Jedro

Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da zagovornik v njej uveljavlja zgolj razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. I.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. I.Z. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 17.4.1998 je bil obs. I.Z. spoznan za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 4. odstavku 255. člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 251. člena KZ-77 in po 4. odstavku 255. člena KZ-77 obsojen na kazen 5 mesecev zapora ter na povrnitev stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 18.11.1999 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca obsodilo na povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer, kot v njej navaja, zaradi absolutne kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče sporni sodbi razveljavi in zadevo preda v novo sojenje ob ustreznih navodilih za pravilno delo.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navaja, da je iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti očitno, da obsojenčev zagovornik, čeprav uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava, izpodbija zgolj pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Zato meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva zagovornika obs. I.Z. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določilu 1. odstavka 420. člena ZKP se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti po pravnomočno končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V 2. odstavku tega člena pa je določeno, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti, ki je v bistvu povzetek pritožbe obsojenčevega zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo, pa izhaja, da obsojenčev zagovornik v njej uveljavlja zgolj razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na njegovo navedbo v zahtevi za varstvo zakonitosti, da v celoti vztraja pri v pritožbi navedenih razlogih, o katerih pritožbeno sodišče ni odločalo, čeprav bi moralo, pa je potrebno pripomniti, da je pritožbeno sodišče, kar je razvidno iz razlogov drugostopenjske sodbe, preizkusilo prvostopenjsko sodbo v skladu z določilom 383. člena ZKP in v njej tudi pojasnilo, zakaj pritožbena zatrjevanja obsojenčevega zagovornika niso utemeljena.

Obsojenčev zagovornik torej v zahtevi za varstvo zakonitosti ni obrazložil uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, temveč je zahtevo vložil izključno iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej iz razloga, katerega s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obs. I.Z. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.