Jedro

Pravna podlaga vtoževanega zahtevka je odškodninska odgovornost odvetnika, prvega toženca. Med njim in med tožnikom je nastalo mandatno razmerje.

Taka terjatev zastara v času, ki je določen za zastaranje same obveznosti (drugi odstavek 352. člena OZ). Glede same zapadlosti terjatve iz pogodbenega razmerja pa je treba upoštevati, da ta zapadlost določi tudi trenutek pričetka teka zastaralnega roka zaradi odškodninskega zahtevka zaradi nepravilne izpolnitve oziroma neizpolnitve. Sodna praksa pa je že zavzela stališče, da je v takem primeru pomembno, da je oškodovanec za škodo tudi izvedel (prim. sodbe VS RS opr. št. II Ips 720/2007, 60/2010 in 45/2009).

Izrek

Pritožbi tožnika ter druge toženke se ugodi ter se sodba razveljavi pod točko II glede druge toženke ter v celoti pod točko III in IV in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; pritožba prvega toženca se zavrne in sodba glede prvega toženca pod točko II potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep. S sklepom je pod točko I odločbe dopustilo spremembo tožbe z dne 22.9.2014. S sodbo pa je razsodilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno tožniku plačati v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe po obračunu akontacije dohodnine sledeče neto zneske: 250,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2008 do plačila, 346,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.2008 do plačila, 346,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.2008 do plačila, 345,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.7.2008 do plačila, 372,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.8.2008 do plačila, 758,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2008 do plačila (točka II) in višji tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III). Odločilo je še o stroških postopka (točka IV).

2. Zoper sodbo so se pritožile vse stranke.

3. Prvi toženec pritožbo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo tako spremeni, da se tožbeni zahtevek zavrne, le podrejeno razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje naslovnemu sodišču (izpodbija točki II in IV izreka sodbe). Materialno pravo je nepravilno uporabljeno, saj sodišče ni sledilo ugovoru druge toženke o zastaranju terjatve. Pridružuje se razlogom, ki jih je navedla druga toženka.

4. Druga toženka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in o zadevi odloči oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Napada odločitev v ugodilnem delu. Sodišče pri presoji ugovora zastaranja ne bi smelo uporabiti določbo prvega odstavka 357. člena Obligacijskega zakona (pravilno: Obligacijski zakonik, v nadaljevanju: OZ), ki določa, da terjatve zavarovanca oziroma tretje osebe zastarajo v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Ne gre namreč za razmerje med tožnikom ter drugo toženko kot pogodbeno zavarovalno razmerje, pač pa gre za odškodninsko terjatev, uporabiti je treba 352. člen OZ. Zastaralni rok torej ni mogel začeti teči šele 1.1.2009. Prva izguba dohodka je, kot ugotovi sodišče, nastala tožniku že aprila 2008, in čeprav res lahko oškodovanci sukcesivno nastajajočo škodo uveljavljajo s sukcesivnim vtoževanjem za preteklo obdobje, je treba kljub temu upoštevati, da mora biti prva tovrstna škoda pravočasno uveljavljana. Tožba pa je vložena šele 26.7.2012, triletni zastaralni rok je potekel ter so kasnejše izgube tudi zastarane. Sodišče je zmotno obsodilo toženca na nerazdelno plačilo, ko ni pravilno upoštevalo z zavarovalno pogodbo dogovorjenega jamstva zavarovalnice 250.000,00 EUR ter soudeležbo (odbitno franšizo) posameznega odvetnika pri škodi v višini 10 %, a najmanj 1.000,00 EUR. Ne gre za notranje razmerje pogodbenih strank, pač pa za določitev jamstva v odnosu do tretjih. Sklicuje se tudi na sodno prakso (Višje sodišče v Ljubljani Cp 3065/2013, I Cpg 403/2013, I Cp 119/2014 ter Vrhovno sodišče RS II Ips 167/2007).

5. Nepravilno je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje o teku obresti. Druga toženka je za zahtevek tožnika izvedela 14.3.2012 in pred tem ni bila v zamudi. Treba je upoštevati, da je postavljen odškodninski zahtevek.

6. Druga toženka soglaša le z razlogi sodišča prve stopnje o pretrgani vzročni zvezi, ko je preostali del tožnikovega zahtevka, kolikor mu ni ugodeno, zavrnjen. Priglaša tudi stroške.

7. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v tem delu tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, priglaša tudi stroške pritožbe. Sodišče zaključuje, da bi šola tožniku verjetno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker zanj ne bi imela delovnega mesta in finančnih sredstev. Ta odpoved bi bila sicer nezakonita in bi imel tožnik spet možnost zavarovati svoje pravice v sodnem postopku, toda ugovor tožene stranke o pretrgani vzročni zvezi med vtoževanim škodnim dogodkom in nastalo škodo je utemeljen, nova nezakonita odpoved bi bila nov samostojni škodni dogodek. Tako razlogovanje je materialnopravno zmotno in neustrezno. Kot normalni tek stvari, če ne bi bilo škodnega dogodka, se lahko upoštevajo le okoliščine in ravnanja, ki so skladna z zakonom in ne protipravna ravnanja. Po stališču sodišča za novo škodo ne bi bilo odgovorne osebe. Prvi toženec ni odgovoren, šola tudi ne bi bila, saj nove odpovedi ni dala. Ker je normalno, da ljudje ravnajo v skladu z zakonom, ne pa da ga kršijo, bi bil normalni tek stvari lahko le tisti, ki je skladen s pravnim redom. Skladno s pravnim redom bi bilo, da bi bil tožnik reintegriran. Podan je tako pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Sploh pa je stališče sodišča o pretrgani vzročni zvezi zgrešeno tudi zato, ker je očitno štelo toženca kot enotna sospornika. Pojasni, zakaj meni, da nista enotna sospornika. Tudi ni res kar povzema sodišče glede izpovedbe prvega toženca. Ta je o praksi v zvezi z izvrševanjem pravnomočnih odločb delovnega sodišča s strani delodajalca odgovoril, da je delodajalec dolžan izpolniti tako sodbo kot se glasi in nima drugih možnosti. Rekel je le, da je možno, da enkrat ko se delavca sprejme nazaj na delo, delodajalec ponovno začne kak postopek odpovedi. Teh navedb tudi ni mogoče šteti kot ugovor o prekinitvi vzročne zveze. Če jih je sodišče tako štelo, je bistveno kršilo postopek, saj je v o odločilnem dejstvu nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med samo izpovedbo prvega toženca, kot je razvidno iz zapisnika o njegovem zaslišanju.

8. Pritožbi tožnika in druge toženke sta utemeljeni, pritožba prvega toženca pa ni utemeljena.

9. Pritožbenim razlogom tožencev o nepravilni presoji prvostopenjskega sodišča glede utemeljenosti ugovora zastaranja ni pritrditi. Pravna podlaga vtoževanega zahtevka je odškodninska odgovornost odvetnika, prvega toženca. Med njim in med tožnikom je nastalo mandatno razmerje. Taka terjatev zastara v času, ki je določen za zastaranje same obveznosti (drugi odstavek 352. člena OZ). Glede same zapadlosti terjatve iz pogodbenega razmerja pa je treba upoštevati, da ta zapadlost določi tudi trenutek pričetka teka zastaralnega roka zaradi odškodninskega zahtevka zaradi nepravilne izpolnitve oziroma neizpolnitve. Sodna praksa pa je že zavzela stališče, da je v takem primeru pomembno, da je oškodovanec za škodo tudi izvedel (prim. sodbe VS RS opr. št. II Ips 720/2007, 60/2010 in 45/2009). Po ugotovitvah sodbe prve stopnje, ki jih toženca v pritožbi ne izpodbijata, je oškodovanec, torej tožnik, izvedel, da odvetnik ni vložil predloga za izvršbo 17.11.2010. (Škoda pa je nastala 6.9.2008, torej na dan, ki je bil zadnji dan prekluzivnega roka za vložitev predloga za izvršbo.) Ker je bila tožba vložena 26.7.2012, se izkaže, da je bila vložena znotraj petletnega splošnega zastaralnega roka in je torej zaključek prvostopenjskega sodišča, čeprav iz delno zmotnih razlogov, da ugovor zastaranja ni utemeljen, pravilen.

10. Utemeljeno pa druga toženka v nadaljevanju graja razloge sodišča, ko ocenjuje dogovor tožencev v zavarovalni pogodbi o udeležbi odvetnika pri škodi v višini 10 % priznane odškodnine a ne manj kot 1.000,00 EUR, za notranje pogodbeno razmerje. Stranki sta namreč v pogodbi dogovorili okvir, do katerega jamči zavarovalnica, dogovorili sta torej, kot ugotovi tudi sodišče, najvišjo zavarovalno vsoto, pa tudi druge omejitve zavarovalnice, med drugim tudi soprispevek zavarovanca. Zato druga toženka v pritožbi utemeljeno izpostavi in se ob tem utemeljeno sklicuje tudi na sodno prakso v primerljivih zadevah, da oškodovanec lahko glede na določbo 965. člena OZ pri zavarovanju pred odgovornostjo naperi tožbeni zahtevek tudi direktno zoper zavarovalnico, vendar pa bo tožbeni zahtevek utemeljen le v tistem okviru, ki upošteva obseg obveznosti zavarovalnice oziroma vsebino pogodbe, kot so na primer dogovorjeni limiti, odbitne in druge franšize. Sodišče prve stopnje se je vsebine pogodbe le bežno dotaknilo, saj je materialnopravno zmotno štelo, da ni pomembna v tem obsegu, ker gre v tem primeru zgolj za notranje razmerje med zavarovalnico in zavarovancem, ter odločilnih dejstev ni ugotavljalo in o ugovarjani omejitvi zavarovalničine obveznosti ni podalo razlogov. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi druge toženke ugodilo ter sodbo v ugodilnem delu glede druge toženke razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), pritožbo prvega toženca pa zavrnilo ter v ugodilnem delu glede prvega toženca pod točko II sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni zasledilo.

11. Tožnik v pritožbi utemeljeno graja sodbene razloge glede neobstoja vzročne zveze v nadaljnjem obdobju, ko odškodnina ni priznana, ob sodbenih razlogih, da bi šola kot delodajalec na podlagi izpovedb prič pri tožniku uvedla nov postopek odpovedi takoj po ponovnem nastopu dela. Tudi če bi to storila nezakonito, je vzročna zveza pretrgana, saj bi bila nova nezakonita odpoved nov samostojni škodni dogodek. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim razlogom tožnika, da se kot normalni tek stvari upošteva tiste okoliščine in ravnanja, ki so skladna z zakonom in ne protipravna ravnanja. Sicer pa, če bi šola ravnala protipravno, bi tožnik sprožil ustrezni postopek pred delovnim sodiščem, izposloval ugodilno odločbo, ki bi mu zagotavljala uveljavitev pravic iz delovnega razmerja, prav zaradi ravnanj prvega toženca pa do take situacije niti priti ne more. Ker je vprašanje pretrganja oziroma obstoja vzročne zveze materialnopravno vprašanje, je graja pritožbe, da je v tem „ugovoru“ sodišče odločalo tudi v korist prvega toženca, neutemeljena. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega naziranja odločilnih dejstev glede škode v nadaljnjem obdobju ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika zoper zavrnilni del sodbe ugodilo, sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP). Napotki za nadaljnje postopanje so razvidni iz gornjih razlogov.

12. Ker je pritožbeno sodišče sodbo delno razveljavilo, je razveljavilo tudi odločbo o stroških (točka IV izreka) ter odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločitev (165. člen ZPP).