Jedro

Priznanje azila v smislu 1. člena ZAzil temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil izvorno državo, njegova subjektivna ogroženost pa se lahko ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju v povezavi z objektivnimi okoliščinami v izvorni državi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS,Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 45/2006- odl. US RS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.8.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. alinee 1. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB2, Uradni list RS, št. 51/2006 in 37/2006 - sklep US RS) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo in razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka. V ponovni prošnji za azil je tožnik navedel, da je bil leta 1991 udeležen v pretepu, katerega posledica je bila smrt ene osebe. Zaradi tega je bil obsojen, po prestani kazni (1996) pa je izvedel, da ga išče družina ubitega, da bi se mu maščevala. Pred nekaj meseci so ga člani te družine napadli, dogodka ni prijavil policiji. Sodišče ne dvomi v pravilno ugotovitev tožene stranke, da v obravnavanem primeru krvno maščevanje ni povezano z nobenim izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Tožnik je v prošnji za azil navedel, da ni član nobene politične stranke ali organizacije, na posebno vprašanje, ali je bil v izvorni državi kdaj na kakršenkoli način preganjan zaradi rase, narodnosti, vere, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno, je izjavil, da ne. Iz zapisnika o zaslišanju (9.8.2006) sicer izhaja, da je bil tožnik član unije Romov kakor tudi v združenju Romov-Evrorom in da je izjavil, da ni bil deležen podpore oblasti, zaradi česar je bil primoran zapustiti izvorno državo. Navedel je tudi, da kot posameznik, Rom, ne bi bil deležen zaščite, saj je v državi polno korupcije. Vendar pa je tožnik na posebno vprašanje, zakaj je dejansko zapustil izvorno državo, ponovno izpostavil navedeni dogodek (uboj člana družine G.). Tožnik v zvezi z razlogom, zakaj je zapustil izvorno državo, tudi po presoji sodišča ne navaja konkretnih dogodkov, ki bi kazali, da je krvno maščevanje povezano z njegovim članstvom v romskih organizacijah. Zato je tožena stranka po presoji sodišča pravilno presodila vse relevantne okoliščine in pravilno odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po ZAzil in tudi ne za priznanje subsidiarne zaščite po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Proučila je poročila mednarodnih institucij, ki se nanašajo na politično in družbeno situacijo v BiH ter na podlagi tako ugotovljenega stanja o razmerah v tej državi ocenila objektivno stanje in tožnikovo subjektivno ogroženost v primeru njegove vrnitve v izvorno državo. Strinja se s toženo stranko, da krvno maščevanje samo po sebi ni preganjanje v smislu določb ZAzil. Pravilno je sklepala, da bi tožnik lahko v primeru, ko bi se čutil ogroženega, poiskal zaščito v izvorni državi pri lokalni policiji, kakor tudi pri mednarodnih institucijah, ki tudi zagotavljajo varnost in zaščito v BiH. Poročila mednarodnih organizacij so po presoji sodišča verodostojen vir informacij, pri čemer tožnik niti ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da vsebina uporabljenih informacij ne bi bila pravilna oziroma ne navaja konkretne okoliščine, zaradi katere bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ogrožen. Navedbe tožnika, da kot član romskih organizacij ni imel podpore oblasti, kot posameznik Rom pa v primeru, če bi prišlo do kritičnega problema ne bi bil deležen ustrezne zaščite, po presoji sodišča ne pomenijo konkretnih okoliščin, zaradi katerih bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi vseh razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Po njegovem mnenju izpodbijana sodba ni pravilna. Smiselno ponovi tožbene navedbe, da se mu hoče družina ubitega maščevati, tožena stranka pa bi morala tudi natančno proučiti ali je preganjan zaradi tega ker je Rom, saj so Romi v BiH obravnavani zelo neenako. Sodišče prve stopnje ga ni zaslišalo in je s tem kršilo načelo zaslišanja, že zaradi tega bi moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se njegovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji ugodi. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Pravilno je stališče tožene stranke, kateremu sledi v izpodbijani sodbi tudi sodišče prve stopnje, da razlogov, ki jih navaja tožnik za priznanje azila v Republiki Sloveniji (pritožbeno sodišče jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno), ni mogoče šteti med razloge v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil, na podlagi katerih bi bilo mogoče priznati pravico do azila v Republiki Sloveniji. Republika Slovenija po navedeni določbi priznava pravico do azila le tistim tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Ženevska konvencija, Uradni list RS-MP, št. 9/92), to je pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.

Priznanje azila na navedeni pravni podlagi temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil izvozno državo, njegova subjektivna ogroženost pa se lahko ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju v povezavi z objektivnimi okoliščinami v izvorni državi. Tožnik v postopku priznanja azila v Republiki Sloveniji tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazal preganjanja v izvorni državi v smislu pravnega standarda, ki se je uveljavil v upravno sodni praksi oziroma v smislu Direktive Sveta EU , št. 2004/83/EC z dne 20.4.2004 (Direktiva), saj ob zatrjevanju, da se mu hoče družina osebe, pri katere uboju je sodeloval in bil za to tudi obsojen, maščevati, ob tem, da si zoper takšno zatrjevano preganjanje oziroma ob zatrjevanem napadu nanj ni poiskal zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi, ne more z uspehom uveljavljati mednarodne zaščite. Ta nastopi šele, če državni subjekti v izvorni državi preganjanim ne nudijo ustrezne zaščite. Tožnik pa je sam izjavil, da o zatrjevanem napadu nanj ni obvestil policije.

Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, ki je sledilo presoji tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso podani razlogi za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Neutemeljen je tožnikov ugovor, da bi tožena stranka morala natančno proučiti, ali je preganjan zaradi tega, ker je Rom. Po presoji pritožbenega sodišča odločitev tožene stranke in prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru temelji na celoviti presoji navedb tožnika ter okoliščin in dejstev, ki jih je tožnik navedel ob podaji prošnje in na zaslišanju v upravnem postopku, v povezavi z objektivno situacijo v BiH, tožnik pa je bil tudi seznanjen s poročili mednarodnih organizacij (podrobno so navedene v odločbi tožene stranke) o situaciji v BiH, v objektivnost katerih pritožbeno sodišče ne dvomi. Zato pritožbeno sodišče meni, da je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno, iz njega napravljen pravilen sklep in na to dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo.

Po presoji pritožbenega sodišča okoliščina, da sodišče prve stopnje v tej zadevi tožnika ni zaslišalo, tudi ob upoštevanju ustavne zahteve za enako varstvo pravic, ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Po določbah 4. odstavka 72. člena ZUS je bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu zaradi neopravljene glavne obravnave podana le takrat, kadar je to vplivalo ali bi moglo vplivati na odločitev. To pa v tem primeru ni bilo. Kot izhaja iz sodnega spisa tožnik v tožbi in sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni navedel nobenih okoliščin ali dejstev oziroma ni predlagal nobenih drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče na glavni obravnavi izvedlo in bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, niti ni navedel v čem bi se njegovo zaslišanje na obravnavi razlikovalo od njegovih izjav v prošnji za azil oziroma na zaslišanju v upravnem postopku. Zato je prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno odločilo na seji senata (2. odstavek 50. člena ZUS), kar pa ni vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku, zato pritožbenega razloga, ki se nanaša na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v obravnavanem primeru ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.