Jedro

Pogodbe ni mogoče razdreti, če dolžnik le neznatnega dela obveznosti ni izpolnil. Če dolžnik na upnikovo obvestilo, da razdira pogodbo ne odgovori, mu to v primeru spora, ali je pogodba razdrta, ne škoduje.

Samo zaradi tega, ker je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnik, tožeča stranka ne more izločevati iz stečajne mase nepremičnine, ki jo je stečajnemu dolžniku že izročila na podlagi veljavne prodajne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ima tožeča stranka izločitveno pravico na parceli št. 4694/1 k.o... z na njej stoječo stavbo, s sklepom pa je zavrglo tožbo na ugotovitev obstoja terjatve v tolarski protivrednosti 290.000 DEM.

Pritožbo tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo uveljavljajoč vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi (prav: spremeni) in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v obsegu, ki ga določa 371. člen ZPP. To pomeni, da mora vlagatelj revizije opredeliti, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja. Tožeča stranka tega ni storila. Zato revizijsko sodišče ni preizkušalo, ali je v postopku prišlo do kakšne kršitve določb pravdnega postopka, ki je revizijski razlog.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede bistvenih okolnosti spora pravilno in popolno ugotovilo. Strinjalo se je torej z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta stranki spora 5.7.1993 sklenili pogodbo, s katero je tožeča stranka prodala toženi stranki sporno nepremičnino za tolarsko protivrednost 700.000,00 DEM in da je tožena stranka plačala 680.000,00 DEM, kar je 97,44 odstotka kupnine.

Vlagatelj revizije meni, da se je glede na to, da je zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine, sodišče po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem veljavnosti pogodbe. Takšno stališče pa je pravno zmotno. Iz nadaljnje obrazložitve bo razvidno, da je odvisna utemeljenost izločitvenega zahtevka ravno od predhodnega vprašanja, ali je prodajna pogodba veljavna. To vprašanje pa sta sodišči pravilno rešili.

Tožeča stranka ni trdila, da je bil rok za celotno plačilo kupnine bistvena sestavina pogodbe. Če plačilo (celotne) kupnine v določenem roku ni bistveni sestavni del pogodbe, lahko upnik razdre pogodbo samo, če da dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev. Če ta poteče, ne da bi dolžnik svojo obveznost izpolnil, je pogodba razdrta po samem zakonu (drugi in tretji odstavek 126. člena ZOR). Pogodbe pa ni mogoče razdreti, če dolžnik le neznatnega dela obveznosti ni izpolnil (131. člen ZOR).

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da pomeni pri kupnini 700.000 DEM znesek 20.000 DEM, kar je samo 2,56 odstotka celotne kupnine, neznaten del obveznosti po 131. členu ZOR. Zato tožeča stranka zaradi neizpolnitve tako majhnega dela obveznosti pogodbe ne bi mogla razdreti, tudi če bi toženi stranki res pustila primeren dodatni rok za izpolnitev. Tega pa sploh ni storila. V dopisu toženi stranki z dne 21.2.1996 je sicer navedla (njen pravni zastopnik), da ji postavlja dodatni rok po 126. členu ZOR, pri tem pa roka sploh ni določila. To pomeni, da toženi stranki dodatnega roka za izpolnitev sploh ni ponudila. Prodajna pogodba je torej veljavna. Okoliščina, da tožena stranka na dopis ni odgovorila, pa je pravno brez pomena. Te okoliščine namreč ni mogoče razlagati v njeno škodo v tem smislu, da se z razdrtjem pogodbe strinja.

Ni samo lastninska pravica, ki se pri nepremičninah dokazuje praviloma z vpisom v zemljiški knjigi, podlaga za uspešno uveljavljanje izločitvenega upravičenja po določbah Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS št. 67/93 - 52/99; v nadaljevanju: ZPPSL). Obratno pa tudi vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi ni nujno, da je vedno podlaga za ugoditev izločitvenemu zahtevku.

Stranki spora sta sklenili prodajno pogodbo, s katero je tožena stranka kupila od tožeče stranke sporno nepremičnino. Morda vpis lastninske pravice na njej na toženo stranko res še ni možen. Toda pogodba je veljavna. Tožeča stranka zato nima pravne podlage zahtevati vrnitve predmeta pogodbe, ki ga je izročila toženi stranki na podlagi veljavne pogodbe. Uspelo izločevanje bi namreč pomenilo ravno to - vrnitev tožeči stranki nepremičnine, ki jo je že izročila toženi stranki. Okoliščina, da je bil po sklenitvi prodajne pogodbe proti toženi stranki začet stečajni postopek, pravnega položaja ni spremenila. Ni zakonske določbe, po kateri bi omenjena okoliščina vplivala na veljavnost prodajne pogodbe in iz nje izhajajoča pravna razmerja (primerjaj: 120. člen ZPPSL). Situacije iz 121. člena ZPPSL pa tožeča stranka ni zatrjevala. Ker tožeča stranka pod predpostavko, da zoper toženo stranko ne bi bil začet stečajni postopek, ne bi mogla uspeti z zahtevkom na vrnitev prodane nepremičnine, tega tudi ne more zaradi začetka stečajnega postopka.

Iz zgoraj povedanega sledi, da v reviziji uveljavljane zmotne uporabe materialnega prava ni. Glede na 371. člen ZPP revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče tudi sicer materialnopravno pravilno razsodilo, upoštevajoč pri tem tudi (revizijsko neuveljavljano) prepoved odsvojitve in obremenitve (glej paragraf 364 c ODZ). Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.