Jedro

O višini tožbenega zahtevka v primeru, ko je vmesna sodba pravnomočna, odloči sodišče s sodbo in ne s sklepom. Gre za relativno procesno kršitev, ki je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 3.137,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 2.386,02 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki, ki v pritožbah predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njunima pritožbama ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da stroškovno ugodi oziroma zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka v pritožbi navaja, da bi sodišče moralo o tožbenem zahtevku odločiti s sodbo. Nadalje navaja, da v vmesni sodbi nikjer ni navedeno, da je tožena stranka v celoti odgovorna tožniku za nastalo škodo in smatra, a je tožnikov soprispevek k nastali škodi 50 %, saj je vozil s prekoračeno hitrostjo. Napačna je ocenjena tudi škoda. Znesek 3.137,00 EUR predstavlja vrednost poškodovanega motorja, tožnik je bil oškodovan za razliko med nabavno ceno motorja, ki po ugotovitvah izvedenca znaša 5.303,00 EUR in vrednostjo poškodovanega motorja 3.137,00 EUR. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj sodišče pri upoštevanju uspeha ni upoštevalo stroškov tožene stranke in jih pobotalo glede na dosežen uspeh, prav tako sodišče ni obrazložilo posameznih opravil od katerih je priznalo stroške.

4. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o teku zamudnih obresti, saj sodišče spregleda, da se po določbi čl. 186 ZOR odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Tožnik je znesek odškodnine navedel že v tožbi (7.000,00 DEM, kasneje 1 milijon SIT) in ni dvoma, da gre za čisto denarno terjatev. Sodni cenilec J. P. je škodo ocenil na dan 31. 03. 1991 in ne na dan cenitve. V nadaljevanju pritožbe se tožnik sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča in jih v pritožbi tudi citira.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Z pravnomočno vmesno sodbo P 31/94 z dne 07. 07. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 667/2009 z dne 10. 06. 2009 je bilo odločeno, da je tožena stranka odgovorna tožniku za nastalo materialno škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči tako, da so neutemeljeni ugovori tožene stranke o sokrivdi tožnika. Kljub pravnomočni vmesni sodbi pa ni podlage, da je sodišče o višini odločalo s sklepom, saj o tožbenem zahtevku sodišče odloča s sodbo (drugi odstavek čl. 128 ZPP). Ker je sodišče prve stopnje odločalo s sklepom namesto s sodbo in tožena stranka izrecno uveljavlja navedeno kršitev v pritožbi, je s takim postopanjem zagrešilo relativno kršitev določb postopka iz prvega odstavka čl. 339 ZPP in je ta kršitev vplivala na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Ker je pritožbeno sodišče ni moglo odpraviti (prvi odstavek čl. 354 ZPP), je bilo že iz teh razlogov obema pritožbama potrebno ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (čl. 365 tč. 3 ZPP). V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločiti s sodbo, pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da so ugovori tožene stranke o sokrivdi tožnika neutemeljeni, saj je bilo z vmesno sodbo ugotovljeno, da tožena stranka v celoti odgovarja tožniku za nastalo škodo, materialnopravno napačni pa so zaključki sodišča prve stopnje, glede na ugotovljeno škodo in vrednost škode, da gredo tožniku zamudne obresti od dneva izdaje sodbe, saj se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (čl. 186 ZOR).

7. Izrek o stroških temelji na določbi čl. 165/3 ZPP.