Jedro

Če je tožeča stranka vlagala v poslovne prostore, ki jih je na podlagi najemne pogodbe tudi uporabljala, toženi stranki (najemoddajalki), ki očitno ni bila lastnica spornih nepremičnin, ni mogla nastati premoženjska korist brez pravne podlage.

Materialnopravno zmotno je zatrjevanje, da naj bi neupravičena korist tožene stranke (najemodajalke in nelastnice) izvirala že iz dejstva, da je tožena stranka ves čas od tožeče stranke (najemnice) prejemala najemnino. Prejeta najemnina ima namreč pogodbeno podlago, zato ni mogoče govoriti, da gre za prejeto korist brez pravne podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 43.201,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2002 dalje. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 3.503,97 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je v pritožbenem roku vložila pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče v Ljubljani je v pritožbenem postopku odločalo kot stvarno in krajevno pristojno sodišče na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2010-10 z dne 9.2.2010, izdanem na podlagi določbe 105.a člena in 1. odstavka 60. člena Zakona o sodiščih.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala kot povrnitev vlaganj v poslovne prostore, ki jih je najela od tožene stranke na podlagi najemne pogodbe z dne 19.6.1992. Podlago za uveljavljanje vrnitvenega zahtevka je tožeča stranka videla v 4. točki sklenjene najemne pogodbe, s katero sta se stranki dogovorili, da v primeru, da se najemodajalec odloči za prodajo, ima najemnik predkupno pravico za odkup prostora, pri čemer se upošteva vrednost objekta ob sklenitvi najemne pogodbe. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka po vložitvi tožbe glede nepremičnine, glede katerih uveljavlja tožbeni zahtevek od tožene stranke, bila sklenjena sodna poravnava med tožečo stranko in Republiko Slovenijo, s katero se je Republika Slovenija zavezala prodati tožeči stranki nepremičnine, ki so bile predmet najemne pogodbe med pravdnima strankama z dne 19.6.1992. Tožeča stranka v pritožbi izrecno zatrjuje, da je bila na podlagi sklenjene sodne poravnave dne 29.5.2008 tudi sklenjena kupoprodajna pogodba.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke na povrnitev investicijskih vlaganj zavrnilo z utemeljitvijo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za uveljavljani obogatitveni zahtevek tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče takšnemu sklepanju prvostopenjskega sodišča v celoti pritrjuje. Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na določbi 4. odstavka 210. člena ZOR oziroma sedaj veljavnega 3. odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika. Iz pritožbenih navedb izhaja, da je tožeča stranka kot kupec sklenila kupoprodajno pogodbo glede nepremičnin, v katere naj bi vlagala v višini, v kateri uveljavlja vrnitveni zahtevek od tožene stranke. Tožeča stranka ima torej izkazan pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na tej nepremičnini. Ob tej okoliščini že pojmovno ni mogoče govoriti o tem, da je tožena stranka prejela korist na račun tožeče stranke. Okoliščina, da je kupoprodajno pogodbo z dne 29.5.2008 sklepala Republika Slovenija in ne tožena stranka, sicer kaže na to, da res ni bilo pravne podlage, na osnovi katere bi se tožena stranka kot najemodajalka v najemni pogodbi lahko zavezala glede pogojev prodaje nepremičnin, ki so predmet najemne pogodbe. Vendar to samo po sebi še ne izkazuje, da naj bi investicijski vložki tožeče stranke v nepremičnino, za katere je tožena stranka kot najemodajalka dala soglasje, predstavljali premoženjsko korist toženi stranki. Če je tožeča stranka vlagala v poslovne prostore, ki jih je na podlagi najemne pogodbe tudi uporabljala, toženi stranki, ki očitno ni bila lastnica spornih nepremičnin, ni mogla nastati premoženjska korist brez pravne podlage.

Materialnopravno zmotno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da naj bi neupravičena korist tožene stranke izvirala že iz dejstva, da je tožena stranka ves čas od tožeče stranke prejemala najemnino. Prejeta najemnina ima namreč pogodbeno podlago, zato ni mogoče govoriti, da gre za prejeto korist brez pravne podlage. Tožeča stranka pa ni zatrjevala, da sklenjena najemna pogodba med pravdnima strankama ne bi imela pravnega učinka.

Ker tožeča stranka tako ni zatrjevala in dokazala dejanskih okoliščin, s katerimi bi utemeljila neupravičeno korist na strani tožene stranke, je pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, s katerim je utemeljilo odločitev v izpodbijani sodbi. Tako se izkažejo kot neutemeljeni v pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe.

O stroških pritožbenega postopka sodišče ni odločalo, saj tožeča stranka ob vložitvi pritožbe teh stroškov ni priglasila.