9. 5. 2022

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Leon Mavrič, Kranj, na seji 9. maja 2022

sklenil:

1.Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 19826/2015 z dne 28. 2. 2019 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

Pritožnik je 24. 7. 2019 vložil ustavno pritožbo zoper sodbo, navedeno v 2. točki izreka tega sklepa, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo, s katero je pritožbeno sodišče pritožnika oprostilo obtožbe storitve kaznivega dejanja. Pritožnik navaja, da je ustavno pritožbo vložil po poteku predpisanega roka. Predlaga izjemno odločanje o prepozno vloženi ustavni pritožbi. Predlog utemeljuje z navedbami, da je po sestavi ustavne pritožbe med izpolnjevanjem obrazca zasledil, da je za vložitev tega pravnega sredstva predviden 60-dnevni rok; da je pravniški laik; da mu je odvetnik dejal, da za ustavno pritožbo ni predviden rok, ker Ustavno sodišče ni del rednega sodstva; da drugih informacij kot laik ni imel; in da ga tudi v službi za brezplačno pravno pomoč niso opozorili na rok za vložitev ustavne pritožbe.

Iz ustavnosodne presoje izhaja, da je pogoj za izjemno odločanje o prepozno vloženi ustavni pritožbi po tretjem odstavku 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS), da je že iz ustavne pritožbe in priloženih listin razvidno, da so bile z izpodbijanim aktom očitno hudo kršene pritožnikove človekove pravice ali temeljne svoboščine, in da zato izjemnega odločanja po navedeni zakonski določbi ni mogoče utemeljiti zgolj z zatrjevanjem okoliščin, ki naj bi opravičevale zamudo pri vložitvi ustavne pritožbe.[1] Senat Ustavnega sodišča je pritožnikovo zatrjevanje o zamudi roka za vložitev ustavne pritožbe iz opravičenega razloga opredelil kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje.[2]

Glede na to, da pritožnik predlaga vrnitev v prejšnje stanje v postopku ustavne pritožbe zoper posamičen akt s področja kazenskega prava, bi bila na mestu smiselna uporaba določb Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP). Ker je 15-dnevni subjektivni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, določen v 117. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP), ugodnejši kot 8-dnevni rok, določen v prvem odstavku 89. člena ZKP, je Ustavno sodišče upoštevalo 15-dnevni rok iz drugega odstavka 117. člena ZPP, kljub temu da je predmet ustavne pritožbe sodna odločba, izdana v postopku, ki ga ureja ZKP. Ob dejstvu, da sta roka določena različno, je namreč treba upoštevati tistega, ki nikogar ne prikrajša, tj. daljšega.[3] Enako velja glede objektivnega roka za vložitev predloga; v drugem odstavku 89. člena ZKP je določen objektivni rok treh mesecev od dneva zamude, medtem ko je v tretjem odstavku 117. člena ZPP opredeljen daljši objektivni rok šestih mesecev od dneva zamude.

Pritožnik navaja, da je po sestavi ustavne pritožbe med izpolnjevanjem obrazca zasledil, da je za vložitev ustavne pritožbe predpisan 60-dnevni rok. Kdaj je to bilo, pritožnik ni pojasnil. Senat Ustavnega sodišča šteje, da je pritožnik obrazec izpolnil in se z rokom seznanil najkasneje 23. 7. 2019 (ta datum je naveden na ustavni pritožbi, tega dne je bila tudi vložena ustavna pritožba). Pritožniku je bila izpodbijana sodba vročena 24. 4. 2019, 60-dnevni rok za vložitev ustavne pritožbe je torej potekel 23. 6. 2019. To pomeni, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen pravočasno.

Ob smiselni uporabi prvega odstavka 89. člena ZKP Ustavno sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če ugotovi, da je pritožnik zamudil rok iz opravičenih razlogov. Pravna zmota, na katero se sklicuje pritožnik, ni opravičljiv razlog za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje.[4] To pomeni, da pritožnik roka za vložitev predmetne ustavne pritožbe ni zamudil iz opravičenih razlogov. Zato je senat Ustavnega sodišča predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnil kot neutemeljen (1. točka izreka).

Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo zavrgel, ker je prepozna, pritožnik pa ni izkazal, da bi šlo za posebno utemeljen primer za odločanje o prepozno vloženi ustavni pritožbi (2. točka izreka).

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 6. člena in četrte alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) ter člana Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejel soglasno.

Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) Predsednik senata

[1]Sklep Ustavnega sodišča št. Up-1345/08 z dne 4. 7. 2008.

[2]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-830/17 z dne 5. 3. 2018.

[3]Prim. sklepa Ustavnega sodišča št. Up-71/05 z dne 11. 3. 2005 (OdlUS XIV, 40) in št. Up-950/15 z dne 26. 4. 2016.

[4]To izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse. Glej A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2005, str. 491, in sklep Ustavnega sodišča št. Up-298/21 z dne 7. 10. 2021, Uradni list RS, št. 171/21.