Jedro

Čeprav določba o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumne razveljavitve PZ pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (1. odstavek 79. člena ZDR), predstavlja bistveno sestavino sporazumne razveljavitve PZ, izostanek te določbe ne povzroči neveljavnosti sporazuma, saj je takšna sankcija predvidena le za pomankanje pisne oblike sporazuma (2. odstavek 79. člena ZDR).

Delavci so bili v zmoti o bistvenem elementu sporazuma o razveljavitvi PZ, saj sporazum ne vsebuje določbe o posledicah sklenitve sporazuma za delavce, niti o tem niso bili ustno poučeni. Zmota je bila opravičljiva, saj delavcem ni mogoče očitati, da pri sklepanju sporazuma niso ravnali s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu, ker jih je bil delodajalec dolžan poučiti o posledicah, ki jim bodo nastale na področju uveljavljanja pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Zato so bili sporazumi o razveljavitvi PZ ob upoštevanju splošnih pravil civilnega prava (1. odstavek 11. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 46. člena OZ) pravilno razveljavljeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s 1. točko izreka izpodbijane sodbe razveljavilo sporazume o razveljavitvi pogodb o zaposlitvi, sklenjene dne 18.8.2004 med tožniki in toženo stranko, in ugotovilo, da tožnikom na podlagi navedenih sporazumov delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še vedno traja. V

2. točki izreka je naložilo toženi stranki, naj tožnike pozove nazaj na delo, jim za ves čas, ko niso delali, prizna in plača vse pravice iz delovnega razmerja in povrne stroške postopka v višini 125.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne

17.3.2005 dalje.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožila tožena stranka in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi je navedla, da je zmoten zaključek v izpodbijani sodbi, da tožniki niso bili predhodno poučeni o posledicah sporazumnega prenehanja delovnega razmerja - sodišče prve stopnje se je pri tem povsem oprlo na njihove izpovedbe, ni pa upoštevalo izpovedb direktorjev tožene stranke. Tožniki so na naroku za glavno obravnavo sicer res enotno povedali, da o posledicah prenehanja delovnega razmerja pred podpisom izpodbijanih sporazumov niso bili poučeni, vendar gre za neresnične izjave. Iz izjav je razvidno, da so se jih tožniki naučili, izrazi, ki jih uporabljajo, tudi ne tvorijo del njihovega siceršnjega izrazoslovja. Poleg tega so svoje izjave tekom postopka spreminjali. Sodišče prve stopnje bi moralo to upoštevati in večjo težo pripisati izjavam tedanje direktorice

I. T. in sedanjega direktorja Ž. R.. Nadalje je tožena stranka predlagala izvedbo novega dokaza z zaslišanjem priče Z. B., ki je navedenega dne delal na bencinskem servisu. Ob tem je pojasnila, da jo je ta šele po prejemu izpodbijane sodbe seznanil z dejstvom, da je po razgovoru o prenehanju delovnega razmerja prišel do njega tožnik D. R. in povedal, da ve za posledice, ki sledijo sporazumnemu prenehanju delovnega razmerja. Tožena stranka za njun pogovor pred tem ni vedela, zato v postopku pred sodiščem prve stopnje tega dokaza ni predlagala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe, prav tako nima pomislekov v pravilnost same dokazne ocene izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je kot podlago za odločitev upoštevalo 1. odstavek 79. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02; v nadaljevanju ZDR), ki določa, da je moč pogodbo o zaposlitvi razveljaviti le s pisnim sporazumom, ki mora vsebovati določbo o posledicah, ki nastanejo za delavca pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Ugotovilo je, da je zakonska zahteva glede obličnosti le delno spoštovana, saj v Sporazumih o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.8.2004 (priloge A7, A8 in A9) manjka zgoraj opisana določba o posledicah, ki nastanejo za delavce. Glede dejstva, da tožniki o tem, da po prenehanju delovnega razmerja niso upravičeni do nadomestila za primer brezposelnosti, niso bili niti ustno poučeni, se je sodišče prve stopnje po zaslišanju prič postavilo na stališče, da tožena stranka te svoje obveznosti ni izpolnila. Pritožbeno sodišče v takšno dokazno presojo ne dvomi in šteje pritožbene navedbe tožene stranke, da so tožniki o izostanku opozorila lažno pričali, za neutemeljene. V izpodbijani sodbi so namreč navedeni izčrpni razlogi, zaradi katerih jim je sodišče prve stopnje verjelo; poleg tega je tudi navedlo, da je bila tožena stranka tista, ki je bila dolžna dokazati, da jih je poučila o posledicah podpisa sporazuma o razveljavitvi pogodb o zaposlitvi, zato je potrebno v dvomu odločiti v njeno škodo.

Določba o posledicah za delavce v sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi sicer po 1. odstavku 79. člena ZDR predstavlja bistveno sestavino, vendar njen izostanek ne povzroči neveljavnosti sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi v celoti, saj je takšna sankcija v 2. odstavku citiranega člena izrečno predvidena le za pomanjkanje pisne oblike. Izpodbijani sporazumi z dne 18.8.2004 tako niso neveljavni že s tem, ker ne vsebujejo določbe o posledicah, ki so za tožnike nastale na področju uveljavljanja pravic iz naslova brezposelnosti.

Nadalje je zato potrebno sklenjene sporazume o razveljavitvi pogodb o zaposlitvi presoditi v luči splošnih pravil civilnega prava, ki se po določbi 1. odstavka 11. člena ZDR smiselno uporabljajo glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi, če ni z ZDR ali drugim zakonom drugače določeno. Tako mora biti po 2. odstavku 18. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01; v nadaljevanju OZ) izjava za sklenitev pogodbe (torej sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi) svobodna in resna, torej prosta napak.

Napake volje so nadalje urejene v 45. do 50. členu OZ. Glede tega pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je na podlagi določbe 46. člena OZ presodilo, da so bili tožniki v zmoti o bistvenem elementu sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ker ta ne vsebuje določbe o posledicah za delavce in ker ob podpisu niso bili niti ustno poučeni. Bili so torej v zmoti o bistvenem elementu sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, takšna zmota pa je bila bistvena (saj v primeru, ko bi bili seznanjeni s posledicami, ne bi pristali na sporazumno razveljavitev pogodb o zaposlitvi) in opravičljiva (tožena stranka jih je bila namreč dolžna poučiti o posledicah, ki jim bodo nastale na področju uveljavljanja pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti zaradi sporazumne razveljavitve pogodb o zaposlitvi), je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pravilno razveljavilo Sporazume o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.8.2004. Nadalje je utemeljeno ugodilo delu tožbenega zahtevka tožnikov, ki se glasi na poziv nazaj na delo, ter priznanje in plačilo pravic iz delovnega razmerja za čas, ko niso delali.

Glede dokaznega predloga z zaslišanjem priče Z. B., ki ga je tožena stranka podala v pritožbi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil ta že zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne

11.3.2005. Navedbam tožene stranke, da njegovega zaslišanja pred tem ni predlagala, ker ni vedela, da bi lahko karkoli izpovedal glede poučenosti tožnikov o pravici do nadomestila za brezposelnost, pritožbeno sodišče ne sledi. Iz njegove izpovedbe, dane pred sodiščem prve stopnje, namreč izhaja, da je v času, ko so tožniki podpisali sporazume o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, koristili letni dopust, zato o tem ne ve ničesar.

Ker tako niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka

165. člena ZPP. Ker tožena stranka v pritoženem postopku ni uspela, sama krije svoje stroške, ki so ji nastali v zvezi s pritožbo.