Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDS sodba Pdp 580/2007

ECLI:SI:VDSS:2008:VDS.PDP.580.2007 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi kršitev delovnih obveznosti krivda huda malomarnost
Višje delovno in socialno sodišče
18. januar 2008
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Huda malomarnost je podana le tedaj, če se je delavec zavedal možnosti nastanka škode, do katere bi lahko prišlo zaradi njegovega ravnanja, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo preprečil oziroma, da škoda ne bo nastala. Pogoj za to obliko krivde je torej obstoj voljnega elementa (zavedanja možnosti nastanka škode). Ker je tožnik pozabil, da ima viličar, s katerim je želel naložiti blago, pokvarjene zavore, mu ni mogoče očitati, da se je zavedal možnosti nastanka škode (ki je nastala, ker viličarja ni mogel pravočasno ustaviti) in ni mogoče govoriti o hudi malomarnosti. Očitati bi mu bilo mogoče zgolj navadno malomarnost, takšna oblika krivde pa ne omogoča zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8.3.2006, po kateri je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 20.3.2006, nezakonita in brez pravnega učinka. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki traja tudi po 20.3.2006, zato mu je dolžna tožena stranka od 21.3.2006 dalje vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 26.8.2005 in mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico, vse za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, razen za čas, ko je bil tožnik zaposlen drugje, ga pozvati nazaj na delo in prijaviti v zavarovanje, v 8 dneh in pod izvršbo. V 3. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestilo plače skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 26.8.2005 ter mu izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, ki tečejo od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila ter mu priznati in izplačati druge pravice in prejemke iz delovnega razmerja s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Za čas, ko je bil tožnik zaposlen drugje, pa je naložilo toženi stranki, da je dolžna obračunati bruto razliko med plačo, ki bi jo prejemal po pogodbi o zaposlitvi z dne 26.8.2005 in plačo, ki jo je prejemal pri drugem delodajalcu ter mu izplačati neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto zneskov, ki tečejo od 18. v mesecu za pretekli mesec. V 4. točki izreka izpodbijane sodbe, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo del tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na vzpostavitev delovnega razmerja in vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas, ko je bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu in na presežek nad nadomestili plače oziroma razlikami v plači do višine 771,86 EUR bruto oziroma 538,70 EUR neto. V 5. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 1.489,50 EUR skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži v plačilo pravdne stroške. V pritožbi navaja, da predstavlja uporaba viličarja brez zavor hudo malomarnost. Tožnik je pri svojem delu vsak dan uporabljal viličar kot svoje osnovno sredstvo, bil je izkušen viličarist, zato ima dejstvo, da je tožnik uporabljal viličar brez zavor, vse znake hude malomarnosti. Voznik kakršnegakoli vozila je dolžan pred pričetkom uporabe vozila preveriti, če je vozilo brezhibno. Tega pa tožnik ni storil. Tožnik je kršil svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi tudi zato, ker ni obvestil nadrejenih o zamenjavi kartonskih škatel in o nezgodi. Tožnik bi moral zadržati kombi s kartonskimi škatlami. Zaradi ravnanja tožnika je toženi stranki nastala tudi poslovna škoda. Tožnik je zavestno prezrl svoje obveznosti kot viličarist. V kolikor bo pritožbeno sodišče potrdilo izpodbijano sodbo, naj upošteva, da so podani pogoji po drugem odstavku 118. člena ZDR. Sindikalist, ki je bil zaslišan v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni govoril resnice. Napačna je tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih glede na ustavno odločbo št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006, saj na podlagi citirane odločbe obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12., in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožena stranka tožniku dne 8.3.2006 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A1), ki jo je tožnik sklenil s toženo stranko dne 26.8.2005. Tožena stranka je namreč ugotovila, da je tožnik dne 9.1.2006 okoli šeste ure zjutraj pri nalaganju blaga z viličarjem trčil v paleto z blagom tako, da so se poškodovali vsi izdelki, ki so se nahajali v kartonskih škatlah. Tožnik je te kartonske škatle vseeno naložil na kombinirano vozilo, s katerim je bilo blago odpeljano kupcu v Zagreb. S tem je delodajalcu povzročil škodo na odposlanem blagu, predvsem pa nemerljivo poslovno škodo. Glede na to je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjenih naklepoma ali iz hude malomarnosti (2. alinea prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Prvostopenjsko sodišče je po obširno izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je zaslišalo tožnika, priče M.K., J.Ž., P.R., D.J., B.M. in G.F. ter prečitalo vso listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v spisu, zaključilo, da je tožena stranka tožniku izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v rokih, določenih v drugem odstavku 110. člena ZDR. Pred podajo te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožniku omogočila tudi zagovor, kot ga predvideva drugi odstavek 83. člena ZDR. Ker je v postopku pravilno ugotovilo, da tožena stranka pri podaji te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zagrešila formalnih nepravilnosti, je v nadaljevanju preizkusilo vsebinsko pravilnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Zaključilo je, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, da v zvezi z očitano kršitvijo pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja (vožnja viličarja s pokvarjenimi zavorami, zaradi česar je prišlo do poškodbe blaga tožene stranke) tožniku ni mogoče očitati hude malomarnosti (še manj pa naklepa). V postopku je ugotovilo, da je tožnik še pred spornim dogodkom pristojnega delavca tožene stranke opozarjal na okvaro zavor, da je prišlo do spornega dogodka v ponedeljek (torej po prostem vikendu) 9.1.2006 okoli šeste ure zjutraj, ko se je z dostavo polizdelkov znanemu kupcu mudilo. Pri toženi stranki so z dobavo blaga zamujali, 9.1.2006, ko je tožnik zjutraj prišel v službo, pa ga je pred skladiščem že čakal dostavni kombi. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno sledilo izpovedbi tožnika, da je ob upoštevanju zgoraj navedenega (prihod v službo v ponedeljek po prostem vikendu, z nalaganjem blaga se je mudilo) pozabil na dejstvo, da so zavore viličarja, s katerim je tožnik želel naložiti blago, pokvarjene, zaradi česar je prišlo do poškodbe tega blaga (tožnik se je z viličarjem zaletel v blago, naloženo na paleti, zato je prišlo do zunaj vidne poškodbe ene od kartonskih škatel, medtem ko so se ostale škatle na paleti le premaknile). Ravnanja tožnika z ozirom na dane in zgoraj opisane okoliščine tudi po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče okvalificirati kot ravnanje, storjeno iz hude malomarnosti. Huda malomarnost je podana tedaj, če se je delavec zavedal možnosti nastanka škode, do katere bi lahko prišlo zaradi njegovega ravnanja, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil, oziroma, da ta škoda ne bo nastala. Pogoj za to obliko krivde je torej obstoj voljnega elementa (zavedanje možnosti nastanka škode). Ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je tožnik pozabil, da ima viličar, s katerim je želel naložiti blago na kombinirano dostavno vozilo, pokvarjene zavore, mu ni mogoče očitati, da se je zavedal možnosti nastanka škode. To pa pomeni, da mu ni mogoče očitati, da je pri nalaganju blaga ravnal hudo malomarno. Tožniku bi bilo mogoče očitati kvečjemu navadno malomarnost, takšna oblika krivde pa ne omogoča zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Če delodajalec ugotovi, da delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja iz navadne malomarnosti, mu lahko poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (3. alinea prvega odstavka 88. člena ZDR), ob predpostavki, da so izpolnjeni tudi drugi zakonsko predpisani pogoji za takšno odpoved (člen 83/1 ZDR, člen 83/2 ZDR, člen 88/2 ZDR, člen 88/5 ZDR,...). Po stališču pritožbenega sodišča tožniku tudi ni mogoče očitati hude malomarnosti v zvezi z opustitvijo obveščanja nadrejenih delavcev glede spornega dogodka. Iz dokaznega postopka namreč izhaja, da J.Ž., ki je bila tožniku nadrejena delavka, v času, ko se je blago poškodovalo, še ni bilo v službi. Ko je J.Ž. 9.1.2006 prišla v službo, so jo drugi delavci seznanili s tem dogodkom, tako da je za poškodovano kartonsko škatlo v času, ko je prišla k tožniku (dne 9.1.2006 med 8.30 in 9.00 uro zjutraj), že vedela. Tožnik je takrat J.Ž. tudi predlagal, da o tem obvesti kupca blaga, vendar pa se J.Ž. skupaj s F. (ki je pri toženi stranki delal kot vodja tehnologije in konstrukcije) za obveščanje kupca nista odločila. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da dejstvo, da tožnik o spornem dogodku ni takoj obvestil Ž., ne predstavlja zakonite podlage za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnik v času spornega dogodka ravnal s hudo malomarnostjo in da se zato na svojo "pozabljivost" ne more sklicevati, posledično pa je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da zavore na viličarju ne delujejo in da tožniku zato, ker je na pokvarjene zavore pozabil, ni več mogoče zaupati. Kot je bilo že ugotovljeno, je potrebno obstoj tožnikove krivde, torej njegovega subjektivnega odnosa do storjenega dejanja, presojati glede na vse okoliščine primera. Na podlagi že zgoraj obrazloženega tožniku ni mogoče očitati hude malomarnosti niti v zvezi z uporabo viličarja s pokvarjenimi zavorami kot tudi ne v zvezi z neobveščanjem nadrejenih o spornem dogodku. Tožena stranka v pritožbi zato neutemeljeno očita tožniku tudi hujšo kršitev pogodbene obveznosti, ker tožnik o nezgodi ni obvestil nadrejenih. V času dogodka tožničine nadrejene delavke še ni bilo v službi, ko pa je v službo prišla, je od drugih delavcev izvedela za to nezgodo. V zvezi z očitkom tožene stranke, da tožnik ni zadržal sporne pošiljke, pa je potrebno ugotoviti, da tožnik ni vedel, da je do poškodbe blaga prišlo tudi v drugih kartonskih škatlah, ki so bile naložene na paleti, saj te kartonske škatle navzven niso bile poškodovane. Poškodovano kartonsko škatlo pa je tožnik zamenjal, tako da tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo razlogov za to, da bi se pošiljka blaga, ki je bila namenjena kupcu, zadržala. Temu dejstvu pritrjuje tudi to, da kljub tožnikovemu predlogu, tožniku nadrejena delavca kupca o dogodku nista obvestila oziroma kakorkoli drugače ukrepala v cilju, da bi se odposlana pošiljka blaga vrnila k toženi stranki, še preden bi jo kupec prevzel. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožnikovega ravnanja z ozirom na okoliščine primera tudi ni mogoče označiti kot takega, da bi bilo zaradi tega ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do izteka odpovednega roka, kar je nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR). Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje namreč ne izhaja, da bi tožnik zavestno uporabil viličar, ki ni bil brezhiben oziroma da bi zavestno prikril druge pomembne značilnosti dogodka in s tem zavedel delodajalca. Ker je z ozirom na navedeno tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z zakonom, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo nezakonitost te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa je pravilno ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu delu njegovega tožbenega zahtevka z upoštevanjem dejstva, da je bil tožnik v času po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi za določeno obdobje zaposlen pri drugem delodajalcu.

Pritožbena trditev tožene stranke, da naj pritožbeno sodišče v primeru, če bo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo, upošteva določbo drugega odstavka 118. člena ZDR, pa predstavlja pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče z ozirom na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ni moglo upoštevati. Ob tem pritožbeno sodišče sicer dodaja, da po njegovi oceni sicer niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo določbe drugega odstavka 118. člena ZDR. Iz dokaznega postopka namreč ne izhaja, da so podane okoliščine in interes obeh pogodbenih strank glede tega, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ne bi bilo več mogoče. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke o tem, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti ni upoštevalo Ustavne odločbe št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006. Ta odločba Ustavnega sodišča RS, ki je bila objavljena v Ur. l. RS, št. 28/2006, je razveljavila 1060. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in 32/04), v kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. 376. člen OZ je določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Ta člen pa je bil z Zakonom o spremembi in dopolnitvi obligacijskega zakonika, (OZ-A, Ur. l. RS, št. 40/2007) črtan. Citirana novela je pričela veljati 22.5.2007. To pomeni, da tečejo od zneskov, ki so zapadli v plačilo po 17.3.2002 in glede katerih do uveljavitve OZ-A zakonske zamudne obresti še niso dosegle glavnice, zakonske zamudne obresti od zapadlosti do plačila. Ker so se opisno vtoževane denarne terjatve tožnika, ki jih je vtoževal od tožene stranke, nanašale na obdobje po nezakoniti izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (torej za obdobje od 21.3.2006 dalje), je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožniku prisodilo vtoževane zakonske zamudne obresti od zapadlosti posamičnega neto zneska nadomestila plače v plačilo do plačila. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za presojo utemeljenosti pritožbe niso odločilnega pomena (360/1 člen ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia