Jedro

Tožnik se je poškodoval pri popravilu cevi na javni kanalizaciji, ko ga je rovokopač (ki ga je upravljal s.p., in je na gradbišču v tla zabijal lesene pilote) pri vožnji vzvratno stisnil ob zid zagatne stene (zagatnice) ter mu pri tem povzročil hude poškodbe. Delo, ki ga je opravljal tožnik, ko ga je stisnil bager, predstavlja nevarno delo oziroma nevarno dejavnost, zato je podana objektivna odgovornost prvotožene stranke (tožnikovega delodajalca).

Neutemeljeno je tožnikovo zavzemanje, da drugotožena stranka (zavarovalnica) v tem sporu odškodninsko odgovarja do višine zavarovalne vsote, ki vključuje tudi zavarovalni polici, ki ju je voznik rovokopača (s.p., ki je delal kot kooperant družbe v lasti prvotožene stranke) sklenil z drugotoženo stranko. Odškodninska odgovornost drugotožene stranke temelji na dejstvu, da ima prvotožena stranka pri drugotoženi stranki sklenjeno polico za zavarovanje splošne odgovornosti. Ker tožnik ni bil zaposlen pri s.p., zoper katerega v tem sporu tudi ni uveljavljal tožbenega zahtevka, odgovornosti drugotožene stranke ni mogoče vezati na zavarovalno polico, ki jo ima zavarovalnica sklenjeno s tretjo osebo (s.p.), tudi če je ta oseba (s.p.) tožniku povzročila škodo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki III/1 izreka tako, da se besedilo „vse največ do zavarovalne vsote v znesku 76.440,00 EUR“ nadomesti z besedilom „do višine zavarovalne vsote po zavarovalni polici št. ...“.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe postopek ustavi v delu zahtevka glede zakonskih zamudnih obresti od nespornega dela odškodnine, v znesku 1.196,61 EUR, in da je prvotožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 42.962,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2011 dalje do plačila (točka I izreka). Nadalje je s sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika zoper prvotoženo stranko za nepremoženjsko škodo v znesku 21.840,00 EUR in natečene obresti za čas od 27. 11. 2010 do 8. 12. 2011 v znesku 2.048,77 EUR, za stroške prevozov v znesku 8,00 EUR in natečene obresti za čas od 27. 11. 2010 do 8. 12. 2011 v znesku 0,75 EUR, za stroške tuje pomoči v znesku 3.300,00 EUR in natečene obresti za čas od 27. 11. 2010 do 8. 12. 2011 v znesku 309,57 EUR, oziroma v skupnem znesku 27.507,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2011 dalje do plačila (točka II/1 izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače, in sicer, da se ugotovi, da obstoji terjatev tožnika do prvotožene stranke iz naslova nepremoženjske škode za 15.660,00 EUR višji znesek in za 1.469,30 EUR višji znesek natečenih obresti, za 0,02 EUR višji znesek natečenih obresti, in da se ugotovi obstoj terjatev tožnika do prvotožene stranke iz naslova stroškov bivanja spremljevalca v znesku 298,12 EUR in natečene obresti za navedeni znesek za čas od 27. 11. 2011 do 8. 12. 2011 v znesku 27,97 EUR ter za 15.455,41 EUR višji skupni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2011 dalje do plačila (točka II/2 izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje razsodilo, da je drugotožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 25.148,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2010 dalje do plačila, v roku 8 dni, znesek 5.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2014 dalje do plačila, oboje v roku 8 dni in da je dolžna tožniku od 1. 10. 2014 dalje plačevati mesečni znesek 150,00 EUR iz naslova mesečne rente za tujo pomoč, in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka dalje do dneva plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti, v bodoče dospevajoče obroke pa vsakega 10. dne v mesecu vnaprej, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse največ do zavarovalne vsote v znesku 76.440,00 EUR (točka III/1 izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače in sicer plačilo 15.660,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2010 dalje do plačila, ter plačilo 298,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2010 dalje do plačila (točka III/2 izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožnika zoper prvotoženo stranko za stroške postopka v znesku 1.658,07 EUR (prvi odstavek točke IV izreka), ter da je drugotožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 2.716,03 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (drugi odstavek točke IV izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe glede zneska odškodnine v višini 7.000,00 EUR in glede odločitve o omejitvi zavarovalne vsote, oboje le glede odločitve, ki se nanaša na drugotoženo stranko, se je pravočasno pritožil tožnik zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da drugotoženi stranki v 1. alineji točke III izreka naloži še dodatno plačilo odškodnine v znesku 7.000,00 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 27. 11. 2010 dalje do plačila ter sodbo razveljavi v delu, ki omejuje obveznost drugotožene stranke za plačilo tožniku nastale škode do zavarovalne vsote v znesku 76.440,00 EUR ter drugotoženi stranki poleg stroškov prvostopnega postopka naloži v plačilo še pritožbene stroške, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 15.000,00 EUR ne dosega ravni pravične denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku iz tega naslova prisoditi vsaj za 2.000,00 EUR višjo odškodnino. V zvezi s prisojeno odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti navaja, da ga bolečine vsakodnevno omejujejo pri večini življenjskih, športnih in rekreaktivnih aktivnosti, tožniku pa je ostala tudi delna ohromelost v prizadetih segmentih L5 - S1, slaba mišična moč dorzalne in plantarne fleksije stopala, slaba moč inverzije in everzije stopala ter slaba občutljivost po zunanji strani obeh stegen. Zaradi obravnavanih poškodb je tožnik omejen v svojih aktivnostih, ne glede na dejstvo, da je delna omejitev gibljivosti prsno - ledvene hrbtenice posledica tudi predhodnih degenerativnih sprememb, ki pa so bile primerne tožnikovi starosti in mu niso povzročale kakršnihkoli težav. Tožnik je bil izredno aktiven v službi, kot tudi pri domačih delih, rekreativno se je ukvarjal s številnimi športnimi aktivnostmi, aktivno z ribolovom, hojo v naravo, snemanjem ptic, bil je izredno družaben v svojih prostočasnih aktivnostih, rad je plesal, vsega tega pa sedaj ne zmore več. Zato je tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja delovnih in življenjskih aktivnostih v znesku 20.000,00 EUR prenizka in bi moralo sodišče prve stopnje tožniku prisoditi odškodnino vsaj v višini 25.000,00 EUR, torej za 5.000,00 EUR več. Sodišče prve stopnje bi torej moralo drugotoženi stranki naložiti v plačilo znesek 32.148,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2010 dalje. Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo v delu, ko je obveznost drugotožene stranke za plačilo tožniku nastale škode omejilo do zneska 76.440,00 EUR, saj bo drugotožena stranka prosta obveznosti plačila odškodnine iz naslova mesečne rente zaradi tuje pomoči, ko bo vsota izplačanih zneskov iz naslova obravnavane nezgode, ki jih je oziroma jih bo izplačala tožniku, dosegla znesek 76.440,00 EUR. Spregledalo je, da je bila med toženima strankama dogovorjena valorizacija zavarovalne vsote, kot je to razvidno obračuna zavarovalne premije (3 % doplačila na valorizacijo zavarovalnega kritja). Drugotožena stranka je po tej polici dolžna tožniku izplačati odškodnino do višine revalorizirane zavarovalne vsote od dneva sklenitve pogodbe, tj. od 1. 1. 2009 do izčrpanja zavarovalne vsote in ne le v nominalnem znesku, kot je to zmotno odločilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo dejstvo, da je podana obveznost drugotožene stranke tudi iz naslova solidarne odgovornosti lastnika in imetnika rovokopača, kot imetnika in izvajalca nevarne dejavnosti, A.A.. po polici zavarovanja splošne odgovornosti št. ..., po kateri je bila določena enotna zavarovalna vsota v znesku 50.700,00 EUR. Med strankama tudi sicer ni sporno, saj je drugotožena stranka ravno iz te police tožniku plačala nesporni del odškodnine, kot to sicer pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Obveznost plačila odškodnine drugotožene stranke do višine zavarovalne vsote se namreč po polici št. ... (drugotožena stranka in A.A.) in po polici št. ... (drugotožena stranka in prvotožena stranka) ne izključuje, kot je to zmotno odločilo sodišče prve stopnje, temveč je drugotožena stranka dolžna plačati tožniku nastalo škodo do višine skupne zavarovalne vsote po obeh zavarovalnih policah, torej do zneska 50.700,00 EUR in valoriziranega zneska 76.440,00 EUR. Ob pravilni uporabi materialnega prava in ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da znaša zavarovalna vsota najmanj 127.140,00 EUR plus valorizacija zneska 76.440,00 EUR od dneva sklenitve pogodbe, tj. od 1. 1. 2009 do izčrpanja zavarovalne vsote, in ne le do nominalno določenega zneska 76.440,00 EUR. V nobenem primeru pa pri omejitvi obveznosti drugotožene stranke do višine zavarovalne vsote sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati natečenih ali plačanih zamudnih obresti, kot je to smiselno razbrati iz izreka sodbe, ko sodišče prve stopnje obveznost drugotožene stranke v izreku sodbe ni vezalo le na plačilo glavnice odškodnine in ko je odločilo, da vsa plačila, ki jih je drugotožena stranka opravila v dosedanjem postopku (torej tudi plačila natečenih zamudnih obresti in stroškov), zmanjšujejo njeno preostalo obveznost, kot je to razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 41 obrazložitve). Gre za zmotno uporabo materialnega prava, saj zavarovalna vsota ne zajema zamudnih obresti niti stroškov postopka. Zavarovalna vsota služi izključno za poravnavo odškodninske terjatve in zato iz zavarovalne vsote ni mogoče poravnati zamudnih obresti, ki so po svoji pravni naravi sankcija dolžniku za nepravočasno plačilo odškodnine. Tožnik je tudi trdil, da obstaja obveznost drugotožene stranke iz naslova police avtomobilskega zavarovanja rovokopača št. ... in sicer do vrednosti 500.000,00 EUR, kar je bistvenega pomena za pravilno rešitev zadeve, saj je ob upoštevanju zavarovalnega kritja tudi po tej polici, skupna zavarovalna vsota, do katere je drugotožena stranka dolžna tožniku plačati nastalo škodo, še za 500.000,00 EUR višja in znaša 627.140,00 EUR plus valorizacija zneska 76.440,00 EUR za čas od sklenjene zavarovalne pogodbe 1. 1. 2009 dalje do izčrpanja zavarovalne vsote. Drugotožena stranka je sicer oporekala, da sklenjena zavarovalna pogodba ne krije škode, kot je tožniku nastala, kar pa ni točno in je v nasprotju s pravilno uporabo materialnega prava. Vendar pa se sodišče prve stopnje do teh nasprotujočih trditev pravdnih strank sploh ni opredelilo, zaradi česar je sodba, poleg zmotne uporabe materialnega prava, obremenjena tudi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem ter bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Ob upoštevanju zavarovalne vsote v višini 500.000,00 EUR po polici št. ..., pa kakršnokoli omejevanje obveznosti drugotožene stranke za plačilo rente za tujo pomoč ni utemeljeno, saj z mesečnimi plačili v znesku 150,00 EUR zavarovalne vsote ni mogoče izčrpati. Zato tožnik predlaga, da sodišče omejitev obveznosti drugotožene stranke, kot je določeno v točki III izreka sodbe, v celoti razveljavi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le deloma je zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče ni kršilo pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega dostavka 339. člena ZPP s tem, ko naj sodba ne bi imela razlogov o višini valorizacije zavarovalnega kritja. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh navedb pravdnih strank ter je svojo odločitev utemeljilo z dejanski ugotovitvami in pravnimi stališči, zato je mogoče sodbo v celoti preizkusiti.

6. Pravna podlaga za odločanje v tem individualnem delovnem sporu je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da če je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno načelo odškodninske odgovornosti določa Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le- teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le- ta nastala brez njegove krivde (131. člen OZ). Po določbi drugega odstavka 131. člena OZ se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. OZ v 149. členu določa, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če dokaže, da ta ni bila vzrok. Nadalje OZ v 153. členu določa, da je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali jih odstraniti, oziroma je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Odgovornost drugotožene stranke je podana, ker ima prvotožena stranka pri njej sklenjeno zavarovalno pogodbo iz naslova zavarovanja odgovornosti.

Po določbi prvega odstavka 179. člena OZ pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je v skladu z drugim odstavkom 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval dne 30. 1. 2009, ko so delavci prvotožene stranke popravljali cevi na javni kanalizaciji, na gradbišču pa je delal tudi rovokopač, ki ga je upravljal A.A., ki je v tla zabijal lesene pilote, delo pa je potekalo tako, da je moral voznik rovokopača pripeljati do pilota, ga vzeti, odpeljati na določeno mesto in ga zabiti. Ko je rovokopač pripeljal po pilota, je pri vožnji vzvratno stisnil tožnika ob zid zagatne stene (zagatnice) ter mu pri tem povzročil poškodbe. A.A. je delal kot kooperant družbe B., ki je bila v lasti prvotožene stranke. Tožnik je v delovni nezgodi utrpel udarnino prsnega koša in poškodbo živcev hrbtenice v področju segmenta L5 in S1 obojestransko. Prišlo je tudi do večje poškodbe mišic v ledvenem predelu. Poškodba živcev po stališču imenovanega izvedenca dr. C.C., dr. med., spec. travmatologa, predstavlja hudo telesno poškodbo, po Fisherju pa gre za srednje hud primer.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podana objektivna odškodninska odgovornost prvotožene stranke, saj je šlo za delo s povečano nevarnostjo. Tožnik je iz naslova odškodnine zaradi telesnih bolečin uveljavljal plačilo 20.000,00 EUR, sodišče mu je prisodilo 15.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnost je zahteval 30.000,00 EUR, prisojenih je bilo 20.000,00 EUR. Iz naslova strahu je tožnik zahteval plačilo 2.000,00 EUR, kar mu je sodišče prve stopnje v celoti prisodilo.

9. Ker se zoper odločitev sodišča prve stopnje pritožuje le tožnik, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem temelja odškodninske odgovornosti ter prisojenega zneska višine odškodnine, saj glede tega ni pritožbe. Presoja pritožbenega sodišča se torej omejuje le na vprašanja, ki se nanašajo na izpodbijani del sodbe glede višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter vprašanja glede omejitve višine in revalorizacije zavarovalne vsote.

10. Neutemeljeno je tožnikovo zavzemanje za to, da drugotožena stranka v tem sporu odškodninsko odgovarja do višine zavarovalne vsote, ki vključuje tudi zavarovalni polici, ki ju je A.A. sklenil z drugotoženo stranko (zavarovalnico) in sicer zavarovalno polico za zavarovanje splošne civilne odgovornosti št. ... (B II/6) v višini 50.700,00 EUR in zavarovalni polici št. ... (A2 oziroma B II/1) v višini zavarovalne vsote 500.000,00 EUR. Odškodninska odgovornost drugotožene stranke temelji na dejstvu, da ima prvotožena stranka, tožnikov delodajalec, pri drugotoženi stranki sklenjeno polico za zavarovanje splošne odgovornosti. Ker tožnik ni bil zaposlen pri A.A., zoper katerega v tem sporu tudi ni uveljavljal tožbenega zahtevka, ni mogoče odgovornosti drugotožene stranke vezati na zavarovalno polico, ki jo ima sklenjeno s tretjo osebo (A.A.), tudi če je ta oseba tožniku povzročila škodo. Ker torej drugotožena stranka ni tožena kot zavarovalnica A.A., temveč kot zavarovalnica prvotožene stranke (v takem primeru je zavarovalnica tožena skupaj z delodajalcem na podlagi drugega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; ZDSS-1), ki določa stvarno pristojnost delovnega sodišča za odločanje, če je v odškodninskem sporu, za katerega je pristojno delovno sodišče, kot sospornik tožena zavarovalnica), je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je drugotožena stranka v tem sporu pasivno legitimirana (le) na podlagi zavarovalne police št. ... z dne 19. 7. 2007 (A1), po kateri je prvotožena stranka zavarovalec, z začetkom zavarovanja dne 1. 1. 2008 in potekom zavarovanja dne 1. 1. 2013, ne pa tudi na podlagi zavarovalnih polic, ki jih ima drugotožena stranka sklenjeni z A.A.. Zato so pravno nebistvene pritožbene navedbe, s katerimi tožnik zagovarja stališče, da višino zavarovalne vsote določata tudi zavarovalni pogodbi z A.A..

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta prvotožena in drugotožena stranka k osnovni polici, po kateri je bila zavarovalna vsota določena v višini 67.430,00 EUR, sklenili dodatek št. ..., št. ... z dne 26. 2. 2009 (A6), po katerem je skupna zavarovalna vsota znašala 76.440,00 EUR.

12. Tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da izrek sodbe glede višine zavarovalne vsote ni pravilen. Drugotožena stranka je namreč dne 10. 10. 2011 nesporni del odškodnine v višini 15.000,00 EUR že izplačala tožniku na podlagi zavarovalne police št. ... (B II/6), ki jo je imel sklenjeno povzročitelj nesreče A.A.. Ker tožniku po zavarovalni polici št. ... iz naslova odškodnine ni bilo še nič izplačanega, je ta zavarovalna vsota še vedno na razpolago. Ker sta v tem individualnem delovnem sporu odškodninsko odgovorna prvotožena stranka (tožnikov delodajalec) in drugotožena stranka (izključno kot zavarovalnica tožnikovega delodajalca in ne kot (zgolj naključno) tudi zavarovalnica povzročitelja nesreče A.A.), je lahko višina zavarovalne vsota po tej sodbi določena le na podlagi zavarovalne police št. … . Ker to iz izreka izpodbijane sodbe ni izhajalo, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava sodbo delno spremenilo tako, da je drugotožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino do višine zavarovalne vsote po polici št. … . Materialno pravo je bilo nepravilno uporabljeno tudi s tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da se vse, kar je tožniku prisojenega iz naslova odškodnine za negmotno in gmotno škodo ter mesečne rente (torej tudi zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov iz teh naslovov), upoštevajo v zavarovalni vsoti. Zavarovalna vsota namreč služi za poravnavo odškodninske terjatve, zato iz zavarovalne vsote ni mogoče poravnavati zamudnih obresti, ki so po svoji pravni naravi sankcija dolžniku za nepravočasno plačilo odškodnine (prim. sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 232/98 z dne 17. 9. 1998). Ker je bilo v tem delu dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo delno spremenilo tako, da je obveznost drugotožene stranke omejilo na sklenjeno zavarovalno polico št. ... (5. točka 358. člena ZPP). Takšna odločitev torej tožniku zagotavlja, da bo iz naslova zavarovalne police št. ... lahko prejel celotno zavarovalno vsoto, brez upoštevanja delnega izplačila po polici št. … . Ker je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi, je s takšno odločitvijo upoštevana zavarovalna vsota, kot je bila dogovorjena v času nastanka škode, torej tudi revalorizacija zavarovalne vsote, ki je bila očitno dogovorjena, saj je prvotožena stranka iz tega naslova plačala 3 % zavarovalne premije (obračun premije - A5). Zaradi tega pritožbeno sodišče tudi ni spremenilo izpodbijane sodbe tako, da bi bila iz izreka vidna višina zavarovalne vsote, saj se ta valorizira v skladu s sklenjeno zavarovalno polico. Zato se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, s katerimi tožnik očita sodišču prve stopnje, da ni ugotovilo višine revalorizacije zavarovalne vsote, saj za odločitev pritožbenega sodišča niso odločilne.

13. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem se zavzema za priznanje višje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Odločitev sodišča prve stopnje glede višine prisojene odškodnine je v namreč v skladu z določbo prvega odstavka 179. člena OZ.

14. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnik uveljavljal plačilo 20.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo znesek 15.000,00 EUR, kar je približno 15-kratnik zadnje objavljene povprečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji v času zaključka glavne obravnave (992,94 EUR). Sodišče prve stopnje je pri določitvi odškodnine za telesne poškodbe in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevalo, da je tožnik po samem dogodku odšel na urgenco, dobil analgetike in bil celo noč na opazovanju. V času zdravljenja je bil tudi tri tedne na rehabilitaciji v zdravilišču D.. Prvih nekaj dni zdravljenja je moral tožnik neprestano počivati zaradi bolečin ter redno jemati analgetike, bil je vsaj šestkrat rentgensko slikan, opravljal je boleče fizioterapije in sicer na domu, ambulantno in tri tedne tudi stacionarno. Tožnik je štirikrat opravil EMG preiskavo in enkrat MRI preiskavo, ki sta neprijetni, prav tako je opravil še 19 pregledov pri specialistih in vsaj enkrat mesečno pregled pri osebni zdravnici v teku aktivnega zdravljenja. Tudi po končanem zdravljenju je zaradi bolečin v ledvenem predelu opravil več pregledov. Ves čas zdravljenja je bil nesposoben za kakršnokoli fizično delo, potreboval je tudi tujo pomoč in nego. Tožnik je bil v bolniškem staležu od 1. 2. 2009 do 31. 3. 2009, od 4. 4. 2009 do 5. 6. 2009 in od 12. 6. do 30. 6. 2010, od takrat pa je bil redno upokojen. V času zdravljenja 14 dni ni mogel stopiti na noge in sedeti, ves čas ga je bolelo, imel je težave zlasti s spodnjim delom telesa, s prebavo, te težave še trajajo, sedaj pa ima tudi hujše bolečine kot prej, saj ga izdajajo tudi roke.

15. Na podlagi vsega navedenega ter upoštevanja izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. C.C., dr. med, spec. travmatologa, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik trpel hude bolečine prva dva dni zdravljenja, potem še relativno pogosto prvih 14 dni zdravljenja, kasneje pa občasno. Skupaj je v teku zdravljenja trpel stalne hude bolečine v trajanju 20 dni. Zaradi poškodbe živcev se je razvila t. i. nevropatska bolečina, ki je občasno hude intenzitete in bo tudi v bodoče. Zaradi teh bolečin tožnik jemlje zdravila za pomiritev nevropatske bolečine Lyrico in hkrati običajno tudi še druga protibolečinska sredstva. Srednje bolečine, stalne in občasne, je tožnik trpel pol leta, bolečine lažje intenzitete pa ves preostali čas zdravljenja. Lahke bolečine, ki preidejo tudi v bolečine srednje intenzitete in občasno tudi v hude intenzitete, čuti še vedno in jih bo tudi v bodoče. 16. Glede na vse te ugotovitve sodišče druge stopnje meni, da je prisojena odškodnina primerna in v skladu s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih oziroma z ustaljeno sodno prakso na tem področju. Tožnik tudi v pritožbi razen pavšalne navedbe, da gre za prenizko odškodnino, ki ni v skladu s sodno prakso, ne konkretizira svojih trditev in ne pove, v katerih zadevah so sodišča prisodila za podobne primere višji denarni znesek odškodnine. Vse zdravstvene težave tožnika so bile ustrezno upoštevane pri določitvi odškodnine v skladu s 179. členom OZ, dosoja višje odškodnine pa ne bi bila v nasprotju z drugim odstavkom 179. člena OZ, saj odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Predvsem dejstvo, da je tožnik skupaj prejel odškodnino v znesku 37,5 povprečne plače, pomeni, da je tudi ob upoštevanju zmanjšanja življenjskih aktivnosti prejel primerno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje za to, da bi tožniku iz tega naslova sodišče prisodilo še 2.000,00 EUR višji znesek.

17. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, da tožniku pripada za 5.000,00 EUR višja odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Na podlagi izpovedi tožnika ter ugotovitev izvedenca je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik zaradi trajnih posledic nesposoben za težje fizične aktivnosti in manj sposoben za dalj časa trajajoče lažje fizične aktivnosti stoje ali med hojo. Izrazito manj je sposoben za športne aktivnosti in prostočasne aktivnosti. Za svoje delo gradbenega delavca ni več sposoben. Doma lahko opravlja le kratkotrajna lažja fizična dela, pri težjih in dolgotrajnih pa potrebuje pomoč drugih oseb. Sodišče prve stopnje je nadaljnje ugotovilo, da lahko tožnik vozi avto na kratke razdalje, sposoben je samo za kratkotrajne lažje fizične aktivnosti stoje ali med hojo po ravnem terenu. Stanje je dokončno in ni pričakovati izboljšanja, pri tem pa je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da takšne posledice pri tožniku povzročajo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo, da je pri tožniku prisotna delna ohromelost v prizadetih segmentih L5 - S1, slaba mišična moč dorzalne in plantarne fleksije stopala, slaba moč inverzije in everzije stopala, tj. upogiba navzgor in navzven, oziroma upogiba navzgor in navzdol, slabša občutljivost na dotik od gležnjev navzdol. Tožnik tudi slabše čuti zunanji stranski del obeh stegen, gibljivost prsno-ledvene hrbtenice je zmanjšana za 1/3, pri čemer je to vsaj 50 % posledica obravnavane nezgode in 50 % posledica obrabe hrbtenice sama po sebi.

18. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno utemeljilo tudi s primerjanjem prisojene odškodnine v zadevi VIII Ips 73/2013, kjer je oškodovanec utrpel primerljive poškodbe, pri čemer je bila skupna odškodnina določena v skoraj identičnem znesku (37-kratnik povprečne neto plače), odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je bila prisojena 15.000,00 EUR. V citirani zadevi oškodovanec ni trpel nevropatskih bolečin, kar je sodišče upoštevalo tako, da je tožniku prisodilo za 5.000,0 EUR višji znesek. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina primerna in v skladu z 179. členom ZPP, pri čemer so upoštevane vse omejitve, ki jih tožnik trpi zaradi posledic poškodbe in ki povzročajo zmanjšanje življenjskih aktivnosti, zaradi katerih tožnik trpi duševne bolečine. Ker torej v tem delu pritožbeni razlogi niso bili podani niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Zaradi delnega uspeha v pritožbenem postopku sodišče prve stopnje ni posegalo v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Prav tako uspeh s pritožbo ne utemeljuje priznanja pritožbenih stroškov, glede na določbo drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi 154. členom ZPP).