Jedro

Ker se dediči zapustnika niso dogovorili za prevzemnika kmetije, je pri določitvi prevzemnika kmetije treba upoštevati merila in izločitvene kriterije 7. člena ZDKG.

Izrek

Pritožbam se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka ugotovilo, da zapustnikovo premoženje obsega zaščiteno kmetijo (nepremičnine k. o. X s parc. št. navedenimi v prvem odstavku I. točke izreka) in odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 22.320 DEM oziroma 11.412,03 EUR, v II. točki izreka, da je zapustnik sestavil tri oporoke in sicer v Argentini notarsko overjeni oporoki z dne 12. 12. 1970 in 29. 1. 1976 ter lastnoročno pisno oporoko, vsebovano v pismu zapustnika z dne 29. 1. 1970, ki so jih dediči priznali kot pristne in veljavne, v III. točki ugotovilo dediče, ki pridejo v poštev za dedovanje na podlagi zakona, v IV. točki izreka ugotovilo dediče, ki so dedovanju odpovedali ali svoje dedne deleže odstopili v korist sodedičev, v V. točki izreka razglasilo za oporočna dediča na podlagi oporoke z dne 29. 1. 1970 in po zakonu, zapustnikovega nečaka S. P. in zapustnikovo nečakinjo A. L., v VI. točki izreka na podlagi zakona razglasilo za dedinjo zapustnikovo sestro N. K., v VII. točki izreka sklenilo, da zapustnikov nečak S. P., kot prevzemnik zaščitene kmetije prejme celotno zaščiteno kmetijo in polovico odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 22.320 DEM oziroma 11.412,03 EUR, zapustnikova nečakinja A. L. pa preostalo polovico odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 22.320 DEM oziroma 11.412,03 EUR, in v VIII. točki izreka odredilo, da se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju pri nepremičninah, navedenih v I. točki po uradni dolžnosti vknjiži lastninska pravica na S. P. 2. Zoper sklep so se pritožili dediči B. P. in (skupaj) M. V. in M. P. 3. Dedič B. P. se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). V pritožbi in njeni dopolnitvi v bistvenem izpodbija upoštevanje oporoke, z vsebino napisano v pismu 12. 12. 1970, ki jo zapuščinsko sodišče šteje kot edino veljavno. Nasprotuje ugotovitvi sklepa, da so bile napisane tri oporoke, saj sta bili napisani pred notarjem v Argentini le dve oporoki in sicer 12. 12. 1970 in 29. 1. 1976, pri čemer je slednja edina veljavna, ker razveljavlja vse prej napisane oporoke. Pismo, naslovljeno na K. P., z dne 29. 1. 1970, ni bilo nikoli priznano kot oporoka in odločitev, da je pismo lastnoročna oporoka, ni bila nikoli pravnomočna. Zaradi kasneje pridobljene oporoke 29. 1. 1976, v kateri oporočitelj preklicuje vse prejšnje oporoke, ni mogoče upoštevati „bivše odločbe sodišča, ki je nična“. Iz zapisnika z glavne obravnave 6. 2. 2013 ni razvidno, da bi dediči, kot ugotavlja sklep, priznali tri oporoke kot pristne in veljavne. Vsi so pričakovali, da bo prišlo do dednega dogovora in so imeli oporoke iz Argentine, ki so jih dobili od sodišča. Ni jasno, zakaj oporoke in drugih listin ni dobil, kar je „napaka sodišča“. V zvezi s IV. točko izreka navaja, da pooblastila niso bila pisana v skladu z zakonom, z overjenim podpisom dajalca pri notarju. Zahteva, da se upoštevajo le pravilna pooblastila in se pregledajo vsa do sedaj prejeta pooblastila v postopku. Dedinja N. K. sodi v isti, drugi dedni red (bratje, sestra in njihovi potomci), kot drugi dediči, in ni podlage, da bi se njej dodelila polovica dediščine. Slednja je stara 94 let. Dvomi, da je podpis na pooblastilu njen, čeprav je morebiti imela voljo, da premoženje zapusti S. P. Pri zapisu, da S. P. in A. L. prejmeta vsak po 11.412,03 EUR, je očitno prišlo do pomote, saj v zapuščino spada odškodnina v višini obveznic Slovenske odškodninske družbe v znesku 11.412,03 EUR. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Dediča M. P. in M. V. se pritožujeta brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in predlagata, da sodišče določi delež, ki jima po zakonu pripada. Na razpravi 6. 2. 2013 so si bili enotni, da pismo ne more biti oporoka, in da ne more nekdo pisati oporoke za stvari, ki niso v njegovi lasti. Dogovorili so se za dedni sporazum, kar pomeni, da so vsi dediči po starih starših. S predlogom S. P. za sklenitev dednega dogovora se nista strinjala zaradi nizko ocenjene vrednosti, pri čemer bi S. P. dedičem delil samo tretjino vrednosti.

5. Dedič S. P. obrazloženega odgovora na pritožbe ni podal, navedel je le, da je pritožbe prejel. 6. Pritožbe so utemeljene.

7. V predmetni zadevi je predmet dedovanja premoženje, ki je bilo upravičencu (zapustniku) ... vrnjeno v denacionalizacijskem postopku in sicer so mu bile nepremičnine (sedaj zaščitena kmetija) delno vrnjene v naravi (delna odločba Upravne enotes ... z dne 13. 3. 1995), delno pa v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v znesku 22.320 DEM oziroma 11.412,03 EUR (dopolnilna odločba Upravne enotes ... z dne 13. 12. 2001). Sklep pravilno ugotavlja, da je zapustnik sestavil tri oporoke (zmotno je stališče pritožnika B. P., da je zapustnik napisal le dve oporoki). Z vmesnim (pravnomočnim) sklepom zapuščinskega sodišča z dne 11. 9. 2002(1) je bilo ugotovljeno, da ima pismo zapustnika z dne 29. 1. 1970, ki ga je poslal svojemu bratu K., lastnosti in značaj listine, ki po določilih ZD predstavlja veljavno lastnoročno oporoko (63. člen ZD). Slednjo je sodišče prve stopnje na naroku 23. 5. 2002 tudi razglasilo. Po izdaji tega sklepa je zapuščinsko sodišče (iz Argentine) pridobilo še dve (notarsko overjeni) oporoki zapustnika (oporoko z dne 12. 12. 1970 in 29. 1. 1976), pri čemer je bila z oporoko 29. 1. 1976 oporoka z dne 12. 12. 1970 izrecno razveljavljena.

8. Pritrditi je pritožbi dediča B. P., da je ves čas postopka trdil, da pismo z dne 29. 1. 1970 ni oporoka, da obstaja kasnejša oporoka in da je zapustnik z oporoko 29. 1. 1976 razveljavil vse prejšnje oporoke. Pri enakem stališču vztraja v pritožbi.

9. Sklep oporoko, vsebovano v pismu 29. 1. 1970 šteje kot „edino“ upoštevno v predmetnem zapuščinskem postopku. Zavzame stališče, da je zapustnik z oporoko 29. 1. 1976 ni razveljavil. Zavzeto stališče utemeljuje z ugotovitvijo, da je bil zapustnikov namen premoženje na območju Republike Slovenije zapustiti svojim bližnjim, potomcem svojega brata, ki ju je določil za oporočna dediča, to je S. P. in A. L. (2. točka obrazložitve). Sklep ne sledi stališču dediča B. P., da je zapis v oporoki 29. 1. 1976, ki se glasi: „da preklicuje med drugim tudi vsa morebitna predhodna določila“, treba razlagati kot preklic morebitnih prejšnjih oporok (tudi oporoke, vsebovane v pismu 29. 1. 1970, čeprav slednja ni izrecno omenjena). Po stališču sklepa zapustnik takega namena ni imel in je do zapisa očitno prišlo „zaradi tipskega notarskega navajanja v takih primerih, ne pa dejanskega namena zapustnika“. Zmotno je stališče pritožnika B. P., da je zaradi obstoja oporok v Argentini „odločba bivšega sodišča dokazano nična“ (s tem očitno meri na vmesni sklep z dne 11. 9. 2002), „in se po njej me more ravnati“. Pritrditi pa je pritožniku, da je sporna veljavnost oporoke vsebovane v pismu 29. 1. 1970, in posledično, na njeni podlagi določitev oporočnih dedičev (za dedovanje dela premoženja v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe). Oporoke z dne 12. 12. 1970 pa pravno ni več, ker je bila z oporoko 29. 1. 1976 izrecno razveljavljena.

10. V primeru obstoja poznejše oporoke 101. člena ZD določa, da če se s poznejšo oporoko izrecno ne prekliče prejšnja, ostanejo določila prejšnje oporoke v veljavi, v kolikor niso v nasprotju z določili poznejše. 11. V predmetnem postopku torej ostaja sporno, ali je z oporoko 29. 1. 1976 preklicana tudi oporoka, vsebovana v pismu 29. 1. 1970. 12. Zapuščinsko sodišče, v primeru, da so sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna pravica dedičev, ne sme odločati samo. Materialnopravno zmotno je zapuščinsko sodišče samo ugotavljalo namen zapustnika in razlagalo (med dediči) sporen zapis v oporoki 29. 1. 1976, čeprav bi na podlagi 210. člena ZD moralo zapuščinski postopek prekiniti in dediče napotiti na pravdo.

13. Po navedenem je odločitev, ki temelji na oporoki, vsebovani v pismu 29. 1. 1970, že zato nepravilna in jo je treba razveljaviti.

14. Pritožnik B. P. pa utemeljeno opozarja na očitno pomoto, ko sodišče pri odločitvi (VII. točka izreka) dodeli oporočnima dedičema S. P. in A. L. vsakemu po 11.412,03 EUR, čeprav v I. točki izreka pravilno ugotavlja, da odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe znaša skupno 11.412,03 EUR (prej 22.320 DEM). Na naroku 6. 2. 2013 (list. št. 275), na katerem je bil prisoten tudi dedič B. P., je zapuščinsko sodišče prebralo oporoki, ki ju je pridobilo iz Argentine (v prilogi spisa C2, C3) in dokumentacijo, povezano z iskanjem oporok. Z oporokami in drugimi listinami je bil seznanjen, zato smiselno uveljavljana bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD(2), ni podana.

15. Ob neizpodbijani ugotovitvi sklepa, da je del premoženja, ki je bil v denacionalizacijskem postopku vrnjen upravičencu (zapustniku), v naravi zaščitena kmetija, in ker je zapustnik v (zaenkrat sporni) oporoki z dne 29. 1. 1970 določil dva oporočna dediča (nečaka S. P. in A. L.), je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, da je treba upoštevati zakonito dedovanje na podlagi Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG). Po izrecni določbi 21. člena ZDKG lahko oporočitelj zaščiteno kmetijo zapusti le enemu dediču, sicer pride do dedovanja na podlagi zakona. Zapuščinsko sodišče, ker med dediči ni prišlo do sporazumne izbire prevzemnika kmetije, je pravilno, v skladu z določbo 7. člena ZDKG ugotavljalo upravičenega prevzemnika kmetije. Ob sicer pravilni ugotovitvi, da v primeru, da po izločanju (tretja do peta alineja prvega odstavka 7. člena ZDKG) ostane več sodedičev, imajo prednost sorodniki iz bližnjega kolena, pred sorodniki oddaljenejšega kolena, je, kot utemeljeno opozarja pritožnik B P., materialno zmotno podelilo prednost zapustnikovi sestri N. K. Slednjo je razglasilo za zakonito dedinjo (VI. točka izreka) in ker je svoj dedni delež odstopila S. P. (VII. točka izreka), za prevzemnika kmetije določilo S. P. Pritrditi je pritožniku B. P., da zapustnikova sestra in (po vstopni pravici) potomci zapustnikovih sester in bratov (nečaki in nečakinje zapustnika) spadajo v isti dedni red in sicer drugi dedni red(3). V takem primeru je treba upoštevati izločitvene kriterije tretje do pete alineje prvega odstavka 7. člena ZDKG, če po izločanju, še vedno ostane več sodedičev pa pomožne kriterije (prva in druga alineja drugega odstavka 7. člena ZDKG(4)).

16. Zapuščinsko sodišče ni pravilno upoštevalo zakonskih kriterijev 7. člena ZDKG in tudi ni ugotavljalo izločitvenih kriterijev. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar narekuje razveljavitev odločitve (tudi) glede dedovanja nepremičnin, ki predstavljajo zaščiteno kmetijo. Sicer pa določitev prevzemnika kmetije na način, kot je postopalo sodišče, z odstopom dednega deleža dedinje N. K. (materialnopravno zmotno ji je podelilo prednost pred drugimi dediči), nima podlage v ZDKG. Slednji določa merila, ki jih je pri določitvi prevzemnika kmetije treba upoštevati, določa tudi izločitvene kriterije, pri čemer pa je treba upoštevati tudi temeljno izhodišče zakona(5). Po določbi 1. člena ZDKG je temeljni namen zakona, da je prevzemnik kmetije tisti, ki ima sposobnost in možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitene kmetije.

17. Neutemeljeno je stališče pritožnikov M. V. in M. P., da dogovor za sklenitev dednega sporazuma na obravnavi 6. 2. 2013 pomeni, „da so vsi dediči“. Zapuščinsko sodišče je po že zaključeni zapuščinski obravnavi (zapisnik zapuščinske obravnave z dne 6. 2. 2013) dedičem sicer dalo možnost, da se o prevzemniku kmetije dogovorijo in da sklenejo dedni dogovor, vendar do njegove sklenitve ni prišlo. Z izpodbijanim sklepom je zato odločilo o dedovanju v denacionalizaciji vrnjenega premoženja, zapustniku, upoštevaje določbe ZD in ZDKG.

18. Zmotna uporaba materialnega prava, ki (v primeru, da med dediči ne pride do dogovora glede veljavnosti oporoke z dne 29. 1. 1970) terja prekinitev zapuščinskega postopka zaradi ugotovitve veljavnosti oporoke z dne 29. 1. 1970, in ker je (glede odločitve o dedovanju zaščitene kmetije) ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, narekuje razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Posebni napotki sodišču prve stopnje, glede na obrazloženo niso potrebni.

19. Sodišču druge stopnje zaradi razveljavitve odločitve zaenkrat na druge pritožbene trditve ni treba odgovarjati. Ob rob sklicevanju pritožnika B. P. (v dopolnitvi pritožbe) na določbo 80. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen)(6), sodišče druge stopnje dodaja, da veljavnost oporočnih razpolaganj določa 81. člen ZDen(7). Razlogom sklepa (6. točka obrazložitve), da nepremičnine Č. in M., kot je zapustnik poimenoval svoje premoženje v oporoki, vsebovani v pismu, predstavljajo nepremičnine, ki so bile zapustniku najprej odvzete, potem pa z odločbami Upravne enotes ... z dne 13. 3. 1995 in 13. 12. 2001 vrnjene, pretežno v naravi, v manjšem delu pa kot odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, pritožniki izrecno ne nasprotujejo. Pritožnik B. P. neutemeljeno dvomi v pravilnost pooblastil, ki jih je sodišče, kot kažejo podatki spisa, preverilo. Sicer pa pritožnik, ki se v zvezi s „nepravilnimi“ pooblastili sklicuje na odločitev v IV. točki izreka(8), opredeljeno ne navede, na katera pooblastila meri.

20. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožniki niso priglasili.

(1) Sklep sodišča prve stopnje z dne 11. 9. 2002 je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Cp 1579/2002 z dne 26. 3. 2003. (2) Gre za pritožbene trditve, da mu ni „povsem jasno, zakaj oporoke in drugih listin ni dobil, zato tudi to navaja kot napako sodišča.“

(3) Po določbi drugega odstavka 15. člena ZD dedujejo del zapuščine, ki bi šel zapustnikovim staršem, če sta oba umrla pred njim, njuni potomci in po vstopni pravici (12. člen ZD) njihovi otroci (zapustnikovi nečaki in nečakinje).

(4) Tako odločba VS RS sklep II Ips 776/2005, II Ips 15/2008 z dne 5. 6. 2008. (5) Primerjaj VSL sklep I Cp 185/2010, VSL sklepe I Cp 3105/2013 z dne 29. 1. 2014. (6) Po tej določbi dedne izjave, podane do izdaje odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki pripade upravičencu po določbi o denacionalizaciji.

(7) Po 81. členu ZDen veljajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo o denacionalizaciji, glede denacionaliziranega premoženja samo, če je to v oporoki izrecno določeno.

(8) V njej sklep navaja dediče, ki so se dediščini odpovedali oziroma so svoj dedni delež odstopili kateremu od sodedičev.