Jedro

Pritožnica ima prav, ko trdi, da vprašanja, ali je pravilno stališče sodišča prve in druge stopnje, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice, glede katerega je bila revizija dopuščena, ni moč umestiti v okvir določbe 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP. Sprva zato, ker je tožnikova trditev o nezakonitosti in neustavnosti odločbe Banke Slovenije v predmetni zadevi le eden od elementov, ki sestavljajo zatrjevano pravno relevantno vzročno zvezo med tožniku nastalo škodo in ravnanjem druge toženke. Kot taka spada v ugotavljanje pravno relevantnega dejanskega stanja. V primeru, ko je odločitev o glavni stvari odvisna od predhodne rešitve določenih dejanskih vprašanj, ta vprašanja v pravdnem postopku niso predhodna v procesnem smislu, saj sama ne morejo biti neposreden predmet spora ali nekega drugega postopka. Nadalje pa zato, ker vprašanje, ali določeno dejstvo pomeni pravno relevantno vzročno zvezo, na katerega bo (morebiti) odgovorjeno v revizijski zadevi, pomeni uporabo materialnega prava. Uporaba materialnega prava pa je le v rokah zakonitega sodnika, in ne senata Vrhovnega sodišča, ki odloča o reviziji. Zato kot taka niti ne more upravičevati prekinitve postopka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana II. točka sklepa sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi tožnik s tožbo, vloženo v letu 2016, od prve toženke (Banke Slovenije) in druge toženke (poslovne banke) zahteva odškodnino za škodo, nastalo zaradi izbrisa podrejenih obveznic X. 2. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje pod I. točko izreka ugotovilo, da je pravdni postopek zoper prvo toženko prekinjen od 5. 3. 2020. Pod II. točko izreka pa je pravdni postopek zoper drugo toženko prekinilo do odločitve o reviziji, ki se pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije vodi pod opr. št. II Ips 41/2022. 3. Druga toženka s pravočasno pritožbo izpodbija odločitev pod II. točko izreka. Trdi, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje ter nepravilno uporabilo materialno in procesno pravo. Predlaga razveljavitev in priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev o prekinitvi, sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja. Po 13. členu ZPP predhodno vprašanje predstavlja vprašanje o obstoju ali neobstoju kakšne pravice oziroma pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločba o glavni stvari.

6. Pritožnica ima prav, ko trdi, da vprašanja, ali je pravilno stališče sodišča prve in druge stopnje, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice, glede katerega je bila revizija dopuščena, ni moč umestiti v okvir določbe 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP. Sprva zato, ker je tožnikova trditev o nezakonitosti in neustavnosti odločbe Banke Slovenije v predmetni zadevi le eden od elementov, ki sestavljajo zatrjevano pravno relevantno vzročno zvezo med tožniku nastalo škodo in ravnanjem druge toženke. Kot taka spada v ugotavljanje pravno relevantnega dejanskega stanja. V primeru, ko je odločitev o glavni stvari odvisna od predhodne rešitve določenih dejanskih vprašanj, ta vprašanja v pravdnem postopku niso predhodna v procesnem smislu, saj sama ne morejo biti neposreden predmet spora ali nekega drugega postopka. Nadalje pa zato, ker vprašanje, ali določeno dejstvo pomeni pravno relevantno vzročno zvezo, na katerega bo (morebiti) odgovorjeno v revizijski zadevi, pomeni uporabo materialnega prava. Uporaba materialnega prava pa je le v rokah zakonitega sodnika, in ne senata Vrhovnega sodišča1, ki odloča o reviziji. Zato kot taka niti ne more upravičevati prekinitve postopka.

7. Pritožbeno sodišče je že odločalo o prekinitvah postopka v zadevah, v katerih je od poslovnih bank zahtevana odškodnina za škodo, nastalo zaradi izbrisa podrejenih obveznic, tako pred kot po izdaji izpodbijanega sklepa. Nekatere odločitve izražajo naklonjenost k prekinitvi2, druge pa zavzemajo nasprotna stališča3. V predmetni zadevi je prvostopno sodišče utemeljilo, da se strinja s stališči o prekinitvi iz razloga pravne varnosti ter razloga smotrnosti in ekonomičnosti.

8. V zvezi s pravno varnostjo gre najprej pojasniti, da ta res pomeni tudi, da se pravo v istovrstnih primerih uporablja enako in da se obe stranki v postopku enako obravnavata. Za dejansko in učinkovito sodno varstvo v postopku morajo sodišča pravo v istovrstnih primerih zato uporabljati enako in enotno na vsem območju. Vendar je bilo že zgoraj pojasnjeno, da sodnik ni vezan na pravno mnenje inštančnega sodišča, saj pri odločanju sledi svojemu prepričanju in sodi po ustavi in zakonu, pri čemer ni vezan niti na utrjeno sodno prakso. Prekinitev postopka do odločitve senata Vrhovnega sodišča iz razloga, da se bo na njeni podlagi v predmetni zadevi sprejela odločitev o potrebnosti presojanja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije, tako že iz načelnih razlogov ni dopustna, saj v svojem bistvu posega v sodniško neodvisnost in kot taka tudi v pravno varnost. 9. Prekinitev postopka bi ob gornjem vplivala tudi na pravico strank do poštenega sojenja. V okviru te ima stranka pravico do sodnega varstva, po kateri mora imeti možnost, da spor predloži sodišču in da sodišče o tem sporu meritorno odloči z zavezujočo odločitvijo. V kolikor se tekom posameznega postopka pojavijo okoliščine, ki bi to pravico lahko ogrozile, je na voljo vrsto rešitev kot so npr. materialno procesno vodstvo, prilagoditev strogosti trditvenega in dokaznega bremena, zapolnjevanje pravne praznine itd. Ker je uporaba teh instrumentov pogojena s pravili, za uporabo katerih je v vsaki posamezni zadevi potrebno ugotoviti konkretna relevantna dejstva, zgolj pavšalno in hipotetično sklicevanje na kompleksnost in zapletenost vprašanj v zadevah v zvezi s podrejenimi obveznicami, pa čeprav v povezavi z ekonomičnostjo in smotrnostjo, ob veljavnih procesnih jamstvih ne more imeti za posledico prekinitve postopka. Ne glede na to, kako kompleksna in zapletena so ta vprašanja, je o njih potrebno odločiti4. Zastoj v postopku, ki ni podprt s konkretnimi upravičenimi razlogi, namreč ne pomeni le posega v pravico do sojenja v razumnem roku, temveč tudi v pravico do dostopa do sodišča. 10. Iz gornjih razlogov je tako na dlani odgovor, da v predmetni zadevi odločitev o prekinitvi postopka do odločitve o konkretni reviziji ni materialnopravno pravilna. Zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (3. točka 365. člena, 366. člen in peta alineja 358. člena ZPP). Razveljavitvi izpodbijanega sklepa brez vračanja zadeve v nov postopek botruje dejstvo, da je izpodbijani sklep sodišče prve stopnje izdalo po uradni dolžnosti.

11. O stroških, ki so toženki nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, bo odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II SM 1/2022 z dne 16. 3. 2022. 2 Glej npr. odločitve v zadevah Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 149/2017, II Cp 1823/2017, I Cpg 82/2021, II Cp 358/2022,I Cp 678/2022, II Cp 1040/2022, II Cp 1804/2022, II Cp 1816/2022. 3 Glej npr. odločitve v zadevah Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1674/2020, I Cp 123/2021, I Cp 145/2021, II Cp 933/2021, II Cp 1173/2021, II Cp 750/2022. 4 V času od vložitve tožbe dalje so bila nekatera vprašanja rešena oziroma je bila nakazana pot njihove rešitve (glede razlogov za izbris, ekonomskega bremena pri izbrisu kvalificiranih obveznic, postopkovnih jamstev...) v odločbah Ustavnega sodišča Republike Slovenije (U-I-295/13-260, U-I-4/20-66), sodbah Sodišča Evropske unije (C-526/14, C-45/21) ter v sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (Pintar in drugi proti Sloveniji).