Jedro

Glede na razloge, ki jih je sodišče druge stopnje navedlo v točki 5 obrazložitve svoje odločbe, s takšnim stališčem izpodbijanega sklepa (načeloma in v celoti) ni mogoče soglašati. Kot je že bilo omenjeno in na kar se tudi pritožba utemeljeno sklicuje, se namreč v postopku PPP ne uporabljata 3. in 4. točka prvega odstavka 210. člena ZFPPIPP. Je pa obravnavana zadeva glede na vsebino sklepa o potrjeni PPP nekoliko specifična in „ponuja rešitev“, ki sicer iz razlogov izpodbijanega sklepa ne izhaja, ima pa za posledico zavrženje tožbe.

Sodišče druge stopnje je po vpogledu v podatke PRS (sodni/poslovni register na portalu Ajpes) ugotovilo, da je bil v postopku PPP Okrožnega sodišča v Mariboru St 3916/2016 na dolžnikom (toženko) dne 28. 12. 2016 izdan sklep o potrditvi takšne prisilne poravnave. Iz izreka sklepa izhaja, da sodišče prve stopnje ni le potrdilo PPP in ugotovilo njene vsebine (točka 1 izreka), ampak je odločilo (tudi), da je dolžnik terjatve po pogojih iz potrjene PPP dolžan plačati upnikom, ki so zajeti v posodobljenem seznamu terjatev z dne 7. 10. 2016 (med njimi je tudi tožnik in obe njegovi terjatvi). To pa pomeni, da sodišče v postopku PPP ni le potrdilo PPP in ugotovilo njene vsebine, ampak je v smislu 3. in 4. točke prvega odstavka 210. člena ZFPPIPP v izreku sklepa z dne 28. 12. 2016 odločilo (tudi), katere terjatve so v postopku PPP ugotovljene (tiste, ki so zajete v posodobljenem seznamu terjatev z dne 7. 10. 2016) in naložilo plačilo teh terjatev v skladu s pogoji potrjene PPP dolžniku (toženki).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 29752/2016 z dne 30. 3. 2016 razveljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naloženo plačilo glavnice v znesku 780,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2015 do plačila, plačilo glavnice v znesku 635,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2016 do plačila in plačilo izvršilnih stroškov v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2016 do plačila, in tožba zavrže. Zaključilo je, da je pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave izvršilni naslov (tretji odstavek 215. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - v nadaljevanju ZFPPIPP), kar pomeni, da je bilo o tožbenem zahtevku, ki se obravnava v predmetnem gospodarskem sporu, že pravnomočno odločeno. Zaradi tega je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 319. in v skladu z 274. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tožbo zavrglo.

2. S takšnim stališčem tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) ne soglaša. Odločbo izpodbija s pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.

- Sodišče prve stopnje je kršilo pravico tožnika do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustave), saj pri presoji pravne narave sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave (v nadaljevanju sklepa o potrditvi PPP) in navedbi razlogov za svojo odločitev, ni pojasnilo, zakaj je odstopilo od ustaljene sodne prakse. Pritožnik izpostavlja točki 5 in 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa in se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 636/2016 z dne 2. 8. 2016, iz katere izhaja, da sklep o potrditvi PPP ni izvršilni naslov. Izpostavlja dejstvo, da se v tem sklepu terjatve ne ugotavljajo (za postopke PPP se glede na določbo drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP smiselno uporabljata le 1. in 2. točka prvega odstavka 210. člena ZFPPIPP). Sodišče s sklepom o potrjeni PPP le odloči, da se takšna poravnava potrdi in ugotovi vsebino potrjene poravnave (primerjaj sklep VSL Cst 787/2015 z dne 12. 1. 2016 in sklep VSM I Cpg 167/2015 z dne 4. 6. 2015). Četudi je torej terjatev tožnika zajeta v seznamu terjatev, za katere učinkuje prisilna poravnava, to ne pomeni, da slednji s pravnomočnostjo sklepa o potrjeni PPP pridobi izvršilni naslov za izterjavo terjatve po pogojih v potrjeni PPP. S pravnomočnostjo tega sklepa v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZFPPIPP, ki se uporablja tudi v postopku PPP (221.b člen ZFPPIPP), le preneha upnikova pravica uveljavljati v sodnem postopku (navadno) terjatev v višjem deležu, kot je določen v potrjeni PPP ali z višjimi obrestmi in pred potekom rokov za plačilo, ki so določeni v potrjeni PPP.

- Glede na navedeno je očitno, da je sodišče prve stopnje ne le zmotno uporabilo materialno pravo, ampak je tudi brez navedbe utemeljenih razlogov odstopilo od ustaljene sodne prakse (kršitev 14. in 22. člena Ustave). Od sodne prakse je dopustno odstopiti takrat, ko ima sodišče za to prepričljive razloge in razpolaga z boljšimi argumenti od tistih, na katerih temelji ustaljena sodna praksa. Takšnih razlogov sodišče prve stopnje v svoji odločbi ni navedlo.

- Tožnik predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, „tako da ostaneta prvi in tretji odstavek izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 29752/2016 z dne 30. 3. 2016 v veljavi“. Podrejeno se zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V obeh primerih naj se o pritožbenih stroških odloči v korist tožnika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je treba pritožbo, čeprav sodišče druge stopnje glede bistvenih argumentov z njo soglaša, kot neutemeljeno zavrniti.

5. Glede na dikcijo tretjega odstavka 215. člena ZFPPIPP (1), ki se smiselno uporablja tudi v postopku PPP (221.b člen ZFPPIPP), tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da sklep o potrditvi PPP (221.g člen) ni izvršilni naslov, saj se v njem terjatve ne ugotavljajo, dolžniku pa se v posledici tega ne nalaga obveznost plačila terjatev upnikov, ki so zajeti v posodobljenem seznamu terjatev. Za te postopke se namreč v skladu z 221.b členom ZFPPIPP smiselno uporabljata le 1. in 2. točka prvega odstavka 210. člena citiranega zakona, kar pomeni, da sodišče s sklepom o potrjeni PPP le odloči, da se takšna poravnava potrdi in ugotovi njeno vsebino (navede delež plačila terjatev upnikov, roke za njihovo plačilo ter obrestno mero, po kateri se obrestujejo terjatve upnikov v obdobju od začetka postopka prisilne poravnave do poteka roka za njihovo plačilo). Ne uporabljata pa se 3. in 4. točka prvega odstavka 210. člena ZFPPIPP, kar pomeni, da sodišče ne odloči, katere terjatve so ugotovljene v postopku poenostavljene prisilne poravnave in v posledici tega ne naloži dolžniku, da mora upnikom plačati terjatve, ugotovljene v postopku PPP, v skladu s pogoji potrjene PPP. S pravnomočnostjo sklepa o potrjeni PPP v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZFPPIPP, ki se uporablja tudi v postopku poenostavljene prisilne poravnave (221.b člen citiranega zakona), le preneha upnikova pravica uveljavljati v sodnem postopku (navadno) terjatev v višjem deležu, kot je določen v potrjeni PPP ali z višjimi obrestmi, in pred potekom rokov za plačilo, ki so določeni v potrjeni PPP.

6. Teh posebnosti postopka PPP sodišče prve stopnje v razlogih svoje odločbe v točkah 3, 4, 5 in 6 ne izpostavlja. Šteje, da je dolžnik (toženka) terjatev tožnika s tem, ko jo je zajel v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d člena ZFPPIPP, priznal, takšno priznanje terjatve pa ima enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Ker je pravnomočni sklep o potrditvi PPP izvršilni naslov (tretji odstavek 215. v zvezi z 221b. členom ZFPPIPP), je o zahtevku, ki je predmet tega gospodarskega spora, že pravnomočno odločeno, ponovno odločanje o terjatvi pa bi poseglo v pravnomočno razsojeno zadevo (drugi odstavek 319. in 274. člen ZPP).

7. Glede na razloge, ki jih je sodišče druge stopnje navedlo v točki 5 obrazložitve svoje odločbe, s takšnim stališčem izpodbijanega sklepa (načeloma in v celoti) ni mogoče soglašati. Kot je že bilo omenjeno in na kar se tudi pritožba utemeljeno sklicuje, se namreč v postopku PPP ne uporabljata 3. in 4. točka prvega odstavka 210. člena ZFPPIPP. Je pa obravnavana zadeva glede na vsebino sklepa o potrjeni PPP nekoliko specifična in „ponuja rešitev“, ki sicer iz razlogov izpodbijanega sklepa ne izhaja, ima pa za posledico zavrženje tožbe.

8. Sodišče druge stopnje je po vpogledu v podatke PRS (sodni/poslovni register na portalu Ajpes) ugotovilo, da je bil v postopku PPP Okrožnega sodišča v Mariboru St 3916/2016 na dolžnikom (toženko) dne 28. 12. 2016 izdan sklep o potrditvi takšne prisilne poravnave. Iz izreka sklepa izhaja, da sodišče prve stopnje ni le potrdilo PPP in ugotovilo njene vsebine (točka 1 izreka), ampak je odločilo (tudi), da je dolžnik terjatve po pogojih iz potrjene PPP dolžan plačati upnikom, ki so zajeti v posodobljenem seznamu terjatev z dne 7. 10. 2016 (med njimi je tudi tožnik in obe njegovi terjatvi). To pa pomeni, da sodišče v postopku PPP ni le potrdilo PPP in ugotovilo njene vsebine, ampak je v smislu 3. in 4. točke prvega odstavka 210. člena ZFPPIPP v izreku sklepa z dne 28. 12. 2016 odločilo (tudi), katere terjatve so v postopku PPP ugotovljene (tiste, ki so zajete v posodobljenem seznamu terjatev z dne 7. 10. 2016) in naložilo plačilo teh terjatev v skladu s pogoji potrjene PPP dolžniku (toženki).

9. Glede na navedeno torej tožnik za svoji terjatvi že ima izvršilni naslov, presoja sodišča prve stopnje, da je o zahtevku že pravnomočno odločeno (ne glede na razloge, ki jih izpodbijana odločba vsebuje), pa je pravilna.

10. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Dodatna presoja pritožbenih navedb v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP ni bila potrebna.

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1) : Pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave je izvršilni naslov za prisilno izterjavo terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi, proti dolžniku in morebitnim porokom iz drugega odstavka 210. člena tega zakona.