Jedro

Za postopek odločanja o vračilu brezplačne pravne pomoči je pravno pomembno le, da je tožnik v postopku, za katerega mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, dejansko prejel premoženje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Z izpodbijano odločbo št. Bpp 190/2014 z dne 21. 12. 2020 je bilo odločeno, da je tožnik dolžan vrniti sredstva, izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp št. 190/2014 z dne 30. 1. 2014, v višini 809,69 EUR, in sicer v triindvajsetih zaporednih mesečnih obrokih. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila tožniku z odločbo z dne 30. 1. 2014 BPP dodeljena za zastopanje v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani VI P 3247/2011 ter kot oprostitev plačila stroškov postopka izvedenca gradbene stroke. Iz naslova BPP je bil izvajalcu BPP odvetniku A. A. na podlagi sklepa št. Bpp 190/2014 z dne 2. 2. 2015 izplačan znesek v višini 289,75 EUR, izvajalcu BPP sodnemu izvedencu B. B. pa na podlagi sklepov IV P 3247/2011 z dne 6. 11. 2014 in 8. 1. 2015 izplačan znesek 519,97 EUR. Skupaj je bil torej iz naslova BPP izplačan znesek 809,69 EUR. Iz obrazložitve odločbe dalje izhaja, da se je postopek, za katerega je bila dodeljena BPP, končal s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI P 3247/2011 z dne 8. 1. 2015, ki je v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2087/2015 z dne 27. 10. 2015 postala pravnomočna 27. 10. 2015. Iz navedene sodbe izhaja, da obstoji terjatev tožnika v višini 1.736,00 EUR ter da sklep o izvršbi ostane v veljavi glede zneskov 1.125,21 EUR z zamudnimi obrestmi in 42,78 EUR. Na podlagi prvega odstavka 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je upravičenec do BPP, ki je delno ali v celoti uspel v postopku ter je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti iz naslova BPP plačane stroške. Organ za BPP je zato tožnika s pozivom z dne 2. 9. 2020 pozval k izjavi glede prejema plačila iz naslova terjatve. Tožnik je v odgovoru z dne 23. 9. 2020 organu za BPP navajal, da ni bil pravilno voden postopek izvršbe, da je tožnik samska oseba in da prejema denarno socialno pomoč, da ni zadovoljen z delom odvetnika A. A. in izvedenca B. B., dalje, da je odvetnik A. A. opravljal svoje storitve že pred izdajo odločbe o BPP in je tožniku za to tudi izstavil račun, zato se ne strinja s plačilom še iz naslova BPP. Organ za BPP je navedbe tožnika presodil kot neutemeljene: z vpogledom v izvršilno zadevo Okrajnega sodišča v Ljubljani I 3848/2016, sklep z dne 9. 8. 2018, je ugotovil, da je dolžnica 29. 5. 2019 tožniku plačala znesek 1.729,30 EUR. Sklep o odmeri nagrade odvetniku z dne 2. 2. 2015 je bil tožniku vročen 13. 2. 2015 in bi ga lahko izpodbijal v upravnem sporu. Zoper delo in nagrado izvedenca je mogel tožnik ugovarjati v pravdnem postopku. Slabo finančno stanje tožnika pa je bilo na podlagi 43. člena ZBPP upoštevano v izpodbijani odločbi ter je določeno obročno plačilo.

**Bistvene navedbe strank v postopku upravnega spora**

2. Tožnik v tožbi navaja, da je oseba, ki je v zadevi odločala, kršila določbe ZBPP, Zakona o pravdnem postopku, Ustave Republike Slovenije, 23. in 25. člena, 1. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter protokole k njej, določbe drugih predpisov in Kodeks sodniške etike. Meni, da bi morala toženka dokazati, kaj je v postopku po odločbi št. Bpp 190/2014 z dne 30. 1. 2014 delal odvetnik A. A., in na podlagi česa mu je toženka izplačala nagrado. Navedeni odvetnik je tožniku že pred tem, leta 2013, vse svoje storitve zaračunal (račun, št. 295/13, z dne 7. 11. 2013 v znesku 244,00 EUR), tožnik pa jih je plačal. Tožnik meni, da je očitno, da je navedeni odvetnik dvakrat zaračunal iste storitve. Navedeni odvetnik od izdaje odločbe št. Bpp 190/2014 do odpovedi pooblastila v predmetnem postopku ni delal nič, prav tako ni podal nobene vloge. Tožnik nadalje navaja, da je enako tudi v primeru sodnega izvedenca B. B. Navaja, da dolžnica ni nikoli plačala predujma za navedenega izvedenca. Dalje navaja, da zahteva dokaz, da je bil navedeni sodni izvedenec v letu 2014 imenovan za sodnega izvedenca in cenilca gradbene stroke. Ta odločba o imenovanju po njegovem mnenju ne obstaja. Tožnik v nadaljevanju meni, da če je določeno, da je pravna pomoč brezplačna, potem mora biti brezplačna. Iz odločbe o BPP ne izhaja, da jo mora upravičenec vrniti oziroma poplačati kot posojilo ali kredit. Tožnik nadalje navaja, da je terjatev v postopku VI P 3247/2011 znašala 1.600 EUR, skupaj z davkom, ki ga je že plačal, pa 1.736,00 EUR. Pri tem je tožnik v postopku izvršbe pred tožbo plačal za izvršbo 66,00 EUR, računovodji za vložitev izvršbe 50,00 EUR, 136,00 EUR davka, 100,00 EUR sodne takse, 20,00 EUR za telekomunikacijske storitve, po pravnomočni sodbi pa 119,43 EUR, za izvršbo po pravnomočni sodbi 55,00 EUR, več kot 50,00 EUR za pridobivanje dokumentacije iz zemljiške knjige, katastra itd., za pridobivanje dokumentov, ki jih je zahtevalo sodišče, skupaj 600,00 EUR. Tako ostane 525,21 EUR glavnice. To pa pomeni, da bi moral tožnik glede na izpodbijano odločbo iz svojega žepa plačati še dodatnih 300,00 EUR, kar pomeni, da je tožnik dolžnici obnovitvena dela opravljal zastonj. Znesek 1.736,00 EUR ni glavnica, temveč obresti za 8-letno obdobje, ki se ne upoštevajo kot glavnica. Navaja še, da zneska iz izpodbijane odločbe ne more poravnati, ker je socialno ogrožena samska oseba, ki prejema denarno socialno pomoč v višini 123,82 EUR mesečno, za čas od 1. 1. 2021 do 30. 6. 2021; prav tako je denarno socialno pomoč prejemal pred tem in jo bo tudi v prihodnje. Glede na navedeno sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

V dokazne namene se tožnik sklicuje na odgovor tožnika z dne 22. 9. 2020, račun št. 295/13 z dne 7. 11. 2013 odvetnika A. A., izdan tožniku, (izpodbijano) odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 190/2014 z dne 21. 12. 2020, sodni spis v zadevi VII P 3247/2011 in odločbo Centra za socialno delo št. 1231-99243/2020-3194/5 z dne 4. 1. 2021. 3. Toženka na tožbo ni pisno odgovorila. Na naroku za glavno obravnavo 1. 7. 2021 pa je njena pooblaščenka povedala, da vztraja pri izpodbijani odločbi, ki je pravilna in zakonita, in sodišču predlagala, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Dne 29. 6. 2021 je tožnik sodišču poslal pripravljalno vlogo. V tej v bistvenem navaja, da ne more priti na narok, ker je v predmetnem pravdnem postopku, v katerem mu je bila priznana terjatev, dejansko sodeloval njegov oče C. C., tožnik pa le formalno. Zato naj sodišče njegovega očeta povabi kot pričo. **Odločanje po sodniku posamezniku**

5. Sodišče je 25. 5. 2021 sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Stranki postopka sestavi sodišča nista ugovarjali niti pisno pred glavno obravnavo, niti na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 1. 7. 2021. **Dokazni sklep**

6. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine sodnega spisa (A1-A3) in listine upravnega spisa (C1-C4).

7. Dokazni predlog za vpogled v celoten spis VII P 3247/2011 je zavrnilo, ker je nesubstanciran, dokazni predlog za zaslišanje priče C. C. je zavrnilo kot prepozen, saj ga je tožnik podal šele v sodnem postopku, štiri mesece po vložitvi tožbe, dan pred razpisanim narokom za glavno obravnavo, ne da bi opravičil, zakaj predloga ni podal prej (52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je zavrnilo tudi dokazni predlog za vpogled v odločbo Centra za socialno delo z dne 4. 1. 2021, kot nerelevanten, saj odločba v času odločanja na prvi stopnji ni obstajala (52. člen ZUS-1).

**K I. točki izreka:**

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da mora tožnik vrniti sredstva, ki so mu bila iz naslova BPP izplačana na podlagi odločbe št. Bpp 190/2014 z dne 30. 1. 2014, v višini 809,69 EUR, ki jo je toženka oprla na 48. člen ZBPP.

10. Po prvem odstavku 48. člena ZBPP mora upravičenec do brezplačne pravne pomoči, če je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke. Po drugem odstavku tega člena upravičenec do brezplačne pravne pomoči ni dolžan povrniti stroškov postopka, če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje. Po tretjem odstavku tega člena (pa) se od upravičenca do brezplačne pravne pomoči ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. 11. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik v sodnem postopku, za katerega mu je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena, in v katerem je uspel, ni dobil preživnine ali odškodnine zaradi izgubljenega preživljanja. Iz listin upravnega spisa je razvidno, kar ugotavlja toženka v izpodbijani odločbi, da je tožnik (delno) uspel v sporu zaradi plačila 1.736,00 EUR za gradbena dela, zoper dolžnico D. D. (prej E. E.) (sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani VI P 2347/2011 z dne 8. 1. 2015, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2087/2015 z dne 27. 10. 2015) (C2, C3), in je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 137773/2011 z dne 23. 9. 2011 ostal v veljavi za znesek 1.125,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za znesek 42,78 EUR, iz sklepa 3033 I 3848/2016 z dne 9. 8. 2018 (C1) pa izhaja, da je tožnik prejel s strani dolžnice dne 29. 5. 2018 plačilo v višini 1.729,30 EUR.

12. Tožnik navedenih ugotovitev toženke direktno ne prereka. Ugovarja pa vračilu, ker meni, da bi „brezplačna“ pravna pomoč tudi dejansko morala biti brezplačna, brez obveznosti vračila in ker naj bi z obveznostjo vračila v odločbi o BPP ne bil seznanjen. Glede na prej citirani 48. člen ZBPP so tožnikovi ugovori neutemeljeni, kajti ob tam navedenih pogojih mora upravičenec denarno pomoč vrniti. Toženka pa je za tožnika prejem plačila, kot navedeno, ugotovila. Za poplačilo terjatve pa je nadalje ugotovila še, da je bilo večje, kot znaša znesek iz naslova BPP, ki ga mora vrniti (809,69 EUR). Prav tako sodišče kot neutemeljen presoja tudi tožnikov ugovor, da „ni zadovoljen s potekom izvršilnega postopka“. Že toženka je tožnikov identičen ugovor v postopku pravilno zavrnila z utemeljitvijo, da je za postopek odločanja o vračilu BPP pravno pomembno le, da je tožnik v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, dejansko prejel premoženje. V zvezi z dodatnimi stroški, ki jih tožnik omenja v tožbi, pa sodišče dodaja, da se na te ne more sklicevati šele v tožbi v smislu, da je dejansko prejel manj iz naslova vtoževane terjatve, kot je ugotovila toženka, saj gre za nedopustne nove navedbe (52. člen ZUS-1).

13. Sodišče kot neutemeljene presoja tudi tožnikove navedbe o njegovem nestrinjanju z višino nagrad, izplačanih odvetniku A. A. in sodnemu izvedencu B. B. Enako kot je identična ugovora v postopku zavrnila že toženka, tudi sodišče sodi, da sta neutemeljena. Tožniku je bil namreč 13. 2. 2015 vročen sklep št. Bpp 190/2014 z dne 2. 2. 2015 (C4), s katerim je bila odmerjena nagrada odvetniku A. A. ter bi tožnik sklep, če je menil, da je bila nagrada odvetniku nepravilno odmerjena oziroma da mu je bilo priznano plačilo za storitve, ki jih je tožnik odvetniku posebej plačal, lahko izpodbijal s tožbo v upravnem sporu. Zoper delo izvedenca pa je tožnik imel možnost ugovarjati v pravdnem postopku. Zato ne more ugovorov zoper delo in nagrado odvetnika in izvedenca tožnik uveljavljati s tožbo zoper odločitev o vračilu BPP.

14. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da tožnik kot prejemnik denarne socialne pomoči ne more vrniti sredstev, ki so mu bila izplačana iz naslova BPP. V izpodbijani odločbi je toženka obrazložila, da je navedeno okoliščino pri izdaji odločbe upoštevala, saj je na podlagi 33. člena ZBPP zbrala podatke o njegovem materialnem položaju ter je ob smiselni uporabi določb 43. člena tega zakona odločila o obročnem vračilu BPP. Odločba Centra za socialno delo z dne 4. 1. 2021 pa je nedovoljen nov dokaz, ki v času odločanja toženke o vračilu BPP še ni obstajal (52. člen ZUS-1).

15. Trditve tožnika o tem, da so bile v postopku izdaje izpodbijane odločbe kršene določbe ZBPP, ZPP, 23. in 25. člena Ustave, 1. člena EKČP in drugih predpisov, pa so nekonkretizirane in podane na splošni ravni ter se sodišče do njih ne more vsebinsko opredeljevati.

16. Ker je sodišče tožbene navedbe presodilo kot neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi določb prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo (med drugim) zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.