Jedro

Obdolženec, ki je pravočasno zaznal otroka ob levem robu ceste, bi moral zmanjšati hitrost vožnje tovornega avtomobila do te mere, da bi vozilo lahko ustavil, ko bi 4 - letni otrok prečkal cesto. Zaradi prehitre vožnje ob otrokovem prečkanju ceste vozila ni uspel ustaviti in je trčil v otroka. Tako je izkazana vzročna zveza med kršitvijo cestno prometnega pravila in povzročeno prometno nezgodo.

Izrek

Pritožba obdolženega P. S. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi P.S. je dolžan plačati 50.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I. odstavku 325. člena Kazenskega zakonika. Izrečena je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Obdolžencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 184.056,00 SIT in povprečnina v znesku 70.000,00 SIT. Mladoletni oškodovanec B.D. je bil s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 3,259.462,80 SIT napoten na pravdo.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženec po zagovorniku zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledične kršitve kazenskega zakona. Predlagal je njeno spremembo ter izdajo oprostilne sodbe ali razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter obvestilo o seji senatov tako obdolžencu, kakor tudi zagovorniku.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje kljub pritožbenemu predlogu obdolženca in zagovornika ni obvestilo o seji senata, ker pritožbeni senat ni ugotovil, v čem bi bila njuna navzočnost koristna za razjasnitev stvari. Podatki v spisu so pomenili zadostno podlago za odločanje o pritožbi brez njune navzočnosti na seji senata. Ta odločitev temelji na pooblastilu iz I. odstavka 445. člena Zakona o kazenskem postopku.

V nasprotju s pritožnikom meni sodišče druge stopnje, da je dejansko stanje neoporečno ugotovljeno. Mesto zadetja v otroka je zanesljivo ugotovljeno, prav tako tudi hitrost obdolženčeve vožnje pred zaviranjem. Za pravilno odločitev o obtožbi ni pomembno, zakaj in kako se je otrok po zadetju znašel v položaju, ki je bil ugotovljen pri ogledu kraja prometne nezgode. Čeprav je izvedenec cestno - prometne stroke zatrdil, da je pri izračunu hitrosti obdolženčeve vožnje upošteval tudi obremenitev vozila, tako s tovorom, kakor tudi z obdolžencem in sopotnico, tudi ta pritožbeni ugovor ni pomemben za oceno dela sodišča prve stopnje. To je namreč zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec pravočasno zagledal oba otroka in da vozila ni uspel ustaviti, ko je B.D. prečkal cesto. Tako ni bil posebno skrben do otrok ob cesti, kakor mu je to nalagalo kršeno cestno-prometno pravilo. V tem je tudi bistvo njegove kazenske odgovornosti za obravnavano prometno nezgodo.

V pritožbi poudarjeno pravilno predvidevanje obnašanja obeh otrok ter zato tudi zatrjevano nepričakovano dečkovo prečkanje ceste je v nasprotju z že omenjenim kršenim cestno-prometnim pravilom. Prav zato, ker obnašanje otrok, ki so udeleženi v javnem prometu, ni predvidljivo, kakor je to ugotovilo sodišče prve stopnje, je zapovedana posebna pozornost do njih, ki je konkretizirana v takšni hitrosti vožnje, da je mogoče ob otrokovi nenadni reakciji vozilo tudi ustaviti in s tem preprečiti zadetje v otroka. Dokazano je, da obdolženec kljub zaviranju trčenja ni uspel preprečiti, zaradi česar mu je sodišče prve stopnje utemeljeno očitalo krivdno obliko nezavestne malomarnosti.

Sodišče druge stopnje ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V pritožbi grajano sklepanje sodišča prve stopnje ne more pomeniti te kršitve, saj gre za dokazno oceno, ki je po mnenju sodišča druge stopnje pravilna. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da po tej cesti hodi veliko pešcev, saj je v tej okoliščini samo citiralo kršeno cestno-prometno pravilo. Nikakor pa ne drži pritožbena trditev, da obdolženec prometne nezgode ni mogel preprečiti. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo in obrazložilo, kako bi moral obdolženec voziti, da do zadetja v otroka ne bi prišlo. Ker pa je vozil drugače, ga je tako utemeljeno spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja. Kršitev kazenskega zakona, kakor je predstavljena v pritožbi, ni podana. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ob pravilni uporabi določb kazenskega postopka, do takšne kršitve sploh ni moglo priti.

Obdolžencu očitano ravnanje ima prav vse znake kaznivega dejanja po I. odstavku 325. člena Kazenskega zakonika.

Sodišče druge stopnje je glede na izpodbijano dejansko stanje in na sklicevanje glede kršitve kazenskega zakona ocenilo še izrečeno kazensko sankcijo. Mnenja je, da ta ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam in je zato ni mogoče spremeniti v obdolženčevo korist. Po povedanem pritožbi ni bilo ugoditi.

Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.

Zaradi pritožbenega neuspeha mora obdolženec plačati povprečnino, ki pomeni edini strošek tega pritožbenega postopka. Znesek je določen glede na zapletenost zadeve, trajanje pritožbenega postopka in glede na obdolženčeve premoženjske razmere, ugotovljene v postopku na prvi stopnji.