Jedro

Ker je rok za izpolnitev obveznosti tožene stranke za izplačilo odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga jasno določen v ZDR, ni pravilno stališče, da tožena stranka z izplačilom pride v zamudo šele s pozivom na plačilo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se I. točka izreka dopolnilne sodbe delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati zakonske zamudne obresti od 1. 9. 2007 do 20. 6. 2010 od zneska 2.997,99 EUR, v roku 8 dni, pod izvršbo.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del I. točke izreka dopolnilne sodbe.

Tožena stranka je dolžna tožnici plačati pritožbene stroške v znesku 72,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano dopolnilno sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od 8. 7. 2006 do 20. 6. 2010 od zneska 2.997,99 EUR (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 499,56 EUR, v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper I. točko izreka dopolnilne sodbe se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni dopolnilno sodbo v izpodbijanem delu tako, da ugodi zahtevku za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 9. 2007 do 20. 6. 2010 od zneska 2.997,99 EUR. Izpodbijana dopolnilna sodba ne vsebuje razlogov, ki upravičujejo tako sodbo, niti niso v njej navedeni predpisi, na katere je sodišče oprlo sodbo, s čimer je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V konkretnem primeru se je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 24. 5. 2006 zavezala, da bo odpravnino izplačala ob izplačilu plače tožnice v mesecu juliju 2006, torej 7. 7. 2006, kar pomeni, da je bil rok za izpolnitev obveznosti določen. Ker je bil rok za izpolnitev obveznosti tožene stranke po izplačilu odpravnine jasno določen, je tožena stranka prišla v zamudo že 8. 7. 2006, ne pa morebiti šele z pozivom tožnice, kot to nepravilno šteje sodišče. Terjatve iz naslova obresti zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, kar pomeni, da so zakonske zamudne obresti za obdobje do 31. 8. 2007 zastarale, tožnici pa pripadajo obresti od 1. 9. 2007 dalje do plačila. Ugovor zastaranja je bil edini ugovor, ki ga je v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti podala tožena stranka in ni ugovarjala, da je v zamudo prišla šele 21. 6. 2010. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 33/2008 z dne 26. 1. 2010. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožnice je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 546/2011 z dne 6. 9. 2011 pritožbo tožnice štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni odločilo o zahtevku za priznanje zakonskih zamudnih obresti od 8. 7. 2006 oziroma 1. 9. 2007 do 20. 6. 2010 od zneska 2.997,99 EUR. Zato je v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v dopolnilno sojenje. Sodišče prve stopnje je v dopolnilnem sojenju zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.997,99 EUR za čas od 8. 7. 2006 do 20. 6. 2010, zavrnilo. Postavilo se je na stališče, kot že v sodbi opr. št. Pd 521/2010, da je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti šele od 21. 6. 2010, ko je od tožene stranke zahtevala izplačilo razlike v odpravnini.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji). Ob navedenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba in ne drugih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka se je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zavezala, da bo tožnici izplačala odpravnino ob izplačilu plače v mesecu juliju 2006. Tožnica je plačilo razlike odpravnine zahtevala od tožene stranke 21. 6. 2010. Tožbo, s katero je zahtevala plačilo razlike v odpravnini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2006 dalje je tožnica vložila 31. 8. 2010. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo uveljavljala zastaranje zamudnih obresti.

Po določbi 1. odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. list RS, št. 83/2001 in naslednji) dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Pritožba utemeljeno opozarja, da je bil rok za izpolnitev obveznosti tožene stranke na izplačilo odpravnine jasno določen, zato je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je tožena stranka prišla v zamudo šele z pozivom tožnice na plačilo. Ker pa je tožena stranka pravočasno uveljavljala zastaranje zamudnih obresti in ker terjatve iz naslova obresti zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve (1. odstavek 347. člena OZ), so zakonske zamudne obresti do 31. 8. 2007 zastarale, tožnici pa pripadajo obresti od 1. 9. 2007 dalje.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 5. alinee 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijani del dopolnilne sodbe (I. točka izreka) delno spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane dopolnilne sodbe (353. člen ZPP).

Tožnica je s pritožbo delno uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 72,00 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3220 50,00 EUR, 10,00 EUR pavšal za poštne in telekomunikacijske storitve in 20 % DDV).