Jedro

Zamudne obresti od plačanih zneskov so 31.12.2001, tudi če jih obračunamo po linearni metodi (po kateri je vsota nateklih obresti nižja), že presegle glavnico. Ker se zanje torej 1060.člen OZ ne uporablja, velja od 01.01.2002 določba 376. čl. OZ in obresti po 01.01.2002 nehajo teči.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da je toženec dolžan plačati zneske 239.938,00 SIT, 10.000,00 SIT in 105.902,50 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1.9.1997 do 31.12.2001, v 15 dneh. Višji zahtevek (glede obresti za čas od 1.1.2002 dalje) se zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v N. je z izpodbijano sodbo obsodilo toženca na plačilo skupaj 355.840,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1997 do plačila. Gre za povrnitev odškodnine, ki jo je tožeča stranka plačala oškodovancem v prometni nesreči, ki jo je povzročil tožnik. Toženec je takrat opravil preizkus alkoholiziranosti, imel je 0,99 g alkohola na kg krvi. Po splošnih zavarovalnih pogojih je toženec zato izgubil zavarovalne pravice in mora tožeči stranki povrniti plačane zneske.

Zoper sodbo se je pritožil toženec in sicer iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. alineji 2. odstavka 339. člena Zakon o pravdnem postopku (ZPP), sodišče tudi ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2.3.2006, ki je razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (OZ), kolikor se za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), čeprav so obresti že dosegle ali presegle glavnico. V sodbi prve stopnje je ostalo nerazjasnjeno vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za izgubo zavarovalnih pravic. Postopek o prekršku, ki se je vodil zoper toženca, je bil ustavljen, ker je pregon zastaral, zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti ni bil sestavljen po vseh predpisih. Sodišče se ni izjasnilo glede navedb toženca, da je do nesreče prišlo zaradi utesnjenosti voznega prostora na parkirišču, zaradi česar je ostalo nerazjasnjeno vprašanje vzročne zveze. Bistvena kršitev postopka je bila v tem, da v sodbi ni razlogov glede 105.902,50 SIT. Pritožnik v zvezi s tem opozarja tudi na prepoved obrestovanja obresti, saj je iz vlog tožeče stranke razvidno, da je ta znesek predstavljal obresti.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala navedbe pritožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Trditev, da zapisnik o alkotestu ni bil sestavljen v skladu s predpisi je pritožbena novota, ki na podlagi določbe 337. člena ZPP ni dovoljena in je pritožbeno sodišče zato ne more upoštevati. Glede navedbe, da toženec ni bil alkoholiziran, oziroma da alkotest sploh ni bil opravljen, je prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je iz zapisnika o alkotestu razvidno, da je toženec opravil alkotest in da je ta pokazal 0,99 g/kg, da je toženec ta zapisnik podpisal in da mu je bilo odvzeto vozniško dovoljenje. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča toženčeva drugačna izpoved (da je pil v času, ko je čakal na policijo) ni prepričljiva in je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil toženec ob povzročitvi nesreče pod vplivom alkohola. Glede vzročne zveze med alkoholiziranostjo in škodo je na podlagi zavarovalnih pogojev dokazno breme na zavarovancu in ne na tožeči stranki. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal, da bi bil vzrok nesreči kaj drugega, poleg tega so bile že njegove navedbe v zvezi z vzročno zvezo zelo pavšalne. Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo, to je, da je toženec izgubil zavarovalne pravice in je dolžan tožeči stranki povrniti zneske, ki jih je izplačala kot odškodnino oškodovancem v prometni nesreči. Pritožba je neutemeljena tudi glede tega, da sodba ne vsebuje razlogov za 105.902,50 SIT. Zneski iz tožbenega zahtevka med strankama nikoli niso bili sporni, sodišče prve stopnje je v sodbi zapisalo, da je toženec dolžan plačati tudi zamudne obresti od zamude, kar v konkretnem primeru (ker višina zahtevka, tudi znesek 105.902,50 SIT med strankama ni bila sporna) po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da sodba potrebne razloge ima. Glede pritožbene navedbe, da je prepovedano obrestovanje obresti pa je dodati, da je tožeča stranka znesek 105.902,50 SIT zahtevala posebej ravno zato, da ne bi prišlo do obrestnega obrestovanja za čas od zamude do vložitve tožbe. Od vložitve tožbe dalje pa po določbi 279. člena ZOR (v zvezi s 1060. členom OZ) tečejo obresti tudi od neplačanih zamudnih obresti.

Pritožba pa je utemeljena glede uporabe 1060. člena OZ za zamudne obresti, saj je obligacijsko razmerje, ki je predmet te pravde, nastalo pred uveljavitvijo OZ. Do uveljavitve OZ so natekle neplačane zamudne obresti že dosegle in presegle glavnico. ZOR ni imel določbe, da neplačane obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, zato tek obresti do 31.12.2001 ni omejen. Zamudne obresti od plačanih zneskov (239.938,00 SIT od 5.3.1996 in 10.000,00 SIT od 26.3.1996) so, tudi, če jih obračunamo po linearni metodi (po kateri je vsota nateklih obresti nižja), 31.12.2001 znašale 372.998,51 SIT in so torej že presegle glavnico. Ker se zanje torej 1060. člen OZ ne uporablja, velja od 1.1.2002 določba 376. člena OZ in obresti po 1.1.2002 nehajo teči. Sodišče prve stopnje je torej v tem delu napačno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe tožene stranke izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženec dolžan plačati prisojene zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1997 do 31.12.2001 (4. točka 358. člena ZPP).

Kot že zgoraj povedano pritožbeno sodišče drugih s pritožbo zatrjevanih kršitev ni ugotovilo, prav tako pa tudi ne kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je v preostalem pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je s pritožbo uspela samo glede teka obresti in ne tudi glede glavne stvari, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka pa mora na podlagi določbe 155. člena ZPP kriti tudi tožeča stranka.