Jedro

Podržavljenega kmetijskega zemljišča ni mogoče upravičencu vrniti v naravi, če je na njem lastninska pravica fizične osebe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 356/2001-20 z dne 10.1.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 29.5.1998. S to je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L. z dne 9.4.1998, s katero je ta odločila, da upravičencema za denacionalizacijo F. in F.Š. pripada odškodnina v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada, za podržavljeno kmetijsko zemljišče parc. št. 87 k.o. Ž. in parc. št. 197/2, 198/1, 198/2, 198/3, 211/2 in 211/4, k.o. Zg. G. O tožbi tožnika zoper navedeno odločbo tožene stranke je upravno sodišče odločilo v ponovnem postopku, potem, ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na tožnikovo pritožbo razveljavilo sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru št. U 278/98-11 z dne 4.7.2000, s katero je bila tožnikova tožba zoper odločbo tožene stranke zavrnjena (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 836/2000-2 z dne 24.10.2001).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na pravno stališče, ki ga je zavzelo vrhovno sodišče v navedenem sklepu. V skladu s tem stališčem je pri odločanju v obravnavani zadevi potrebno upoštevati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (ZDen-B, Uradni list RS, št. 65/98), in sicer določbo 1. odstavka 9. člena ZDen, s katero je bil z novim 1. odstavkom dopolnjen 27. člen ZDen in določbo 27. člena ZDen-B ter obvezno razlago 1. odstavka 27. člena ZDen. Ob upoštevanju navedenih določb je v obravnavani zadevi za vsa podržavljena zemljišča, katerih upravičencema ni mogoče vrniti v naravi, zavezanec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS v obliki nadomestnih zemljišč. Kot neutemeljen sodišče zavrača tožnikov tožbeni ugovor, da bi mu morale biti parcele, št. 87/2, 87/3 in 87/4 vrnjene v naravi. Navaja, da za vrnitev navedenih zemljišč v naravi ni podlage, ker so v lasti tretje fizične osebe.

Tožnik v pritožbi navaja, da je stališče sodišča prve stopnje glede vrnitve parcel 87/2, 87/3 in 87/4, nepravilno. Navedene parcele so del podržavljenega zemljišča, in sicer parc. št. 87, ob podržavljenju vpisane v vl. št. 66, k.o. Ž. v skupni izmeri 35.231 m2. Z nepravnomočno arondacijsko odločbo Okrajnega ljudskega odbora M. z dne 26.1.1961 so bile dane M.K. v zameno za zemljišče parc. št. 368/3, vl. št. 115, k.o. M., na kateri pa navedena ni izgubila lastninske pravice. Navaja, da je M.K. v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica teh parcel šele od leta 1997 in to na podlagi nepravnomočne arondacijske odločbe iz leta 1961. Vknjižba je nezakonita. Predlaga, da pritožbeno sodišče popravi storjeno krivico, povzročeno s strani M.K. s tožbo zaradi motenja posesti in s sklepom Temeljnega sodišča v Mariboru, Enote v Lenartu z dne 20.9.1994 in Višjega sodišča v Mariboru z dne 18.11.1994 tako, da določi ustrezno odškodnino in omogoči tožniku posest na teh zemljiščih ter odloči, da se vrnejo v naravi denacionalizacijskima upravičencema.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da so bila zemljišča, ki so predmet denacionalizacije, podržavljena na podlagi Zakona o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam, torej na podlagi predpisa, ki je v 3. členu ZDen naveden kot podlaga za denacionalizacijo. Prav tako ni sporno, da sta upravičenca za denacionalizacijo tožnikova pravna prednika F. in F.Š. Sporna pa je oblika denacionalizacije kmetijskih zemljišč.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stvari. Pri tem se sodišče pravilno sklicuje na določbi 1. odstavka 9. člena in 27. člena ZDen-B. Z določbo 1. odstavka 9. člena je bil z novim 1. odstavkom dopolnjen 27. člen ZDen tako, da je zavezanec za vračilo podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in nadomestnih zemljišč Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. To pomeni, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki gospodari (upravlja in razpolaga) z zemljišči, ki so v lasti Republike Slovenije na podlagi 2. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 10/93, 1/96 in 23/96-popr.), zavezanec za vračilo zemljišč kot nadomestnih zemljišč v smislu 3. odstavka 43. člena ZDen, v primeru, če upravičencu podržavljenih kmetijskih zemljišč in gozdov iz razlogov, določenih v ZDen, ni mogoče vrniti v naravi (obvezna razlaga 1. odstavka 27. člena - Uradni list RS, št. 66 z dne 26.7.2000). In ker tožena stranka in upravni organ prve stopnje nista odločila skladno z navedeno določbo, je sodišče utemeljeno odpravilo izpodbijano odločbo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje s pravilnim napotilom, da bo pri ponovnem odločanju o tej zadevi potrebno upoštevati dopolnjen 27. člen ZDen, in sicer tako glede zavezanca kot tudi glede oblike denacionalizacije. Tako napotilo je skladno z določbo 27. člena ZDen-B, po kateri se upravni postopki, ki se do uveljavitve tega zakona še niso pravnomočno končali, končajo po določbah tega zakona.

Utemeljeno je sodišče zavrnilo tožnikov ugovor, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da bi moral biti del podržavljenega zemljišča - parc. št. 87/2, 87/3 in 87/4 upravičencema vrnjen v naravi. Po določbi 16. člena ZDen namreč podržavljenega premoženja ni mogoče vrniti v naravi, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. Obstoj lastninske pravice na podržavljenem premoženju je torej ovira za vrnitev premoženja v naravi. In ker je ugotovljeno, da je na navedenih parcelah lastninsko pravico pridobila tretja oseba - M.K., in sicer z arondacijsko odločbo leta 1961, ki ima na navedeni parceli tudi vpisano lastninsko pravico, kar tožnik v pritožbi sam navaja, za tako obliko denacionaliazcije, kot jo predlaga tožnik, to je vrnitev v last in posest, v ZDen ni podlage.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.