Jedro

Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se po vsebini ne razlikuje od bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot zakona, ki ga je treba v danem primeru uporabiti (prvi odstavek 12. člena ZIKS).

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolženega E. E. se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje 4. 10. 2019 po osmem in devetem odstavku 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcija (v nadaljevanju ZIKS) ugodilo predlogu direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor (v nadaljevanju ZPKZ) ter določilo, da se preostanek izreče kazni zapora obsojenemu E. E. po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča na Ptuju I K 11199/2017 z dne 26. 6. 2018 izvrši v zavodu. To je bilo storjeno s sklepom II Kr 11199/2017. 2. Zoper sklep sta se pritožila obsojenčeva zagovornika, oba zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s smiselno enakim predlogom, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da navedeni predlog direktorja ZPKZ zavrne. Prvi obsojenčev zagovornik je podrejeno predlagal še, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Zagovornik, odvetnik R. K., uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka ni opredelil, po pritožbeni obrazložitvi pa je ugotoviti, da meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Pravi namreč, da v razlogih sklepa ni navedeno kaznivo dejanje ali disciplinski prestopek, ki bi ju naj obsojenec storil in zaradi katerih bi bilo na to ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji iz 12. člena ZIKS, za odločitev kot je bila z napadenim sklepom izdana.

5. Kršitve ni, ker je sklep mogoče o vsem odločilnem preizkusiti. Po razumljivih razlogih so v 2. točki obrazložitve sklepa obsojenčeve kršitve konkretno opisane, v 4. točki obrazložitve je naveden 53. člen Hišnega reda kot predpis, po katerem je treba ravnati ob sprejemu pošiljk v ZPKZ in nato še 5. točka drugega odstavka 87. člena ZIKS, po kateri so bile opisane kršitve pravno opredeljene kot disciplinski prestopek. Zatrjevati nasprotno se tako izkaže za netočno, opozarjanje na nemožnost obrambe pred očitki pa za nestvarno. Pri takšni obrazložitvi sklepa sta vsebinska in pravna plat obsojenčevih ravnanj znani ter v posledici zmožni nasprotovanj kot nenazadnje izhajajo iz nadaljevanja pritožbene obrazložitve, v kateri pritožnik posredno zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP in nato še, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno.

6. Navedena kršitev kazenskega zakona je po pritožbeni obrazložitvi podana zato, ker je sodišče prve stopnje uporabilo osmi odstavek 12. člena ZIKS, ki določa zgolj ravnanje oziroma odločanje po predlogu direktorja ZPKZ, namesto razlogov za prekinitev izvajanja kazni zapora ob koncu tedna.

7. Po zgornji zakonski določbi sodišče ne odloča o kateremkoli predlogu direktorja ZPKZ, ampak o predlogu iz sedmega odstavka 12. člena ZIKS, po devetem odstavku 12. člena ZIKS pa prav posebej, če obsojenec zlorabi zapor ob koncu tedna na način naveden v 3. in 4. alineji prejšnjega odstavka. Posredi je torej že iz uvoda sklepa razvidna uporaba dveh določb ZIKS-a, ki ustrezno povezani razkrivata vsebino ali razloge, zaradi katerih je direktor ZPKZ upravičen predlagati, sodišče pa pristojno odločiti, da obsojenec preostanek kazni zapora prestane v zaporu. Ker je storitev disciplinskega prestopka eden od teh razlogov v omenjeni 3. alineji sedmega odstavka 12. člena ZIKS je bilo tudi materialno pravo v danem primeru pravilno uporabljeno.

8. Grajo utemeljenega dejanskega stanja je pritožnik utemeljil s povzetkom bistvenih okoliščin, kot jih je obsojeni navedel že v odgovoru na direktorjev predlog z dopolnitvijo. To so obsojenčeva sladkorna bolezen, prekomerna teža in težave s ščitnico, ki zahtevajo posebno dieto. Razen tega bi imela izvršitev napadenega sklepa za obsojenca nepopravljive posledice, saj ne bi mogel opravljati dela v splošno korist, določenega po drugi sodbi, obsojenčev delodajalec bi utrpel veliko škodo, obsojeni pa ne bi mogel prispevati k preživljanju svojega otroka. Glede na to in glede na časovno oddaljenost od kršitve, obsojenčevo vzorno vedenje v zavodu in med opravljanjem dela v splošno korist ter siceršnjo urejenost, pritožnik sklene z ugotovitvijo, da je nesorazmerje med obsojenčevimi kršitvami in sankcijo preveliko.

9. Pritožbeno sodišče se s povzeto pritožbeno grajo ne strinja. Smiselno zatrjevano izključitev protipravnosti obdolženčevih kršitev je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje z jedrom, da navedeni razlogi v postopku niso bili izkazani, po načinu, kako so bile kršitve v delu storjene (tihotapljenje) in po njihovem predmetu (prepovedane substance), pa so bili medicinski razlogi dejansko zanikani. Prepovedane substance po sebi in dodatno brez izkazanega posebnega medicinskega razloga k izboljšanju posameznikovega zdravja zanesljivo ničesar ne prispevajo, medtem ko je njihovo tihotapljenje le v tem primeru smiselno. V drugih, medicinsko utemeljenih primerih, je takšno obsojenčevo ravnanje izkustveno najmanj nepotrebno, če že ne absurdno.

10. Končno, ko pritožnik niza okoliščine zaradi katerih šteje ravnanje sodišča prve stopnje za čezmerno, prezre kontinuiteto obsojenčevih istovrstnih ravnanj, ki kaže, da obsojeni, vendarle ni toliko osebnostno urejen, kot je to v pritožbeni obrazložitvi prikazano in da mu zato niti po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče zaupati, da nadomeščena kazen zapora ne bo znova ali še enkrat zlorabljena.

11. Zagovornik, odvetnik dr. M. Š. uveljavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se po vsebini ne razlikuje od bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot zakona, ki ga je treba v danem primeru uporabiti (prvi odstavek 12. člena ZIKS). V pritožbeni obrazložitvi v tej zvezi pravi, da bi morala biti obsojenčeva disciplinska kršitev v razlogih sklepa neposredno navedena, medtem ko pri vnosu prehranskih dopolnil in kapsul ni jasno, kaj naj bi bilo pri tem protipravnega. Še zlasti, ker se je obsojenec na direktorjev predlog odzval z obširnimi pojasnili, s katerimi je nasprotoval očitani protipravnosti ravnanj, do česar bi se moralo sodišče prve stopnje v enako ustreznem obsegu opredeliti.

12. Pritožnik se moti. Obsojenčev disciplinski prestopek je znan, po razumljivih razlogih, v 6. točki obrazložitve sklepa pa je bil ugotovljen po izvedenem disciplinskem postopku, v katerem je bil anabolični stereoid masterolan posebej analiziran. Drugače je glede vnosov dne 20. 4. 2019 in 17. 8. 2019, ki po pravilni pritožbeni ugotovitvi disciplinsko nista bila obravnavana, kar pa po jezikovni razlagi sedmega odstavka 12. člena ZIKS, v katerem se navajajo znaki disciplinskega prestopka ni pogoj, da ne bi bilo odločeno tako, kot je bilo v danem primeru storjeno. Ne glede na to pa se mora sodišče v razlogih sklepa tudi o tem izjaviti, kar posredno izhaja iz 4. točke obrazložitve in nato še neposredno iz 7. točke obrazložitve sklepa. Če se pritožnik z razlogi, zlasti tistimi, ki se nanašajo na protipravnost obsojenčevega ravnanja, ne strinja, po vsebini ne uveljavlja navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Pri tem prezre, da obsojeni 20. 4. 2019 in 17. 8. 2019 ni vnašal sadja kot je v 53. členu Hišnega reda ZPKZ, po izpolnjenih pogojih dovoljeno, temveč predmete in hrano, katerih vnos pa po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bil dovoljen.

13. Pritožnik uveljavlja še kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ko v pritožbeni obrazložitvi pravi, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo 12. člena ZIKS, saj ni upoštevalo načela sorazmernosti, določenega v 2. členu Ustave R Slovenije in ni pretehtalo vseh posledic, ki bi obsojenca s prestanim preostankom kazni zapora prizadele. Obsojencu je bila namreč v tem času po drugi sodbi izrečena kazen, ki je bila nadomeščena z delom v splošno korist, obsojenec pa je obenem zaposlen v gospodarski družbi, ki bi v primeru njegove odsotnosti utegnila biti občutno poslovno prikrajšana.

14. Navedena kršitev kazenskega zakona je po pritožbeni obrazložitvi uveljavljena še z zatrjevanjem nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in znova z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar vse je neutemeljeno. Do nadomeščene kazni zapora po drugi sodbi se je sodišče prve stopnje neposredno opredelilo v 7. točki obrazložitve sklepa, pri čemer je po razumljivih razlogih v oceni dalo prednost kršitvam, ki po vrsti in številu nadaljnjega zaupanja iz 12. točke ZIKS-a niti po presoji pritožbenega sodišča ne utemeljujejo. Še zlasti, ko ne gre za primer, ko bi bilo odločeno, ali naj se obsojencu kazen zapora sploh nadomesti z zaporom ob koncu tedna, ampak za primer, ko je bila kazen zapora že nadomeščena, pa so bila nato storjena dejanja z znaki prekrška. Tedaj je možnost ohranitve nadomeščene kazni zapora z zaporom ob koncu tedna obratno sorazmerna z vrsto in številom kršitev ter posledično manjša od možnosti, ko je predmet odločitev vsa nadomestitev in ko imajo obsojenčeve razmere v zvezi z zaposlitvijo večji pomen od pomena v danem primeru, ko vsega obrazloženega ne morejo spremeniti.

15. Glede na to in ker iz pritožbenih obrazložitev preizkušenih pritožb ne izhaja ničesar več, do česar bi se pritožbeno sodišče moralo opredeliti je o pritožbah obeh zagovornikov odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).