Jedro

Ker iz dokumentacije o splošnem stanju v Nigeriji in še posebej v zvezi s skrivnim kultom Ogboni, ki jo je po uradni dolžnosti pridobila tožena stranka, in iz tožnikovih izjav, ki jih z ničemer ni dokumentiral, izhaja, da v tem primeru niso podane okoliščine iz 2. oz. 3. odstavka 1. člena ZAzil, je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je tožbo zavrnilo in pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v njeni izpodbijani odločbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1201/2004-6 z dne 14.7.2004.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.5.2004, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in mu določila rok tri dni od pravnomočno končanega postopka, v katerem mora zapustiti Republiko Slovenijo; v sklepu (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v obravnavanem primeru navedla tožena stranka. Na podlagi tožnikovih izjav in dokumentacije (poročila mednarodnih organizacij in drugih institucij ter strokovna gradiva), ki jo je v postopku po uradni dolžnosti pridobila tožena stranka, je tudi prvostopno sodišče menilo, da tožnik ni dokazal, da izpolnjuje pogoje za priznanje azila po 2. oziroma 3. odstavku Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003 - UPB), pri tem se je prvostopno sodišče izrecno sklicevalo na razloge, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka (2. odstavek 67. člena ZUS). Zavrnilo je tudi tožbeni ugovor, da naj bi bila v upravnem postopku kršena pravila postopka, saj je bilo uveljavljanje tega razloga zgolj pavšalno in tožnik ni navedel, v čem naj bi te kršitve bile. Tožniku je bilo omogočeno sodelovanje v postopku in izjavljanje glede vseh za odločitev relevantnih okoliščin, tudi v zvezi z dokumentacijo o stanju v njegovi matični državi Nigeriji in o skrivnem kultu Ogboni, ki jih je pridobila tožena stranka. Tožnik pa niti v tožbi ni navedel, v čem je subjektivni oziroma objektivni element njegove ogroženosti v matični državi ostal neraziskan. Zato je prvostopno sodišče zavrnilo tudi ta tožbeni ugovor. Tožnik tudi ni izpodbijal verodostojnosti dokumentacije, ki jo je pridobila tožena stranka. Zavrnilo je tudi tožnikov ugovor, da je neenako obravnavan, saj je bilo dejansko stanje v primeru, na katerega se tožnik sklicuje, drugačno, kot je v njegovem primeru. Pritrdilo je tudi stališču tožene stranke, da glede na stanje v Nigeriji, kakršno izhaja iz poročil, ki jih je tožena stranka pridobila, in iz tožnikovih izjav, tudi ne izhaja, da bi tožniku ob vrnitvi v Nigerijo grozilo preganjanje, ki bi bilo sicer lahko podlaga za priznanje azila po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ne drži ugotovitev tožene stranke in posledično sodišča prve stopnje, da bi bili člani Ogboni reda, ki je skrivni kult, ki se ukvarja z žrtvovanjem ljudi, umori, uživanjem človeškega mesa in korupcijo, samo člani in pripadniki plemena Yoruba. Tožnik, ki je Nigerijec, te razmere pozna in bi mu bilo enostavno dati izjavo, da je član plemena Yoruba. Tega ni storil, ker so člani skrivnega kulta Ogboni tudi pripadniki drugih plemen in ne samo plemena Yoruba. Tožnik je iskreno in po resnici navedel, da je pripadnik Edo plemenske skupnosti, kar pa nikakor ne pomeni, da ne more biti tudi član skrivnega kulta Ogboni. Gre za skrivni kult in o njem tudi v poročilih, ki jih je pridobila tožena stranka, ne more biti podana realna slika. To v izpodbijani odločbi ugotavlja tudi sama tožena stranka, namreč da je o tem kultu težko pridobiti zanesljive informacije, saj je kot tak v Nigeriji prepovedan. Dejstvo je tudi, da je glede na to, da je bil tožnikov oče do smrti vodilni član tega kulta, dolžan po tradiciji tožnik kot najstarejši sin po očetovi smrti naslediti očeta v tem kultu, v nasprotnem primeru mu sledi smrt, kar je kazen za nepokorščino in nespoštovanje tradicije. Neprepričljiv je zaključek tožene stranke, da gre pri tem kultu le za združbo starejših ljudi, ki se zabavajo, jedo in pijejo, ko pa je dejstvo, da gre za satanistične obrede. Izstop iz kulta ni mogoč. Tudi tožena stranka sama navaja, da za osebo, ki bi se izognila vključitvi v ta kult in se ne bi pokorila tradiciji, obstoji velika verjetnost, da ne bo preživela. Tožena stranka pa ne pojasni, zakaj ne verjame tožnikovim navedbam, da so ga člani tega kulta ker se ni hotel pokoriti pravilom in tradiciji kulta, preganjali, iskali in mu grozili s smrtjo. Če so bile tožnikove izjave za toženo stranko protislovne, bi jih morala razčistiti in ugotoviti resnično stanje stvari, kar od nje zahteva načelo materialne resnice, zato meni, da je izpodbijana odločba preuranjena. Dejstvo, da je tožnikova mati pridobila dokumente pri pristojnih oblasteh v Nigeriji, ni v nobeni povezavi s tožnikovo ogroženostjo s strani Ogboni kulta. Meni tudi, da tožena stranka sploh ni pojasnila, zakaj meni, da razlogi iz 3. odstavka 1. člena ZAzil za priznanje azila v tožnikovem primeru niso podani. V njegovem primeru ni mogoče z gotovostjo trditi, da mu ob vrnitvi v matično državo ne grozi nevarnost za življenje oziroma osebno varnost in da dejansko ne potrebuje zaščite. Dejstvo, da je poročen s Čehinjo, nima nobenega vpliva na postopek priznanja azila v Sloveniji. Če ga bodo ob vrnitvi v matično državo člani skrivnega kulta Ogboni našli, mu grozi gotova smrt po nečloveškem mučenju, njegovo meso pa bi člani kulta zaužili na obredih. Ker meni, da odločba tožene stranke ne vsebuje presoje vseh okoliščin in dokazov, ki so relevantni za odločitev, so s tem kršena pravila postopka, kar pa je tudi v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije. Meni, da bi bilo treba pojem "osebna varnost" tolmačiti širše, kot je to storjeno v obravnavanem primeru. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 44/99-8 z dne 3.11.1999 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U 531/93-5, in meni, da v obravnavanem primeru prvostopno sodišče ni postopalo tako, kot izhaja iz navedenih sodb. Glede na to tudi dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, čeprav organ k temu zavezuje načelo materialne resnice in tudi določba 4. odstavka 24. člena ZAzil. Meni, da je s tem, ko je tožniku odrejena zapustitev Republike Slovenije v treh dneh po pravnomočno končanem postopku, kršeno tudi načelo o nevračanju, ki ga vsebuje tako slovenska kot mednarodna zakonodaja in varuje osebe pred vračanjem v državo, v kateri obstoji realna nevarnost, da bo izpostavljena mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju oziroma pred izgonom na ozemlje, kjer bi bila njeno življenje ali svoboda ogrožena zaradi rase, vere, državljanstva, pripadnosti neki določeni družbeni skupini ali prepričanju. Zato predlaga, da pritož beno sodišče razsodi tako, da se prvostopna sodba in odločba tožene stranke odpravita in se tožniku prizna azil v Republiki Sloveniji. Tudi za naprej predlaga oprostitev sodnih stroškov iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, za svojo odločitev je prvostopno sodišče s sklicevanjem na razloge, ki jih je v svoji odločbi navedla tožena stranka, navedlo utemeljene razloge za svojo odločitev. Zato se pritožbeno sodišče na te razloge v celoti sklicuje, da se izogne njihovemu ponavljanju.

Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni podan nobeden od zatrjevanih pritožbenih razlogov. Pravila postopka niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v upravnem postopku niso bila kršena, niti v delu, ki ga tožnik izrecno navaja, ne.

Ne drži namreč, da v obravnavanem primeru tožena stranka in sodišče prve stopnje nista presodila vseh za odločitev v zadevi pomembnih okoliščin in odločila na podlagi take presoje. Tožena stranka je za ugotavljanje okoliščin, pomembnih za to odločitev, po uradni dolžnosti pridobila razpoložljiva poročila o splošnem stanju v Nigeriji in še posebej o kultu Ogboni ter tudi na podlagi tožnikovih izjav tekom postopka, ki pa so bile tudi po presoji pritožbenega sodišča protislovne in zato neverodostojne ter zato niso mogle omajati verodostojnosti in zanesljivosti podatkov, vsebovanih v dokumentaciji, ki jo je pridobila tožena stranka, preučila vse za odločitev relevantne okoliščine ter svojo odločitev tudi obširno pojasnila v izpodbijani odločbi. V njej je jasno navedla tudi razloge, zaradi katerih tožniku ni priznala azila. To je predvsem dejstvo, da tožnik ni pripadnik plemena Yoruba oziroma njegovih podskupin, temveč plemena Edo, ter da zato po podatkih iz pridobljene dokumentacije sploh ne more biti član skrivnega kulta Ogboni, zato tudi ni verjetno, da bi tožnik pobegnil pred preganjanjem članov tega kulta zaradi zavrnitve vključitve v ta kult ali da bi mu ob vrnitvi v Nigerijo s strani članov tega kulta grozilo preganjanje. Že to pa je dovolj za sklep, da v obravnavanem primeru niso podane okoliščine za priznanje azila po 2. in niti po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Pritožbeno sodišče torej tudi meni, da je obrazložitev izpodbijane odločbe skladna z zahtevami ZUP in nima pomanjkljivosti, zaradi katerih njene pravilnosti in zakonitosti ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Prvostopno sodišče pa se v obrazložitvi svoje sodbe v izogib ponavljanju razlogov za svojo odločitev izrecno sklicuje na razloge, ki jih je v svoji odločbi navedla tožena stranka, kar mu dopušča določba drugega odstavka 67. člena ZUS, torej tudi izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tako tudi ni podana kršitev določbe 22. člena Ustave Republike Slovenije, kot zmotno trdi tožnik.

Na podlagi po uradni dolžnosti pridobljenih poročil, k čemur toženo stranko zavezuje ZAzil, in sicer zlasti poročila ACCORD/UNHCR seminarja o državah izvora na Dunaju od 28. do 29.6.2002 z naslovom Etnične in jezikovne skupine - Nigerija in poročila UK Home Office, oktober 2003, z naslovom Ocena države, iz katerih izhaja, da so člani kulta Ogboni izključno pripadniki plemena Yoruba in njegovih podskupin, in tožnikovih izjav, da pripada plemenski skupnosti Edo, je tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodila, da tožnik kot pripadnik plemenske skupnosti Edo ne more biti član kulta Ogboni. O svojem nasprotnem zatrjevanju, da so tudi člani drugih plemen lahko člani kulta Ogboni, pa tožnik ni predložil nobenih dokazov. Če torej tožnik kot član plemena Edo niti ne more biti član kulta Ogboni, mu s strani tega kulta, tudi če bi bil takšen, kot ga opisuje tožnik, kar pa iz poročil, ki jih je pridobila tožena stranka, niti ne izhaja, kot prvorojencu pokojnega očeta (ki naj bi bil vodilni član tega kulta v mestu B. city), ob smrti katerega bi moral tožnik postati član tega kulta, ni nikoli grozila in mu tudi ob povratku v Nigerijo ne grozi nevarnost oziroma preganjanje, zaradi katerega bi bil upravičen do priznanja azila v Sloveniji.

Glede na navedeno za odločitev v stvari niti ni pomembno, ali gre za skrivni kult, kakšna so njegova pravila oziroma tradicija, s čim se ukvarja, ali je iz njega mogoče izstopiti brez posledic itd., pa tudi ne, ali so nigerijski državni organi, predvsem policija, glede na splošno stanje v Nigeriji zmožni in sposobni zaščititi tožnika pred zatrjevanim preganjanjem s strani tega kulta. Zato je te pritožbene navedbe pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljene.

Ker tožnik ni predlagal drugačnih dokazov, tožena stranka pa je iz razpoložljivih gradiv po presoji pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev v tej zadevi, in na tej podlagi tudi pravilno presodila, da v tožnikovem primeru niso podane okoliščine za priznanje azila v Sloveniji, določene v 2. oziroma 3. odstavku 1. člena ZAzil, ter to tudi ustrezno obrazložila, prvostopno sodišče pa se je na to obrazložitev v svoji sodbi sklicevalo, sta po presoji pritožbenega sodišča neutemeljena tudi pritožbena ugovora zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnik tudi nima prav, ko navaja, da bi morala tožena stranka ob spoštovanju načela materialne resnice tožnikove morebitne protislovne izjave razčistiti z njim. Po presoji tožene stranke, s čimer se je strinjalo tudi prvostopno sodišče in se strinja tudi pritožbeno sodišče, so tožnikove izjave protislovne in neverodostojne ter v nasprotju z dokumentacijo, ki jo je pridobila tožena stranka. Zato njihove protislovnosti po presoji pritožbenega sodišča niti ni bilo mogoče in ni imelo smisla razčiščevati s tožnikom, saj je ta zatrjeval, da o Ogbonih ne ve veliko in da mu o tem oče ni povedal nič. S tem pa ni bilo kršeno niti načelo materialne resnice (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP) niti določba 4. odstavka 24. člena ZAzil. V tem primeru so namreč tožnikove izjave tudi v nasprotju z dokumentacijo, ki jo je po uradni dolžnosti v skladu z ZAzil pridobila tožena stranka, in katere verodostojnost tožnik niti ne izpodbija, niti ne predlaga, da naj tožena stranka pridobi še drugo relevantno dokumentacijo in katero, pa tudi sam ne ponuja drugih dokazov. Tožena stranka pa je v skladu z načeloma proste presoje dokazov (10. člen ZUP) in samostojnosti pri odločanju (12. člen ZUP) pri svojem odločanju samostojna in prosto presoja dokaze, tudi strankine izjave, ki jih ima na razpolago.

Zgolj primeroma pritožbeno sodišče navaja nekatere tožnikove izjave, ki jih šteje za nasprotujoče. Tožnikova izjava, da je bil njegov pokojni oče vodilni član skrivnega kulta Ogboni v B. city-ju je v nasprotju z dejstvom, da tožnikov oče ni bil pripadnik plemena Yoruba. Da bi bil pripadnik plemena Yoruba, ne zatrjuje niti tožnik. Ni tudi mogoče verjeti tožnikovi izjavi, da mu pokojni oče, če bi bil res član takega kulta in bi veljala tradicija, da ga po njegovi smrti v članstvu pod grožnjo smrti obvezno in brez pravice izstopa iz kulta nadomesti prvorojenec, o tem ne bi povedal nič. Prav tako ni mogoče verjeti tožnikovi izjavi, da gre za zelo skrivni kult, o katerem tožnik razen splošno znanega ne ve skoraj nič in mu o tem oče ni povedal nič, ob njegovem hkratnem nasprotnem zatrjevanju, da so prebivališča članov tega kulta bodisi na vrtnih bodisi na hišnih vratih označena s prepoznavnim znakom, ki ga pozna tudi tožnik in je bil tak znak tudi na njihovih vrtnih vratih. Takšne nasprotujoče si izjave pa po drugi strani prispevajo še k večji verodostojnosti in zadostnosti podatkov o kultu Ogboni, ki jih je pridobila tožena stranka in na njih oprla svojo odločitev.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da naj bi bil tožnik neenako obravnavan v primerjavi z drugimi prosilci za azil iz Nigerije. V zadevi, na katero s sklicuje, je bilo namreč ugotovljeno, da je prosilec za azil pripadnik plemena Yoruba in je zato tožena stranka priznanje azila oprla na to dejstvo. Tudi sicer pa v navedeni zadevi ni bila vložena pritožba in zato pritožbeno sodišče o njej ni odločalo.

Z odločitvijo tožene stranke, ki ji je pritrdilo tudi prvostopno sodišče in ji pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, da mora tožnik po pravnomočno končanem azilnem postopku v 3 dneh zapustiti Slovenijo, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni kršeno načelo o nevračanju. To načelo namreč ni samo po sebi razlog za priznanje azila oziroma za dovolitev bivanja prosilca v državi, v kateri je zaprosil za azil. Prosilcu za azil se bivanje v državi azila zagotovi le pod pogojem, da so podane z zakonom predpisane okoliščine za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Te okoliščine so v Sloveniji določene v 3. odstavku 1. člena ZAzil. V obravnavanem primeru pa je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovljeno, da pri tožniku take okoliščine niso podane, in odločeno, da mu ni mogoče priznati niti azila iz humanitarnih razlogov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.

O oprostitvi plačila sodnih taks je odločilo že prvostopno sodišče in ta odločitev velja tudi za pritožbeni postopek, zato pritožbeno sodišče o oprostitvi ni odločalo.