Jedro

Če stranki upravni organ pred izdajo odločbe ni dal možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev oziroma neupoštevanje določb 143. člena ZUP, pomeni bistveno kršitev pravil postopka, ki vpliva na odločitev o stvari.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 9.2.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnica ne živi v Republiki Sloveniji, temveč da dejansko živi v Srbiji. Zato ne izpolnjuje enega izmed pogojev, ki jih za pridobitev državljanstva Republike Slovenije določa 1. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I).

Tožnica izpodbija odločbo tožene stranke zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. Navaja, da je izpodbijana odločba povsem neobrazložena in da je zato sploh ni mogoče preiskusiti. Upravni organ v obrazložitvi odločbe sploh ni navedel na podlagi česa je ugotovil, da tožnica ne živi v Sloveniji, razen tega pa ji tudi ni dal možnosti, da se o morebitnih izvedenih dokazih izjavi in ponudi nasprotne dokaze. Navaja, da je v letu 1984 kupila parcelo v Sloveniji, na kateri je zgradila stanovanjsko hišo s potrebnimi dovoljenji, da je član stanovanjske zadruge in da je s krajevno skupnostjo sklenila pogodbo o sofinanciranju izgradnje komunalne infrastrukture. Dalje še našteva in prilaga fotokopije dokumentov, ki ji jih je izdala občina na njeno ime in sicer vozniško dovoljenje, osebno izkaznico, potni list in propustnico videmskega sporazuma. Ker na območju, kjer je zgradila hišo, ni vode in kanalizacije, se v zimskem času zadržuje pri sorodnikih, ker je njen oče po materini strani Slovenec, ali pa pri prijateljih na Dunaju. Zato je pogosto odsotna z doma. Tudi poslovno je velikokrat odsotna, ker je vložila kapital v kanadsko firmo in zato veliko potuje. Navaja, da nima drugega doma razen v Sloveniji. V Srbiji nima nobenega premoženja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in kot dokaz, da tožnica dejansko ne živi v Sloveniji, navaja izjavo priče N.B.V., sosede tožnice. Ta je pri zaslišanju povedala, da tožnica na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča v nedograjeni stanovanjski hiši, ki je njena last, dejansko ne živi, temveč le občasno tja prihaja iz Srbije skupaj z možem. Iz Srbije pa naj bi jo tudi večkrat poklicala po telefonu. Poudarja, da tudi v primeru, če bi bila tožnica v postopku dosegljiva in zaslišana, ne bi prišlo do drugačne končne odločitve in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS - Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I), po katerem mora državljan druge republike, ki želi pridobiti državljanstvo Republike Slovenije po navedeni določbi, poleg formalno prijavljenega stalnega prebivališča na dan plebiscita 23.12.1990 izpolnjevati tudi pogoj, da dejansko živi v Sloveniji. Medtem ko tožena stranka ugotavlja, da tožnica tega drugega pogoja ne izpolnjuje, tožnica temu ugovarja in uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka, ki so po njenem mnenju vplivale na odločitev v stvari.

V obravnavanem primeru tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe le navaja, da tožnica ne živi v Republiki Sloveniji, temveč dejansko živi v Srbiji. Pri tem tožena stranka ne navaja, na kakšen način in na podlagi katerih dokazov, izpeljanih v postopku, je ugotovila dejstva in okoliščine, ki so bile odločilne za sklep o dejanskem stanju, da tožnica dejansko ne živi v Republiki Sloveniji. Tožeča stranka ima zato prav, ko trdi, da izpodbijana odločba ni obrazložena in je zato ni mogoče preiskusiti. Te pomanjkljivosti tudi ni mogoče odpraviti z odgovorom na tožbo, saj mora biti obrazložitev že v sami odločbi. V odgovoru na tožbo tožena stranka sicer navaja, da je svojo ugotovitev, da tožnica dejansko živi v Srbiji, oprla na pričanje sosede tožnice N.B.V. in na dejstvo, da se tožnica ni odzivala na vabila, poslana za dopolnitev vloge in na zaslišanje. Vendar zgolj navedena izjava, o kateri tožena stranka tožnici ni dala možnosti, da se o njej izjavi, saj jo je občinski upravni organ za notranje zadeve vabil po podatih predloženih upravnih spisov le pred zaslišanjem navedene priče, ne pa tudi potem, da bi se o rezultatih ugotovitvenega postopka lahko izjavila, po presoji sodišča, zaradi omenjene pomanjkljivosti, sama zase ne more biti podlaga za ugotovitev oziroma za sklep, da tožnica dejansko ne živi v Sloveniji. Uradna oseba, ki vodi upravni postopek, mora po 135. členu zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Tako mora stranki dati možnost, da se udeležuje ugotovitvenega postopka (1. odstavek 143. člena ZUP), da navaja dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami (2. odstavek 143. člena ZUP), da se izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku, da sodeluje pri izvedbi dokazov in se seznani z uspehom dokazovanja ter o tem izjavi (3. odstavek 143. člena in 3. odstavek 138. člena ZUP). Neupoštevanje teh določb pomeni bistveno kršitev pravil postopka, ki vpliva na odločitev v stvari, zato so tozadevni ugovori tožnice utemeljeni.

Zaradi navedenih kršitev pravil postopka je zato sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). V novem postopku mora tožena stranka upoštevati zgoraj navedene določbe zakona o splošnem upravnem postopku in predvsem mora tožnici dati možnost, da se udeležuje ugotovitvenega postopka in o rezultatih ugotovitvenega postopka izjavi v skladu s določbo 3. odstavka 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Stvar tožnice pa je, če bo to možnost tudi izkoristila in v novem postopku dokazala v tožbi zatrjevano dejstvo, da dejansko živi v Sloveniji. Pri tem sodišče poudarja, da so za sklep o tem, da določena oseba živi na območju Republike Slovenije odločilne okoliščine, ki kažejo na to, da bistvene življenjske aktivnosti opravlja v Sloveniji. Razen tega bo pri izdaji nove odločbe tožena stranka morala upoštevati določbe 2. odstavka 209. člena ZUP in izdano odločbo ustrezno obrazložiti. Določbe ZUS in ZUP je sodišče uporabilo smiselno kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Sslovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).