Jedro

Tožena stranka je pravna oseba. Tožba s pozivom na odgovor ji je bila pravilno vročena tako, da je bilo pisanje izročeno osebi, ki je bila pooblaščena za sprejem (prvi odstavek 133. člena ZPP). Prenos sedeža tožene stranke (pri čemer je bil sklep o vpisu spremembe sedeža s pravnomočnim sklepom sodišča spremenjen tako, da je bil predlog za vpis spremembe sedeža zavrnjen), ne pomeni prenehanja pooblastila, ker ni v skladu z določbami 77. in 79. člena OZ.

Tožnica vtožuje odškodnino, kot denarno odmeno za odpoved reintegraciji. Pri odmeri odškodnine na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR se ne upoštevajo kriteriji za odmero odpravnine iz prvega odstavka 109. člena ZDR, saj se ta določba nanaša na odpravnino, ki gre delavcu v primeru odpovedi iz poslovnih razlogov ali zaradi nesposobnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožnici podala 1. 10. 2009 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici izplača odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 12.938,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2009 do plačila (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za obdobje od poteka odpovednega roka dalje do 4. 1. 2010 in ji za to obdobje obračuna nadomestilo plače, v višini po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 6. 2009, ter po plačilu zakonsko določenih davkov in prispevkov tožnici izplača neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 477,66 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka izpolnitvenega roka do dneva plačila (4. točka izreka).

Zoper takšno zamudno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da je tožena stranka tožbo s pozivom na odgovor prejela 9. 1. 2009. Takrat je tožbo na naslovu Cesta..., kraj B dvignil A.A., čeprav zaradi spremenjenega sedeža ni bil več pooblaščen za dvig poštnih pošiljk na bivšem naslovu v kraju B. Z ukinitvijo sedeža družbe v kraju B. je namreč prenehalo tudi pooblastilo za dvig pošiljk pri toženi stranki v kraju B. Tožena stranka je tožbo na novem naslovu v kraju C prejela šele naslednjega dne, to je 10. 11. 2009, takrat jo je prejel tudi pooblaščenec tožene stranke in nanjo pravočasno odgovoril v 15-dnevnem roku. Tožena stranka pritrjuje vsem ugovorom iz odgovora na tožbo. Iz zgodovinskega izpiska sodnega registra je razvidno, da je bil sedež tožene stranke v času od 13. 10. 2009 do 10. 11. 2009 na naslovu Cesta…, kraj C. Podatki o sedežu tožene stranke so javno dostopni na portalu AJPES, zato bi tožnica in njen pooblaščenec ob vložitvi tožbe lahko preverila, kje je sedež tožene stranke. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker tožba s pozivom na odgovor toženi stranki ni bila pravilno vročena. Zaradi navedenega bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati odgovor na tožbo, ki ga je takratni pooblaščenec tožene stranke priporočeno poslal 25. 11. 2009. Utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, navedenih v sodbi (verjetno je mišljeno: v tožbi). Dejstva, na katera se opira tožnica, so tudi v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama in tudi v nasprotju s splošno znanimi dejstvi. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je sedež tožene stranke ob vložitvi tožbe na naslovu v kraju B, čeprav iz podatkov AJPES to ne izhaja. Tožnici je bilo znano, da je bil s sklepom skupščine z dne 28. 8. 2009 spremenjen sedež družbe, kar je bilo v sodni register vpisano 13. 10. 2009. Tožnica v tožbi zatrjuje, da do spremembe sedeža ni prišlo, vendar to ne drži. Sedež družbe je bil od 13. 10. 2009 do 10. 11. 2009 v kraju C, zaradi pritožbe pa je bil sklep o spremembi sedeža razveljavljen in je bil sedež tožene stranke ponovno vpisan na naslovu v kraju B. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil kot razlog navedena sprememba sedeža in prenos dejavnosti v kraj C, tožnica pa kljub temu zatrjuje, da do spremembe sedeža in poslovanja ni prišlo. Navedbe tožnice so zato kontradiktorne z listinami, ki jih je predložila sama. Enako velja za tožbene navedbe o preverjanju možnosti za zaposlitev na drugem delovnem mestu. Sporna sta tudi temelj in višina odškodnine. Z ničemer ni izkazano, da bi bila tožnica upravičena do odškodnine v višini 7-kratnika bruto plače. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena le dve leti in bi ji šla kvečjemu odškodnina v višini 2/5 bruto plače, zmanjšane za pripadajoče davke in prispevke. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bila podana, ker tožba s pozivom na odgovor toženi stranki ni bila pravilno vročena. Kako se vroča pravnim osebam, je določeno v prvem odstavku 133. člena ZPP. V skladu s to določbo se državnim organom, pravnim osebam in podjetnikom posameznikom vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma poslovnem prostoru ali na sedežu. Tožba s pozivom na odgovor je bila vročena osebi, ki je bila pooblaščena za sprejem. Da je šlo za osebo, ki je bila pooblaščena za sprejem pisanj, posredno potrjuje tudi pritožba, ko navaja, da A.A. ni bil več pooblaščen za dvig poštnih pošiljk, ker je z ukinitvijo sedeža v kraju B prenehalo tudi pooblastilo za dvig poštnih pošiljk. Takšno stališče je zmotno, saj zgolj zaradi prenosa sedeža tožene stranke (pri čemer je bil sklep o vpisu spremembe sedeža s pravnomočnim sklepom sodišča spremenjen tako, da je bil predlog za vpis spremembe sedeža zavrnjen), še ne pomeni prenehanja pooblastila. Tožnica v odgovoru na tožbo utemeljeno opozarja, da s pritožbo uveljavljani način prenehanja pooblastila ni v skladu z določbami 77. in 79. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) o prenehanju pooblastila.

Tretji odstavek 139. člena ZPP sicer res določa, da se subjektu vpisa v sodni register vroča na naslovu, navedenem v registru. Vendar je to določbo potrebno uporabiti v povezavi z določbo že citiranega prvega odstavka 133. člena ZPP, razen tega pa je potrebno upoštevati, da je bil vpis spremembe naslova tožene stranke iz sodnega registra izbrisan, saj je bil nezakonit, ker o spremembi naslova družbeniki niso odločili s tričetrtinsko večino glasov družbenikov, temveč z navadno večino.

Zmotno je pritožbeno sodišče, da bi sodišče prve stopnje moralo šteti, da je rok za pritožbo zoper izpodbijano zamudno sodbo pričel teči šele naslednjega dne po tistem, ko je tožena stranka tožbo prejela na naslovu v kraju C. To naj bi se zgodilo 10. 11. 2009, torej naslednji dan po pravilno opravljeni vročitvi pooblaščencu za sprejem pisanj. Nadaljnje notranje poslovanje s pošto v okviru tožene stranke, do katerega je prišlo po pravilno opravljeni vročitvi, ne more vplivati na tek pritožbenih rokov. Glede na to, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena 9. 11. 2009, in da je bila tožena stranka pravilno pozvana, da na tožbo odgovori v 15-ih dneh od njene vročitve, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je dne 25. 11. 2011 vloženi odgovor na tožbo prepozen.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila v roku iz drugega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali so izpolnjeni v prvem odstavku 318. člena ZPP našteti pogoji za izdajo zamudne sodbe. Ti pogoji so: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožnica ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Zgoraj je obrazloženo, da je bil izpolnjen prvi od navedenih pogojev za izdajo zamudne sodbe, to je, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor. Izpolnjen je tudi naslednji pogoj, saj ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle prosto razpolagati.

Pritožba sicer zatrjuje, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, vendar tega ugovora z ničemer ne konkretizira. Kadar tožena stranka na tožbo ne odgovori v roku, se šteje, da je res vse, kar je tožnik navedel v tožbi. Tako je sodišče prve stopnje za resnično moralo šteti tudi navedbo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podana, ker je hči B.B., edinega lastnika in družbenika družbe D d.o.o., ki je večinskemu lastniku tožene stranke trn v peti in ki je bil na skupščini tožene stranke 3. 8. 2009 z ničnim in izpodbojnim sklepom razrešen s funkcije direktorja tožene stranke. Enako velja tudi za tožbeno navedbo, da tožena stranka poslovnega naslova in sedeža ni spremenila. Sicer pa gre pri vprašanju, ali je sprememba poslovnega naslova in sedeža lahko razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in ne za vprašanje dejanskega stanja. Iz takšnih navedb sledi vtoževana posledica, to je ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je tožba sklepčna.

Izpolnjen je bil tudi nadaljnji pogoj za izdajo zamudne sodbe, to je da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pritožba meni, da je takšno nasprotje podano, ker tožnica v tožbi navaja, da je neresnična trditev tožene stranke, da je spremenila poslovni naslov in sedež, češ, da je to v nasprotju s podatki v listinah. Tožnica je tožbi priložila zgodovinski spis iz sodnega/poslovnega registra, v katerem je kot sedež tožene stranke dejansko naveden kraj B, kot poslovni naslov pa Cesta…, kraj B. Zgodovinski izpis je izdelan na dan 18. 8. 2009. Tudi ni nobenega nasprotja med tem, kar je v tožbi navedeno o vsebini odpovedi in obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, o žigu na pooblastilu z dne 1. 9. 2009 ter temi listinami, saj je v njih kot naslov tožene stranke dejansko naveden naslov Cesta …, kraj B. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj zgolj sprememba sedeža in naslova delodajalca ne more biti razlog za zakonito odpoved. Razen tega sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bil v času izdaje izpodbijane zamudne sodbe naslov tožene stranke še vedno Cesta …, kraj B. Nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa izhaja tudi iz v tožbi zatrjevane kršitve prepovedi diskriminacije in povračilnih ukrepov po prvem odstavku 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007).

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici dosodilo vtoževano odškodnino po 118. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo nezakonitost odpovedi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, in ker ni želela nadaljevanja delovnega razmerja, je bila upravičena do denarne odškodnine v višini največ 18-ih mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede na vse okoliščine primera je odškodnina v višini sedmih mesečnih plač tožnice povsem primerna in v skladu s sodno prakso. Zmotno je pritožbeno stališče, da je pri odškodnini iz prvega odstavka 118. člena ZDR potrebno upoštevati kriterije za odmero odpravnine iz prvega odstavka 109. člena ZDR, saj se ta nanaša na odpravnino, ki gre delavcu v primeru odpovedi iz poslovnih razlogov ali zaradi nesposobnosti, tožnica pa vtožuje odškodnino, kot denarno odmeno za odpoved reintegraciji.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov. Ne le, da s pritožbo ni uspela, temveč gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja, za tovrstne spore pa peti odstavek 41. člena ZDSS-1 določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožnica, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.