Jedro

Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Tožnica s pritožbenimi očitki usmerjenimi v posamezne izseke njene izpovedbe in izpovedb prič ni vzbudila dvoma, da katera od pomembnih okoliščin v sodbi ne bi bila ovrednotena ali da ji ne bi bila dana prava teža.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 6.108,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2017 dalje do plačila in povračilo stroškov postopka.

2. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da ni celovito povzelo njene izpovedbe. Napačno jo je razumelo glede tega, na kateri strani vozila Clio sta se nahajala policista v času škodnega dogodka. Oba policista sta vlekla voznika iz vozila na voznikovi strani, kar je sodišče prve stopnje spregledalo. Izrecno je tudi izpovedala, da so vsi udeleženi, v trenutku, ko jo je policist udaril po roki, stali na isti strani vozila. Sodišče prve stopnje njene izpovedbe ni presojalo v povezavi z izpovedbo priče A. A., iz katere je razvidno, da se je dogodek zgodil tako, kot je sama opisala. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je njena izpovedba nejasna, nelogična in nekonsistentna. Odgovorila je na vsa zastavljena vprašanja, razen če česa res ni vedela oziroma se ni spomnila. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo tudi izpovedbo priče B. B. Dogodek v zvezi z voznikom Clia je izgledal kot pretep, kar izhaja iz izpovedb prič A. A. in C. C. in potrjuje tožničine navedbe. Sodišče prve stopnje izpovedbi policista D. D. ne bi smelo slediti, saj glede na to, da mu tožnica očita udarec v roko in posledičen nastanek poškodbe, ni bilo za pričakovati, da bo navedeni policist to priznal. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila ob škodnem dogodku prisotna cela gruča ljudi. Ti so prišli naknadno. Iz izpovedbe priče zdravnice E. E. izhaja, da je do tožničine poškodbe vratu lahko prišlo ter da je možno, da tožnica bolečine v vratu ni takoj čutila. Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačno ugotovljenega dejanskega stanja, je nepravilno zaključilo, da policist D. D. tožnice ni udaril. 3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo 28. 5. 2016 utrpela zaradi udarca s trdim predmetom v nadlaket leve roke. Policist D. D., ki je navedenega dne s policistom A. A. obravnaval voznika Clia pred tožničino stanovanjsko hišo, naj bi jo udaril, ko se jim je tožnica približala. Pasivna legitimacija tožene stranke, pri kateri je imelo Ministrstvo za notranje zadeve v času škodnega dogodka sklenjeno zavarovanje splošne odgovornosti, v postopku ni bila sporna. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo po temelju, ker je presodilo, da policist D. D. tožnice ni udaril. 6. Pritožba ne konkretizira očitka o kršitvah materialnega prava ali bistvenih kršitvah pravil postopka. Sodišče prve stopnje je škodni dogodek pravilno presojalo na podlagi določil Obligacijskega zakonika (OZ) o odškodninski odgovornosti ter določbe 26. člena Ustave RS. Pri tem ni zagrešilo nobene izmed uradno upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

7. Odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, je pravilna. Pojasnjena je s tehtnimi in argumentiranimi razlogi. Relevantno dejansko stanje je bilo ugotovljeno na podlagi listinskih dokazov ter zaslišanj tožnice in prič. Sodišče prve stopnje je v tem okviru ocenilo posamezne dokaze in se pri odločitvi oprlo na tiste, ki so se v sintezi z ostalimi izvedenimi dokazi izkazali za prepričljivejše. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Tožnica s pritožbenimi očitki usmerjenimi v posamezne izseke njene izpovedbe in izpovedb prič ni vzbudila dvoma, da katera od pomembnih okoliščin v sodbi ne bi bila ovrednotena ali da ji ne bi bila dana prava teža. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da je bila tožničina izpovedba nejasna in nekonsistentna ter da tožnica z njo ni potrdila vseh svojih tožbenih trditev. Prav tako je bila neprepričljiva in neverodostojna izpovedba priče B. B., ki je o konkretnih okoliščinah škodnega dogodka izpovedala v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi ter deloma tudi v nasprotju s trditvami tožnice.

8. Tožnica sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja s trditvami, da je napravilo napačen zaključek o tem, na kateri strani vozila Clio je stal policist D. D.; da ni upoštevalo, da je dogodek v zvezi z voznikom Clia izgledal kot pretep; da je napačno zaključilo, da je bila ob škodnem dogodku prisotna množica ljudi; da je zdravnica E. E., zaslišana kot priča, dopustila možnost, da je tožnica utrpela poškodbo vratu. S temi navedbami tožnica ne more uspeti, saj ne izpodbija ključne ugotovitve sodišča prve stopnje, da policist D. D. tožnice ni udaril s trdim predmetom (pendrekom oziroma svetilko/megalajtko) po nadlakti leve roke. Tudi če bi bila tožničina pritožbena zavzemanja utemeljena, kar bi pomenilo, da je policist D. D. stal na voznikovi strani vozila Clio (enako kot tožnica), da je obravnava voznika Clia s strani policistov navzven izgledala kot pretep, da dogodka ni spremljala množica ljudi ter da je imela tožnica obravnavanega dne poškodovan vrat, navedeno ne potrjuje tožničinih trditev, da jo je policist D. D. udaril in ji povzročil poškodbe. Ravno nasprotno je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedb prič A. A., D. D. in E. E. ter listinskih dokazov – obvestila o telesni poškodbi (priloga B6 spisa) in izvida urgentne travmatološke ambulante (priloga A3 spisa). Dokazni postopek ni le pokazal, da policist D. D. tožnice ni udaril, temveč tudi, da spremembe na tožničini levi roki niso bile (in niso mogle biti) posledica udarca, kar velja tudi za bolečine in težave z vratom.

9. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nista upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.