem je prebival oziroma opravljal proizvodnje ali storitvene dejavnosti, kot zahteva odlok. Na tako dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče vezano, saj se sodba v postopkih v sporih majhne vrednosti ne more izpodbijati zaradi nepopolne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

Ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti ni našlo. Iz tega razloga je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (ZPP čl. 353).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.