Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dejanje, ki je opisano v izreku zasebne tožbe, ni očitano kaznivo dejanje, prav tako pa ne vsebuje zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca A. V. se zavrne kot neutemeljena.

II. Zasebni tožilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo zasebno tožbo zasebnega tožilca A. V. z dne 8. 1. 2021, zoper obdolženega L. L., zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da je zasebni tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca.

2. Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP in zaradi kršitve Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo zasebno tožbo zasebnega tožilca. Za svojo odločitev je navedlo vse potrebne in pravno pravilne razloge, ki se jim pritožbeno sodišče v celoti pridružuje, ter se v izogib ponavljanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa tudi sklicuje.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo tretjega odstavka 76. člen ZKP in zasebnega tožilca pozvati k dopolnitvi zasebne tožbe. Sodnik je v skrajšanem postopku dolžan po uradni dolžnosti opraviti najprej preizkus, ali je sodišče pristojno, nato pa še opraviti formalni in materialni preizkus obtožnega akta, v konkretnem primeru zasebne tožbe. Formalni preizkus obsega presojo, ali ima zasebna tožba morebitne formalne pomanjkljivosti in se nanaša na njene obvezne sestavine iz prvega odstavka 434. člena ZKP. Če pri tem preizkusu sodnik ugotovi, da formalne napake obstajajo, v skladu s tretjim odstavkom 76. členom ZKP pozove vložnika, da jih popravi oziroma vlogo dopolni in mu za to določi primeren rok. Materialni oziroma vsebinski preizkus pa je faza, ki sledi predhodnemu formalnemu preizkusu in obsega presojo, ali je podan kakšen od razlogov za ustavitev kazenskega postopka po prvem odstavku 437. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 277. člena ZKP. V tej fazi sodišče sprejme svojo odločitev, ne da bi (zasebnega) tožilca pozvalo k dopolnitvi oziroma vsebinski popravi pomanjkljive zasebne tožbe.1 Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zasebno tožbo, po pravilni ugotovitvi, da je le-ta formalnopravno popolna, zavrglo zaradi materialne oziroma vsebinske pomanjkljivosti, zasebnega tožilca na njeno dopolnitev utemeljeno ni pozivalo, kar je v točki 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi tehtno pojasnilo. Pritožbena izvajanja, s katerimi se pooblaščenec zavzema za vrnitev zasebne tožbe v popravo oziroma za njeno nadaljnjo obravnavanje, se zato pokažejo kot neutemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dejanje, ki je opisano v izreku zasebne tožbe, ni očitano kaznivo dejanje, prav tako pa ne vsebuje zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja. Pri tem je v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa obširno in utemeljeno pojasnilo, da pomanjkljivosti v opisu kaznivega dejanja v tenorju obtožnega akta ne morejo biti sanirane z navedbami v obrazložitvi in morebitnem dokaznem gradivu, saj so predmet presoje in ocene sodišča lahko samo tista odločilna dejstva in okoliščine, ki so jasno in popolnoma označena v opisu dejanja, iz katerega morajo torej konkretizirano izhajati vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Gre za stališče, o katerem ne v kazenskopravni teoriji ne v poenoteni sodni praksi ni niti najmanjšega dvoma. Tako nikakor ni mogoče pritrditi zatrjevanju pooblaščenca, da takšno stališče nasprotuje zadnjemu stavku določbe prvega odstavka 434. člena ZKP. Še zlasti, ker tudi navedena določba zelo jasno ločuje med opisom kaznivega dejanja ter obrazložitvijo v obtožnem predlogu oziroma zasebni tožbi. Brezpredmetno je zato pritožbeno sklicevanje na zapisnik izrednega zbora lovcev Lovske družine R. z dne 11. 1. 2020, iz katerega po oceni pooblaščenca izhaja manjkajoča konkretizacija opisa kaznivega dejanja v smeri kraja storitve kaznivega dejanja in števila prisotnih (tretjih) oseb, ki naj bi izvedele za očitane trditve. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da v opisu dejanja ni konkretizirana niti prepovedana posledica (škodovanje časti ali dobremu imenu), pa se kot neutemeljene pokažejo še pritožbene navedbe, ki takšno konkretiziranost posledice skušajo neuspešno utemeljiti z retoričnim vprašanjem, ali to ne izhaja že iz trditve, da je nekdo ponarejal listine, torej storil kaznivo dejanje.

7. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je z izpodbijanim sklepom kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave ter določba četrtega odstavka 15. člena Ustave o zagotovljenem sodnem varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pa je zgolj še dodati, da le-ta ostaja nesubstancirana in posplošena do te mere, da je ni mogoče preizkusiti, medtem ko takšen pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti v postopku s pritožbo zoper sklep ni predviden (peti odstavek 402. člena ZKP).

8. Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo pooblaščenca zasebnega tožilca zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Ker zasebni tožilec s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, in sicer v znesku 100,00 EUR, ki je odmerjena skladno s tarifno številko 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

1 Prim. sklepe Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 32903/2014 z dne 7. 4. 2016 in VII Kp 39733/2016 z dne 19. 12. 2017 ter Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 60271/2018 z dne 27. 11. 2019.