Jedro

Določba 5. odstavka 157. člena ZGO-1 v postopku za odmero nadomestila ne predvideva posebnega ugotavljanja legalnosti oziroma nelegalnosti obravnavanega objekta, temveč te ugotovitve veže na odločbe, izdane v inšpekcijskih postopkih oziroma na podatke, pridobljene v postopkih za izdajo gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožba zoper odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 06122-271/2010-MK z dne 29. 3. 2010 se zavrže. Tožba zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič Rudnik, št. 351-719/2010-3 z dne 4. 6. 2010 se zavrne.

Obrazložitev

K 1. točki izreka: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožeči stranki naložila, da mora kot investitor nelegalne gradnje gospodarskega poslopja z delavnico v tlorisni dimenziji približno 22,00 m x 12,00 m in 2,50 m x 6,00 m, višine do kapi približno 3,30 m in do slemena 5,00 m, na zemljišču parc. št. 51/51 k.o. ..., takoj po vročitvi odločbe ustaviti vsa nadaljnja dela na tem objektu ter objekt odstraniti do 30. 9. 2010 in vzpostaviti prejšnje stanje, poleg tega pa so ji bile izrečene tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 in nadaljnji, v nadaljevanju ZGO-1). V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožeča stranka na zaslišanju povedala, da je investitor opisanega objekta, saj ga je pred približno 15 leti rekonstruirala in dogradila brez gradbenega dovoljenja, zaradi česar gre za nelegalno gradnjo. Pritožbo zoper izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ kot prepozno zavrgel s sklepom št. 06122-271/2010-MK z dne 7. 7. 2010. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja ničnost te odločbe, ker naj iz pravnega pouka ne bi bil razviden pričetek trajanja roka za pritožbo, niti časovna omejitev tega roka, zaradi česar odločba ni mogla postati pravnomočna. Enako velja tudi za drugostopenjski sklep, s katerim je bila pritožba zoper izpodbijano odločbo zavrnjena (pravilno: zavržena, op. sodišča) kot prepozna.

Tožba v tem delu ni dovoljena.

Po 36. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1) sodišče po prejemu tožbe opravi njen predhodni preizkus, v okviru katerega ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za njeno vsebinsko obravnavo oziroma tako imenovane procesne predpostavke. Po 7. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno.

Iz sklepa inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana št. 06122-271/2010-MK z dne 7. 7. 2010 pa tudi iz tožbenih navedb izhaja, da je bila pritožba tožeče stranke zoper inšpekcijsko odločbo z dne 29. 3. 2010 zavržena kot prepozna. Tožeča stranka ne navaja, da bi se zoper ta sklep pritožila, niti to ne izhaja iz upravnih spisov. V upravnem postopku je bilo torej pravnomočno ugotovljeno, da je bila pritožba tožeče stranke zoper izpodbijani sklep prepozna, kar v skladu s prej navedeno določbo 7. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 pomeni, da tožeča stranka te odločbe ne more več izpodbijati v upravnem sporu. Sodišče je zato njeno tožbo v tem obsegu zavrglo.

Sodišče dodaja še, da sicer po 2. odstavku 37. člena ZUS-1 na ničnost izpodbijanega upravnega akta ves čas postopka pazi po uradni dolžnosti, vendar le v primeru, če je tožba prestala formalen predhodni preizkus po 36. členu ZUS-1. K 2. točki izreka: Z odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Vič Rudnik, št. 351-719/2010-3 z dne 4. 6. 2010 je bilo tožeči stranki zaradi nedovoljenega posega v prostor – dozidave gospodarskega poslopja in spremembe namembnosti gospodarskega poslopja v delavnico na zemljiščih parc. št. 51/1 in 50 k.o. ..., odmerjeno nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v vrednosti 4.585,12 EUR, ki ga je tožeča stranka dolžna plačati po izvršljivosti odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi odločbe se tožena stranka sklicuje na ugotovitve iz prej navedene inšpekcijske odločbe z dne 29. 3. 2010, po katerih je prej navedeni objekt nelegalna gradnja. V nadaljevanju navaja zakonsko ureditev in parametre, na podlagi katerih je izračunala nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ na pritožbo tožeče stranke izpodbijano odločbo spremenilo tako, da je za izpolnitev obveznosti določilo rok 15 dni, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi povzema izjavo tožeče stranke iz inšpekcijskega postopka in nanjo opira sklepanje, da je prej opisani objekt nelegalna gradnja. Enako kot prvostopenjski organ povzema pravno podlago in parametre za odmero nadomestila za uzurpacijo in degradacijo prostora, nato pa pojasnjuje še, da nelegalnost obravnavane gradnje dokazujeta inšpekcijska odločba z dne 29. 3. 2010 in vloga tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo obravnavanega objekta.

Tožeča stranka v tožbi podrobno povzema potek postopka, v katerem je bila izdana inšpekcijska odločba z dne 29. 3. 2010, in navaja, da je bil obravnavani objekt zgrajen pred letom 1967, da je v postopku predložila dokumentacijo, ki dokazuje legalnost tega objekta in da je na izrecno zahtevo inšpektorja zahtevala tudi izdajo gradbenega dovoljenja za ta objekt. Po tožbenih navedbah je obravnavani objekt zgradila stara mama tožeče stranke, A.A., na podlagi vseh potrebnih dovoljenj, ki jih je tožeča stranka v postopku tudi predložila. Tožeča stranka torej ni investitor objekta, temveč ga le vzdržuje. Meni, da v odločbi Ministrstva za okolje in prostor „pouk o pravnem sredstvu ni časovno omejen“, da je inšpektor zahteval dokaze „ki dokazujejo nelegalnost objekta“, v postopku pa niso bile upoštevane njene pritožbe, dokazi in obrazložitve. Poleg tega je znesek nadomestila v drugostopenjski odločbi naveden drugače kot v prvostopenjski. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Tožba v tem delu ni utemeljena.

Pravna podlaga za odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora je 1. odstavek 157. člena ZGO-1, po katerem mora investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt, dolžan plačati to nadomestilo.

Iz navedene pravne ureditve izhaja, da sta pri določanju zavezanca za plačilo nadomestila investitor nelegalnega objekta in njegov lastnik izenačena. V obravnavani zadevi tožeča stranka sicer navaja, da ni investitor obravnavanega objekta, vendar pa iz izpodbijane odločbe izhaja, da je njegov lastnik, česar v tožbi niti ne izpodbija, temveč posredno, z navedbami o preureditvi tega objekta in njegovem vzdrževanju, celo potrjuje. Tožbene navedbe o investitorstvu v času gradnje zato ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke, sodišče pa dodaja še, da tudi neglede na navedeno izrecno zakonsko določbo velja, da prenos lastninske pravice na objektu ne more vplivati na njegovo legalnost. Zato obveznosti, ki izhajajo iz nelegalnosti objekta, ne bremenijo le osebe, ki je investitor tega objekta v času gradnje, temveč tudi njegove pravne naslednike.

Po 5. odstavku 157. člena ZGO-1 inšpekcijski zavezanec plača nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, kadar v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja (…) ugotovi, da se ta nanaša na določeno vrsto nedovoljene gradnje, ali ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi določb od 152. do vključno 155. člena tega zakona.

Tožena stranka je torej ravnala v skladu z zakonom, ko se je pri ugotovitvi, da je tožeča stranka zavezanec za plačilo nadomestila, po eni strani oprla na pravnomočno inšpekcijsko odločbo in po drugi strani na podatek o tem, da je tožeča stranka za obravnavani objekt zahtevala izdajo gradbenega dovoljenja. Navedena zakonska določba v postopku za odmero nadomestila ne predvideva posebnega ugotavljanja legalnosti oziroma nelegalnosti obravnavanega objekta, temveč te ugotovitve veže na odločbe, izdane v inšpekcijskih postopkih oziroma na podatke, pridobljene v postopkih za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožeča stranka zato s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo izključno na vprašanja investitorstva oziroma lastništva obravnavanega objekta in njegove legalnosti ne more uspešno izpodbijati odločbe o odmeri nadomestila, saj te okoliščine niso predmet presoje v postopku, na podlagi katerega je bila izdana ta odločba, temveč je bilo o njih odločeno v inšpekcijskem postopku, ki je bil – kot že navedeno – zaključen s pravnomočno inšpekcijsko odločbo.

Tožbena navedba o znesku nadomestila, ki je v drugostopenjski odločbi naveden drugače kot v prvostopenjski, se nanaša zgolj na enkratno navedbo tega zneska v obrazložitvi drugostopenjske upravne odločbe in to v delu, kjer drugostopenjski organ zgolj povzema dotedanji potek postopka in ne obrazlaga pravilnosti izračuna tega zneska. Po presoji sodišča gre zato za očitno pisno napako, ki ni mogla v ničemer vplivati na pravilnost izpodbijane odločbe.

Ker je sodišče iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.